Pisalnica
Hej! Tole bo najdaljši del te zgodbe, saj bo zadnji. To zgodbo enostavno vlečem že predolgo, zato jo bom končala. To besedilo bi drugače razdelila na več delov, a sem si premislila. Na začetku je konec 15. dela – uživajte v branju :)
Lp, Catbook
Po petih minutah čakanja sem v daljavi zaslišala šum. Čez nekaj trenutkov sta pred mano že stali Klara in Karolina. A nekaj mi ni dalo miru- od kdaj sta tako hitri? Izgledali sta... drugačno? Mislim, kot bolj zlobno. Nista bili podobni starima sebi. Le kaj se je zgodilo? Vseeno sem se prijazno nasmehnila in rekla: »Hej! Kako sta?« Nisem dobila odgovora. »Bi morda znali pomagati?« Zdelo se mi je, kot, da se v mislih pogovarjata druga z drugo. A kako? Nato je Klara le spregovorila: »Hej! Lepo te je videti.« Tisti lepo te je videti je zvenel bolj zlagano, kot kadarkoli prej. Karolina je rekla: »Ubistvu ja. Danes zvečer sem sanjala o nekakšnem obesku, na katerem je bil vampir. Naj bi bil v Avstraliji.« Okej, tudi to ni zvenelo prepričljivo. Saj smo v Sloveniji in v 21. stoletju, ampak kdo bi ga nesel v Avstralijo?! Preden bi lahko karkoli rekla, Klare in Karoline že ni bilo na spregled. Tedaj sem zagledala volka- varuha obeska- tudi on je izgledal zaskrbljeno. Pogledala sva Kristjana- gledal je v prazno. Kar naenkrat je padel na tla- postal je čisto negiben. Čez kakšnih 10 sekund se mi je začelo temniti pred očmi. Vse je postajalo čedalje bolj črno...
Zbudila sem se v svoji sobi. V trenutku sem se spomnila vsega, kar se je dogajalo. Pogledala sem, kje je Kristjan in ga našla na stolu ob postelje. Izgledal je enako zmedeno kot jaz. Zbudil se je še varuh obeska. Kaj se je zgodilo? V sobo sta stopila starša in rekla: »Ker sva videla, da vas dolgo ni bilo sva odšla preverit, če ste v redu. A očitno niste bili.« »Kaj se nam je zgodilo?« sem vprašala in dobila kratek, a jedernat odgovor: »Temna magija.« To torej pomeni, da se je zgodilo nekaj čudnega – o, ne, vampirski obesek! Mama je le žalostno pokimala. Nekdo nas hoče ubiti. »Gremo v Avstralijo!« sem zakričala. Starša sta se odločila ostati in paziti na druge vampirje. Jaz, Kristjan in varuh obeska smo se odpravili. Ker smo v 21. stoletju sem letalske karte naročila prek spleta. Imeli smo srečo, da je bil naslednji let do Canberre – glavnega mesta Avstralije čez 45 minut, mi pa živimo od letališča.
Vožnja je potekala v tišini. Prtljage sploh vzeli nismo. Le denar in to je bilo to. Nismo se imeli časa ukvarjati še s kovčki. Jaz in Kristjan sva združila moči in povečala hitrost letala, tako močno, da se je čas potovanja zmanjšal za polovico. Med sedenjem v udobnih sedežih sem vprašala Kristjana: »Kje živi tvoja mama?« »V Sydneyu,« mi odgovori. V mislih sem mu začela govoriti, ker nisem hotela, da bi naju drugi potniki imeli za norca: »Kaj, če ima tvoja mama vampirski obesek?« V mislih mi je odgovoril: »Ne, saj človek ne more imeti vampirskega obeska, obesek bi zamenjal lastnika.« Tedaj sem se spomnila: »Kaj pa človeški obesek?!« »Saj res!!!« je Kristjan zašepetal, saj je očitno pozabil na govor v mislih. Slišati je bilo bolj upanje, da se to ne dogaja, kot, da bi ga imela ona. Zaslišala sva pilota: »Pristali bomo.« Objela sem ga v upanju, da se vse reši.
