Prepustila sem se tišini, ki me je obdajala. Le moji težki koraki so jo za trenutek prekinili. Mesto je bilo zapuščeno. Vsi spomini... Vsi prijatelji...Vse simpatije... Družina... Ničesar ni bilo več. Ničesar. Veter je mršil moje dolge rdečkasto rjave lase. Vdihnila sem svež, vlažen jutranji zrak. Sonce se je skrivalo za mogočnimi, temnimi oblaki dežja. Iskala sem namanjše dokaze, da v mestu Wilss poleg mene še živi človek. Obupano sem legla na majavo, leseno klop in zaspala.



"Moramo jo poiskati!"
Je vztrajala Sofia.
"Mami... Mrtva je!"
Je zahlipala Eli, Sofiina hči. Sedeli sta v majhnem a popolnoma zapolnjenem lokalu z ljudmi, da sta se komaj slišali med sabo.
"Moja hči je in ne bom dopustila, da umre..."
Je zavpila Sofia. Eli je zmajala z glavo.



Zbudila sem se, debele kaplje dežja so mi močile obraz ter vse telo. S težavo sem vstala in utrujeno preučila okolico. Še vedno nič, najti si bom mogla prenočišče. Stekla sem po zapuščeni soseski v kateri sem pred tednom še živela. Preizkušala sem razne ključavnice, da bi lahko vstopila... Nič. Pogled sem usmerila v nebo, ki se je vedno bolj mračilo. Če se ne bom čez kakšnih pet minut skrila v zavetje bom deležna Usode Strele... In nevem kaj mi lahko prinese... Mogoče smrt? Grozne misli sem poskušala skriti na stran vendar mi ni uspelo. Usodna nevihta dejansko obstaja... Zgroženo sem udarjala po vratih za vstop v blok. Nič. Premaknila se niso niti za milimeter. Samo še dve minuti. Roke so se mi zatresle in strah se mi je naslelil globoko v misli. Zakričala sem v upanju, da me bo kdo uzel k sebi noter. Spet nič. Solze in debele dežne kaplje so mi močile obraz. Sesedla sem se na klop in objela svoja kolena. Lahko sem samo upala, da ne bom umrla.



Sofia je v teku zapustila lokal in Eli za njo. Tekli sta v smeri zapuščenega mesta.
"Samo še eno minuto je mami... Nič ne moreva. Skrijva se!"
Je Eli panično zakričala. Sofii ni preostalo drugega kot pa, da reši življenje sebi in svoji drugi hčeri. Obrnili sta se na petah in odhiteli nazaj v lokal. Ko bi bila le lahko njena prva hči Kim zdaj tukaj z njo.



Od strahu sem se, kar tresla. Grozno me je zeblo in samo še... 5 sekund do Usode Strele. Zaradi nje je pred leti umrl oči, ker se ni pravočasno skril. Lahko sem le upala, da je moja draga Eli na varnem. Pa mami Sofia... 1 sekunda... BUM.Usoda Strele se me je dotaknila. Bil je prijeten občutek. Bila je nežna kot sončni žarek. Nato se je zgodilo nekaj nenavadnega. Dvignila me je k sebi nad oblake.