Aloha!
Spet jaz tečnarim z novo zgodbo. Vseeno bi bila zelo hvaležna, če bi jo kdo prebral. Uživaj!:upside_down:


Pobeg

Bil je deževen januarski večer. Nad predmestje Obgozdja je, kot je za ta čas običajno, že zdavnaj padla tema. Ulice so bile tihe in prazne, saj so se prebivalci večinoma že odpravili spat. Če odštejemo brezdomce in delavce zaposlene v mestnih podjetjih, ki so hodili na nočno izmeno, ostane le ena oseba.

To je Julija Moreli. S hitrim tempom hodi proti obrobju mesta. Pod temnim dežnim plaščem rjavkasto sive barve se skriva težek pohodniški nahrbtnik napolnjen z najrazličnejšimi stvarmi, za katere je Julija presodila, da jih bo potrebovala. Na glavi je imela kapuco, ki ji je segala globoko nad čelo, njen pogled je bil usmerjen k tlom. Bila je utrujena in teža prtljage jo je vlekla k tlom, a njen cilj se je v njenih mislih zarisal zelo jasno.


Hodila je po osamljenih ulicah in se bližala koncu mesta. Obgozdje je stalo tik ob gozdu in ravno tja je bila namenjena. Imela je ogromno taborniškega znanja in znala je preživeti v divjini. Bližala se je robu mesta in hiše, ki so bile prej na gosto posejane ob cesti, so se zredčile. Kmalu je zmanjkalo pločnika in stopila je na bankino ob cesti in nadaljevala svojo pot.


Tu ni živelo veliko ljudi, tisti ki pa so, so bili kmeti. Njihove hiše so bile preproste. Asfalta je bilo konec in pod Julijinimi nogami se je znašel kolovoz, a ona je nemoteno nadaljevala svojo pot. Obuta je bila v nepremočljive škornje in blatna tla je niso motila. Za njo so se risale stopinje, a čez nekaj trenutkov jih je že zalilo mokro blato.


Kolovoz je bil ovinkast, pa čeprav po nepotrebnem. Pot bi lahko vodila naravnost, vendar je kmete jezilo, če je peljala čez njihove njive. Julija je bila vedno bolj utrujena, vendar vsakič, ko je ugledala gozd, so se v njenih očeh prižgale iskre, v njenem srcu pa se je zanetil plamen, ki jo je gnal naprej.


Ovinki so se vlekli in vlekli in zdelo se je, da se ne bodo nikdar končali. Pa so se. Julija je pred sabo zagledala veličasten gozd. Zdel se je tako mogočen in velik, da se je morala ustaviti in se z odprtimi usti zazreti vanj. Ljudje so se ga bali in vanj je stopila le redko katera človeška noga. Okoliški prebivalci se sploh niso zavedali, da tako blizu njih stanujejo zveri, za katere še slišali niso. Pa vendar živali nikoli niso rinile med ljudi. Dokler bodo oni pustili njih pri miru, jim ne bodo storile nič žalega


Julijo je od gozda ločevala le asfaltirana cesta, ki je mestu služila kot obvoznica, in visok zid, prekrit z grafiti. Ljudje so zid imeli za označitev konca njihovega sveta, slike na njem pa so se razlikovale. Nekatere so bile le navadne krace, druge prave umetnine. Tam so bili tudi napisi, spodbudni in neprimerni, a Julija se ni ozirala nanje. Splezala je na zid in obstala. Zajela je sapo in se podala v gozd. Misli so jo priganjale in drevesa so jo vabila. Hodila je tiho, skoraj neslišno. Gozd se je počasi dvigal. Drevesa so bila visoka in so jo rahlo zavarovala pred dežjem, a vseeno jo je morila misel na strelo.


Kmalu je našla, kar je iskala. Miren kotiček, ki bi igral vlogo doma. Zdel se ji zelo primeren in mislila si je, da boljšega ne bi mogla najti. Tla so bila ravna, zaradi vzpenjajočega pobočja pa sta nastali dve trikotni steni in ena vsaj približno pravokotna. Bilo je, kot bi orjaška lopata izkopala luknjo v sredo klanca.


Julija je zakorakala v prostorček in se razgledala. S prsti je zdrsnila prek sten. Prevzel jo je občutek domačnosti. Počutila se je kot gostja v velikanskem luksuznem hotelu. Predstavljala si je, da drevesa delajo v tem hotelu in nek zaposleni jo je ravno privedel do sem. Prepoznal je, da se je odločila za to sobo in zamrmral da je to dobra izbira nato pa odšel k drugim gostom.


Nahrbtnik je odložila na tla in se zazrla proti nebu. Vedela je, da si mora urediti streho, saj je sama prepuščena najrazličnejšim vremenskim pojavom. Nad kotlinico sta bili podrti dve drevesi. Julija se je zamislila. Bila je zelo ustvarjalna in v stvar, ki se za pobeg zdi popolnoma nepotrebna, je pri njej med najpomembnejšimi. Zato je z nahrbtnika odpela največjo rolo alufolije in po žepih pobrskala za nožkom, nato pa se podala po pobočju do zgornjega roba njenega prebivališča. Čez debli je položila folijo, nato pa odšla po vejevje, listje in smrekove veje. Kljub okorni pelerini se je premikala naglo in okretno.


Vse je zelo pozorno polagala čez debli, zato je končala zelo pozno. Ura se je že bližala polnoči. Premaknila se je za korak nazaj, nagnila glavo v stran, nato pa si je rekla, da bo tole super. Bila je zadovoljna s svojim delom. Ni želela plašiti živali in streho uredila tako, da ni preveč izstopala.


Nato se je odpravila nazaj, da bi preizkusila, če stvar deluje. Povlekla je dežni plašč s sebe in zaploskala, saj nanjo ni padla niti kaplja. Lotila se je notranjosti. Spet je vzela alufolijo, iztegnila roko nad sabo in izmerila, koliko je potrebuje. Odrezala je malo daljše, kot je bila visoka ona sama. Folijo je položila na tla in na njej razvila spalno vrečo. Bila je močno utrujena, zato si je rekla, da bo za ostalo poskrbela jutri. Srknila je požirek vode iz plastenke, pojedla žitno ploščico, smuknila v spalko in v trenutku zaspala.

Bravo! Prišel si do konca. Zdaj pa domača naloga!
1. Stisni :heart:
2. Komentiraj
3. Naroči se name

L.P.
Tista