V Canberri se sploh nismo ustavljali. Po poti do Canberre sem namreč, ko mi je Kristjan povedal o njegovi mami kupila karte do Sydneya. Pot je trajala še 55 minut. Izstopila sem iz letala. Kako lepo je bilo v Sydneyu! A nisem imela časa za opazovanje. Čakala me je preizkušnja.
-čez 10 minut-
Stojiva pred restavracijo. Bila sem že precej lačna. Odprem vrata in se zazrem v dekoracijo. Ta je bila pretežno iz lesa, nekaj je bilo zlatega. Seveda ne pravo zlato, to sem videla že na 50 metrov razdalje. V restavraciji je sedelo nekje 10 ljudi. Ti so se ob kavi pogovarjali. Tam je bil še nek mlad parček, izgledal je podobno kot midva s Kristjanom. Igrala je mirna glasba... tedaj pa BUM! Padla sem na kolena. Začutila sem nekaj močnega. Nekaj slabega. Začela me je »gristi« strašna bolečina. Imela sem moči še ravno toliko, da sem Kristjanu v mislih zakričala: »ČLOVEŠKI OBESEK!!!!« Vse je postajalo temno. A nekako sem se čutila... PRISEBNO?! Ampak vseeno nisem mogla odpreti oči. Mi je dal to moč obesek? Ne vem, ali se je le meni zdelo hitro, ali sem res po minuti lahko odprla oči? Kakorkoli, ko sem jih odprla, sem zagledala Kristjana... in neko žensko, ki mu je bila podobna. Izgledala je nekam... ZLOBNO?!
»Hej, Ela!!! To je moja mama.« Ampak tudi njega je gledala čudno. Tedaj pa mu v mislih zakričim: »KRISTJAN!!!!! ČLOVEŠKI OBESEK!!!!!« Poskušam ga izpuliti iz vratu Kristjanove mame, a neuspešno. Zgrabila me je za roko in me poskušala vreči na tla. A ni ji uspelo. Ob sebi sem zagledala volka – varuha obeska. V mislih sem mu rekla: »Kaj naj storim?« Ta je odgovoril: »Bori se in dobi obesek.« Ko so ljudje videli kaj se je dogajalo, so zbežali. Na hitro sem jim izbrisala spomin in naredila optično iluzijo, kot, da je vse ok.
Poleg Kristjanove mame se je pojavil varuh obeska. Videti je bil naravnost grozljivo. Po sebi je imel ogromno ran, čeprav ni bil dejanski človek. Izgledal je omotično, kot, da ga bo ubilo, če Kristjanova mama ne neha uporabljati moči. Tedaj sem svojo moč uspavanja prenesla na žensko, ta pa je zgrmela po tleh. Kristjan je svojo mamo za las prestregel, da si ni razbila glave. Vzela sem ji obesek in ga držala v rokah. Rekla sem: »Ta ne pripada meni, zate je.« Ponudila sem ga Kristjanu, on pa si ga je nadel okoli vratu. Ogrlici sta se združili in človek se je premaknil k volku. Tedaj sem pred sabo zagledala varuha človeškega obeska in volka. Človek je rekel: »Pozdravljen, gospodar. Tvoja punca ni človek niti najmanj, ampak bo obesek vseeno dobila glede na to, da sta si obljubila večno ljubezen in je od vaju odvisen svet.« Sam se je nasmehnil svojemu mirno povedanemu stavku, ker uničen svet pač ni nič kaj takšnega (očitno). Pogledala sem ogrlico in na njej je že bil obesek človeka. »Kam sedaj?« sem rekla. »Domov,« sta odgovorila varuha. Kristjan je žalostno pogledal in rekel: »Še prej pa moram nekaj storiti. Ela, prosim, prekliči »urok« oz. s čimer koli jo pač nadziraš.« Pokimala sem, vseeno pa sem še pustila iluzijo.
