Živijo!
Tule je drugi del. Book star, še enkrat hvala, ker bereš!

Luknja

Ko se je naslednje jutro zbudila, je sonce že plezalo na nebo. Vse okrog je bilo mokro, a deževalo ni več. Zlezla je iz spalne vreče in se razgledala. Blizu njenega prenočišča je rekel potoček in voda v njem je bila pitna. Julija si je napolnila čutaro in se odpravila nazaj. Pred vhod je zvlekla deblo in previdno presadila majhen grmiček.

Rekla si je, da tako domovanje potrebuje svoje ime. Luknja. To ji je najprej prišlo na pamet in zelo ji je bilo všeč. Tako je njeno domovanje postalo Luknja.

Blizu je našla jagodičevje in tudi tega je prestavila pred Luknjo. Vse je postavljala naključno, da nihče ne bi nikoli posumil, da tu živi človek. Pelerino, ki jo je prej le vtaknila v plastično vrečko, je razgrnila in jo obesila na nekakšno korenino, ki je štrlela iz stene, vendar je bila skrita in ni preveč silila v oči.

Nato se je lotila načrta. Vedela je, da so že izvedeli, da je ni. Iz mesta je izginila, brez da bi to kdo vedel. Povedala mi niti najboljši prijateljici, saj se je bala, da jo bo izdala.

Začela bo živeti novo življenje, zato bo potrebovala novo identiteto. Vpisala se bo v drugo šolo, kjer se bo predstavila kot Laura Tinski. Šele pred kratkim so se preselili v Obgozdje in zato je dobro poznala potek prepisa v drugo šolo.

Uredila je vse podatke in sestavila načrt. Vse si je zapisala v beležnico, ki jo je vzela s seboj. Potem je iz nahrbtnika izbrskala lasuljo in si jo posadila na glavo. Vzela je telefon, ki ga je izklopila še preden je šla in z njega snela ovitek. Če se je pogledala v hrbtno stran, je lahko videla svoj odsev.

Popravila si je lasuljo, da se izpod nje ni videlo šopov izdajalsko rjave barve. Tako. Zdaj je blondinka. Okoli oči so se ji risali temni kolobarji, saj je prejšnji večer bedela dolgo v noč. To bo težko zakrila, saj ni imela nobenih kolektorjev, da bi jih zakrila. Stopila je do potoka in si z ledeno mrzlo vodo splaknila obraz. To ji je pomagalo, da se je zbudila.

Njena oblačila so bila videti pomečkana, a čista. Popolnoma so nasprotovala njenemu stilu, a to je počela zato, da je ostala skrita. Zdaj se bo njeno življenje popolnoma spremenilo, a navkljub majhnim napakam bo postalo boljše.

Zavzdihnila je, poravnala oblačila, še enkrat preverila svoj videz, nato pa že želela oditi, ko se je spomnila, da je nekaj pozabila. Zajtrk seveda! Prej se lakote sploh ni zavedala, a zdaj, ko je pomislila na hrano, ji je kar zakrulilo v želodcu. Včerajšnja večerja je ni preveč nasitila. Pograbila je kos kruha in ga z užitkom pojedla. Nekaj sekund in že so tu le še drobtine. Te je med potjo nasuvala pticam, kot plačilo za prenočišče.

Ni ravnala kot Janko in Metka in puščala kamenja ob poti. Tako ali tako ga je bilo povsod dovolj in bi narobe presadila, katerega je ob pot postavila ona. Tako ali tako bi se do Luknje lahko prebila tudi miže.

Prispela je do roba gozda in se previdno razgledala, če se kdo približuje. Sem ni zahajalo veliko ljudi in tudi cesta se večinoma ni uporabljala. Ljudje so se gozda bali in se v ali ob njem niso počutili varno.

Skočila je z zidu in se s hitrimi koraki odpravila proti mestu. Ustavila se je ob prvi telefonski govorilnici, ki je še delovala. Vanjo je zmetala nekaj kovancev in odtipkala telefonsko številko bližnje šole. Oglasila se ji je šolska tajnica in začela s prepisom. Zaupala ji je hišno številko ene izmed hiš, ki je stala blizu gozda. Ni bila prepričana, če sploh kdo živi v njej, a če je komu dom, je gotovo kakemu neprisebnemu starcu.

Julija si je zagotovila, da je s šole ne bodo več klicali. Kmalu po koncu klica se je spet smukala okoli starih hiš na obrobju mesta. Zid je preplezala, šele ko je bila popolnoma prepričana, da nikogar ni. Vrnila se je v Luknjo in zaradi utrujenosti in pomanjkanja spanca legla še za nekaj ur.

Enako kot včeraj:
1. Stisni :heart:
2. Komentiraj
3. Naroči se name.

L.P.
Tista