*b* *i* Jasna *i* *b*
Takoj ob prihodu v razred sem stekla proti Zali in Emi. Stali sta ob oknu in buljili v nekaj ali nekoga. Zala je bila v zelo srčkanem puloverju in črnih pajkicah, Ema pa v kavbojkah in jopici. Ne bom rekla, da nista privlačni, a najlepši punci v razredu pač nista. Sta pa popularni in v središču pozornosti. Tudi sama želim postati bolj priljubljena, zato se družim z njima. Sicer pa je videti, da si je Tereza že poiskala novo prijateljico. Pogovarjala oziroma stala je ob neki novi sošolki z zelo lepimi očmi.
»Hej, punci, kaj počn…« sem začela, pa me je Ema odrinila. »Tiho! Poglej!« je siknila in pokazala skozi okno.
Zdaj sem videla, koga sta tako napeto opazovali. Pred vhodom v šolo je stal visok fant s svetlimi kodri. Na rami mu je visel nahrbtnik, v roki pa je držal telefon. Videti je bil novejše znamke. Morala sem priznati, da je privlačen, a ob pogledu na Emo in Zalo sem vzkliknila: »Nisem še videla koga tako finega!«
»Fino« je zelo priljubljena beseda med zadnjo triado, zato jo uporabljam zelo pogosto.
»Ane, da je,« je zavzdihnila Zala. Z Emo sva prikimavali.
V razred so vstopili še ostali. Fantje in dekleta. V oči mi je padla Tereza, ki je z iskricami v očeh pogledala Bora, ko je stopil v razred. Zapeklo me je v srcu. Tudi mene daje ljubezen.

*b* *i* Vita *i* *b*
Tako blazno na živce mi gre, kako Tereza zardeva. Vem, da nihče sploh ne ve, da obstajam, a vseeno se počutim osramočeno, ko najin obraz prebarva rdečica. Včasih si prav želim, da bi bili vsaka v svojem telesu.
Popraviva si pramen las za uho. To sva naredili iz Terezine želje, mislim, če bi imela jaz v lasti to telo, tega ne bi storila. Joj, mislim, da je čas, da vam še nekaj razložim.
Čeprav si s Terezo deliva to telo, ga ima v večini v lasti ona. Saj ste videli, kako je Tereza zardela, čeprav jaz nisem imela nič pri tem. Ne morem zaustaviti telesa, da bi nekaj naredilo. No… Tereza tudi ne, ampak če bi jaz zardela, se to ne bi videlo navzven. Hm, lahko razjasnim na enem primeru: Prejšnji teden sva odšli v trgovino, da sva si pomerili obleko, ki sva jo hoteli imeti za stričevo poroko. Takrat sem zagledala lepo modro oprijeto obleko, ki mi je bila všeč in Tereza je to čutila, čeprav ni gledala v tisto smer. Njene oči so bile usmerjene drugam, jaz pa sem brez premikanja oči videla modro obleko. Hotela sem jo pomeriti, a Tereza ima večjo moč nad najinim telesom in se zame ni zmenila, brezsrčnica. Saj ne mislim resno, v redu sestra je, to je bil samo primer.
Zdaj najbrž razumete, zakaj je moje življenje zelo naporno. Nekdo bi lahko rekel, da je brez vrednosti. Včasih sem tudi sama pomislila na to. Še ena od groznih stvari je, da imam na svetu samo Terezo. Nimam prijateljev, ki bi me dejansko poznali, ne poznajo me niti lastni starši. A imam Terezo. To je najbrž dovolj.

