Da razjasniva.
Sva dvojčici. Na svet sva prišli petega avgusta pred trinajstimi leti v bolnišnici, ki še danes stoji na drugi strani ceste. Rojeni sva bili na isti dan, isto uro, v isti sekundi. Iz matere sva prijokali skupaj. Spomniva se očeta, ki je stal ob postelji, po licih so mu tekle solze. Mati je ležala, pokrita pod rožnato odejo, ki je bila popackana s krvjo in blatom, a nikogar to ni motilo. Na polički ob postelji je stal plišasti slonček, ki sva ga dobili kot darilo ob rojstvu. Ob njem pa čestitka, polna lepih besed, ki so bile namenjene nama. Babica naju je prijela v roke in očistila ter oblekla v moder kombinezon, v katerem nama je bilo udobno in toplo. Položili so naju v mehko zibelko poleg ostalih novorojenčkov. Za ime, ki so nama dodelili, še nisva takoj vedeli. Potem sva ugotovili. Ime nama je Tereza.
Se sprašujete, zakaj so nama obema dali le eno ime, če sva pa dve?
Ujeti sva v enem telesu. Vsi naju vidijo kot trinajstletnico z ravnimi rjavimi lasmi, ki nama segajo do ramen, s sivimi očmi, v katerih vidijo le eno življenje; slišijo le en glas, ki ga dodeljujejo le eni osebi. Pogovarjajo se le z eno osebo, kar ni mogoče, saj sva dve. Poskušali sva že ljudem dopovedati resnico, a spoprijateljiti se z njimi je lažje, če omeniva le eno od naju, Terezo.
Druga oseba sva Vita. Naju kot Vite nihče ne pozna. Ne znajo razumeti in niti ne poskušajo. Saj jim ne zameriva. Ljudje cenijo domišljijo in to je po navadi njihov izgovor; imava preveč domišljije.
Morda vam je vse skupaj še vedno nejasno. Vita in Tereza imava vsaka svoje misli. Svoje občutje, svoj govor, svoj pogled na svet. A ker ljudje vidijo le najino zunanjost, vidijo le naju kot Terezo. Midve kot Vita nisva nikoli vidni in tako bo najbrž ostalo.
Kljub temu, da različno misliva, imava isto srce. Najino telo deluje pod le enim vodstvom, ki ga ljudje pripisujejo nama kot Terezi. Čutiva, vidiva, slišiva in doživljava dvojne občutke, saj sva tako tesno povezani. Če kot Vita vidiva ptico, a je kot Tereza ne, se obe zavedava pojave pred nama.
Med sabo pa se ne moreva pogovarjati. Ker ni potrebno. No, lahko govoriva na glas, a ljudje bodo slišali le Terezo, naju kot Terezo. V sebi pa čutiva, kar čutiva obe. A ne pozabite, dve osebi sva.

*i* *b* Tereza *b* *i*
Zbudila sem se ob sedmih, kar je čisto prepozno, če mene vprašate, saj človek, oziroma najstnica, potrebuje svoj čas zjutraj in tri četrt ure po moje ni dovolj. Mama vztraja, da si zobe umijem pred zajtrkom, zato sem to naredila, nato pa se iz pižame preoblekla v kratke kavbojke in lepo belo majico, ki sem jo porisala z alkoholci. Zdaj je lepša. Dodala sem še črno verižico in uhane z mušnicami, da sem bila zadovoljna. A ni mi bilo preveč všeč za vtis na prvi dan osmega razreda. Viti pa tudi ne.
Preoblekla sem se v črtasto rdeče krilo in kratko majico, ki se je prilegala. Teniske sem zamenjala za nekaj elegantnejšega. Vita je menila, da bi bila lepša z manj izstopajočimi uhani, pa sem ji samo zabrusila, da vidijo mene, ne njo. V mislih me je preklela, a tega sem navajena. Enostavno si bereva misli.
Razmislila sem o frizuri. Kita bi mi vzela preveč časa, zato sem si lase pustila spuščene. Hotela sem si jih malo skodrati z glavnikom in fenom, pa sem se odločila za ravne. Tako mi je čisto všeč.
Pogledala sem na uro in videla, da je minilo že pol ure. Bila sem jezna nase, da se nisem prej zbudila, nato pa si hitro pripravila ovsene kosmiče in jih pojedla v hitrih petih minutah. Nisem želela, da se mi okus kosmičev še cel dan valja po zobeh, zato sem si jih hitro sprala in prežvečila žvečilni gumi.
Preden sem se oblekla v nekaj primernega za prvi september, je minilo še pet minut in bil je čas, da grem od doma. Skoraj bi bila pozabila šolsko torbo, če me ne bi bila Vita opozorila. Stekla sem iz stanovanja.

*i* *b* Vita *b* *i*
Nič ni lepšega kot nov začetek, čeprav je to le prvi dan osmega razreda. Ko sva se s Terezo privlekli do šole, sem že opazila spremembe na drugih. Katka se je postrigla na postopno, kar ji zelo paše, Mitja je dobil očala, Sumeja se je začela ličiti… Tudi midve sva se spremenili. Tereza se je začela veliko lepše oblačiti in preživljati čisto preveč časa v kopalnici. Srečo ima, da še nima preveč mozoljev. Raje ne bom razmišljala, koliko časa bo šele potem v kopalnici (in še huje: kako zgodaj bo vstajala!).
Največja škoda je, da se jaz nisem spremenila. Spremembe se mi zdijo nekaj čudovitega, če so le dobre. No, morda sem postala bolj predrzna, a za to se lahko zahvalim Terezi, saj je taka do mene. Sicer pa je ona edina oseba, ki jo imam na svetu.
Prišli sva do gruče sošolcev, ki so se zbrali pred šolskim vhodom. Komaj sem prepoznala Jasno, najino prijateljico. Namesto običajnih pajkic in kavbojk ter puloverjev, si je nase nanesla kratko krilo in top (ki meni osebno nista pasala skupaj). Dobila je tudi očala. Ki so ji neverjetno pristajala. Za dodatek si je lase pobarvala na blond.
»Hej, družba,« sva rekli in objeli Jasno, ki je ob pogledu na naju zazijala.
»Ful lepo krilo, Ter!« je zacvilila in si poravnala očala na nosu. Vprašali sva jo, če so z dioptrijo.
»Ne… so kot lepotni dodatek,« je odvrnila in pomežiknila.
Očitno se je zelo odprla. Vedno je bila bolj tiha in nikoli izstopajoča, zdaj pa se je nenadoma pogovarjala in smejala z vsemi. Pogledali sva po ostalih in opazila sem, kako se je Bor potegnil med počitnicami. Zardeli sva, ko naju je pogledal. V resnici je zardela samo Tereza. Meni Bor ni všeč, no, v redu je, nisem pa zaljubljena. V mislih sem sestri rekla, naj me ne sramoti.
Videli sva še Lano, ki se ni kaj preveč spremenila. Vedno je bila zelo kritična do sprememb. Imela je neke predsodke, zato se sama tudi ni poskušala spremeniti. Še vedno je nosila pajkice v živih barvah in smešne jopice, lase pa seveda v postrani čopu. Malo se je pa vseeno postrigla. Malo.
Zaslišal se je prvi šolski zvonec, ki mu je sledilo veliko prerivanje do vhodnih vrat. Ko sva se s Terezo prerinili noter, sva videli še veliko obrazov, ki sva jih pogrešali. Smešna Pia iz b razreda, ki naju je vedno nasmejala, piflarka Zoja, ki je kot vedno stala ob učiteljici matematike in ji na ves glas razlagala nekaj nezanimivega (nje nisva toliko pogrešali), Edo, Gal in Primož, trojica izobčencev, prijazna Hana, popularne Klara, Vesna, Fiona in Sara iz b razreda in tako dalje in tako dalje.
Prišli sva do omaric in srečali še več znancev. Omarico si deliva z Jasno, ki je čez trenutek prihitela do naju, vrgla reči v omarico in stekla do razreda. Sami sva naredili podobno.
Razred je ob najinem prihodu prekipeval od glasov, pa tudi od lepih prijateljskih objemov. Vsi smo se pogrešali. Gal je na tablo s poševnimi črkami napisal nekaj neberljivega, nekaj takega kot: »Mi smo zdaj osmarji!« Kdo bi vedel.
Terezi sem predlagala, da se usedeva bližje, da bova lažje videli na tablo in sledili razlagam, pa se je vseeno usedla predzadnjo vrsto, čisto na sredino. Ničesar nisem videla, a me je Tereza pomirila z mislijo, da meni šolska snov ne bo nikoli koristila. To me je razjezilo.
Ozrli sva se v zadnjo klop in za nama je sedel nekdo nov. Bila je sošolka. Imela je valovite rjave lase s prameni, ki so se zdeli zelo ljubki. Njene modre oči pa so se svetile v svetlobi v učilnici.
»Hej, kako ti je ime?« sva jo vprašali in se nasmehnili.
»Kaj te briga,« se je namrdnila in glavo obrnila stran od naju. Pobrala je torbo in izvlekla telefon. »Itak bom kmalu odšla od tu,« je še dodala.


.............
Jap, nova zgodba, kaj naj rečem. ._.
~Daenerys