*b* *i* Tereza *i* *b*
Punca za mano me ni več zanimala. Vita še ni čisto obupala, a tudi, če bi poskušali se spoprijateljiti z njo, nama najverjetneje ne bi uspelo. Če ne želi prijateljev, jih pač ne bo dobila. Niti imena nama ni zaupala.
Iz šolske torbe sva vzeli zvezek. Ni le navaden zvezek, dnevnik je. Vanj piševa, ko se nama ljubi, kar ni tako pogosto. No, Vita se velikokrat spomni, a jaz nerada izgubljam čas s takšnimi stvarmi. Vendar se mi zdaj, v razredu na prvi šolski dan, zdi, da je čas za kakšen zapis. *i* Kdo bo prvi? *i* pomislim in Vita mi odgovori, da bi ona. Zanimivo, kajne? Včasih, če se le zberem, lahko svoje telo prepustim Viti. Tako se najini vlogi zamenjata.

*b* *i* Vita *i* *b*
»Prvi september osmega razreda« napišem naslov na vrhu strani. No, hja, ne vem, če naj rečem »zapiševa,« ker sva obe v telesu, a zdaj po nekaj časa končno čutim, da lahko sama obvladujem telo. Res sem hvaležna sestri, da mi je vsaj zdaj dovolila.
»Vsi so se spremenili. Drugače se oblačijo, zrasli so, se postrigli, dobili očala, tudi njihov značaj se je spremenil. Jasna, najina najboljša prijateljica,« tukaj vendar ne morem napisati, da je moja, saj je pravzaprav Terezina, »se zdaj druži bolj z drugimi, a to me ne moti. Morda Terezo, mene ne. Lahko si poiščeva druge prijatelje. Do zdaj je vse minilo kar v redu, le malo mi je razpoloženje uničila nova sošolka, ki se zdi zelo nesramna. Vljudno sva jo vprašali za ime, ona pa kar…«
Prekinil naju je prihod razrednika. Takoj sem začutila, da je Tereza telo spet prevzela v svoje roke. Škoda. Dober občutek je bil.
Dnevnik sva dali na polico pod mizo in vstali. Tudi ostali so hitro pospravili telefone, si poravnali šolske torbe, se hitro posedli na mesta, če se še niso. Nekaj jih je bilo nejevoljnih. Najbrž si niso priborili dobrih mest. Zagledala sem se v Jasno, ki je stala poleg mize pri oknu v tretji vrsti. Bila je zraven Zale, Eme in Maruše. Tudi v redu. S pogledom sem prestrelila sošolko za mano, ki je telefon še vedno držala v rokah in buljila. Tereza je začutila moj pogled in tako tudi sama uprla oči vanjo.
»Hej!« sva šepnili in punca je rahlo trznila. Telefon je pritisnila k prsim in se jezno zazrla v naju. »Kaj bi radi?«
Nato se je njen pogled spremenil v presenečenega in telefon je hitro spustila v odprt predal svoje črne šolske torbe. Bila je porisana z belim flomastrom, kar je bilo kar lepo. Punca je sunkovito vstala. Takoj sva se obrnili naprej.
Razrednik je stopil pred tablo in nas radovedno opazoval. Vsakega je pogledal in ga nekaj trenutkov premleval v mislih. Ko je prišel do naju, se je komaj opazno namrščil. Ali pa se je tako le meni zdelo. Na koncu je le prišel do nove sošolke.
»No, dragi osmi a, preden začnem s predavanjem, vam predstavljam novo sošolko,« je povedal z navdušenim glasom. S kretnjo ji je nakazal, naj se mu pridruži pred tablo.
Sošolka je hrupno porinila stol k mizi in lenobno oddrsala proti razredniku. Komaj zdaj sem opazila čudovit širok turkizen pulover in komaj opazne oprijete črne kratke hlače, ki jih je pulover skoraj povsem prekrival. Oblačila, ki jih je nosila, so ji noro pristajala. Prišla je do table in opazila sem, da si belih tenisk še ni preobula. Nato se je postavila ob razrednika.
Takrat sem opazila veliko podobnost med njima.
»Naj vam predstavim Vito, vašo novo sošolko,« je ponosno rekel in ji roko položil na ramo. Zazijala sem in s Terezo sva bili takoj enakih misli.