Kristjan je začel: »Mama, oprosti, ker sem te zapustil. Zgodilo se je...« Še preden bi lahko nadaljeval, mu je odgovorila: »V redu je, sine. Nekaj ti moram tudi jaz povedati... Moj oče je bil volkodlak, mama človek. Enako, kot pri tebi. Tvoj oče je vedel, da sem volkodlakinja, vsaj na pol. Vendar moj oče me ni sprejel. Živela sem v bližini kraja, kjer živiš zdaj ti, moj oče pa me je izgnal sem. Nisem imela izbire. Morala sem te pustiti in oditi. Mimogrede, končno mi je uspelo v živo spoznati tudi tebe, Ela.« Kristjan je bil zmeden: »Kako...« Spet ga je prekinila: »Moja volkodlaška moč je branje misli, tvoje sem redno spremljala.« Nasmehnila se je, jaz pa sem čisto pozabila na branje misli, ko sva se poljubila. Joj, le kakšne bedarije so mu hodile po glavi. Vendar še vseeno nevarnosti ni bilo konec. Vprašala sem: »Gospa, ali morda veste, kdo bi lahko imel obesek, ker predvidevam, da Vam je človeški obesek marikaj zaupal, moje moči pa so v času reševanja omejene?« Odgovorila mi je: »Vse, kar vem, je to, da je nekdo od vajinih bližnjih, vendar niso niti volkodlaki niti vajni starši.« S Kristjanom sva se spogledala, pokimala in rekla: »Misliva, da bo čas za odhod.« Njegova mama se je nasmejala ter odgovorila: »Kaj če ostaneta še eno uro, potem pa se teleportirata?« Pritisk mi je čisto izbrisal spomin o mojih močeh. Tako sva ostala v Avstraliji še uro, nato pa se teleportirala domov.
Ta ura mi je dala razmišljati: po tistih norih dveh tednih, ko sva se s Kristjanom poparčkala, oba skoraj umrla in ugotovila o obeskih. Takrat nisem šla v šolo. Ampak tudi Klara in Karolina sta takrat izgledali... nenavadno? Ja, to bo to. Vsi ostali so se vedli normalno, le onidve sta postali izjemno hitri in še za vampirja preveč popolni. ONIDVE IMATA OBESEK!!!! Gotovo. Drugače ne more biti. Ali pač? Ne ne ne ne. Ne more biti. Preveč sta se izboljšali v tako kratkem času. Spopad bo težek. A to moram narediti, če ju hočem rešiti. Kristjan je zbrano poslušal moje misli in le prikimaval. Po licih so mi začele spolzeti solze. Ne morem tega narediti, NE MOREM!!!!! V mojih mislih je odmeval ta »ne morem«, Kristjan pa me je tesno objel. Ponavadi sem močna, a tokrat ne bo šlo. Kristjan mi je zašepetal: »Ljubezen premaga soraštvo. Ne le takšna ljubezen kot je med nama, ampak tudi tista med prijatelji. A ne razmišljaj o tem, kot, da ju moraš napasti, temveč, da ju moreš rešiti.« To je dejstvo, zakaj ga imam rada. Zakaj ga ljubim. Poljubila sem ga, solze pa so mi še vedno spolzele po licu. Kristjan jih je obrisal in me poljubil na čelo. Točno to, kar sem potrebovala. Sedaj pa pokličimo Klaro in Karolino v boj.
Teleportacija domov. Priprava na spopad. Proti prijateljicama. V glavi so mi odzvanjale takšne kratke povedi. Povem vam, mučno, zelo mučno. Tako, pa sva se teleportirala do moje sobe. Še vedno ne morem dojeti, kaj moram storiti. Bojevati se moram proti najboljšima prijateljicama, poleg Kristjana edinima vampirkama na moji šoli. S puncama, s katerima sem preživela mlajša leta. Solze so začele še bolj teči... Poleg mene in Kristjana sta pokončno stala varuha obeska ljudi in volkodlakov. Rekla sem: »Kam tako gledata?« »Prihajata. In nista sami,« sta odgovorila. To je to Ela, to je to. Skočila sem skozi okno in se spremenila v orla (moči vodilnih, saj veste). Približno 5 kilometrov od naše hiše sem zagledala vojsko vampirjev – tistih, ki so bili nekdaj dobri, a sta jih očitno moji najboljši prijateljici hipnotizirali. Zakričali sta: »NAPADITE TEGA ORLA!!!!!!« Kar naenkrat sem začutila čuden občutek, kot, da bom omedlela. V mislih sem rekla: »Kristjan, pomagaj.« In začela padati proti tlom. Nekje 10 metrov nad tlemi sem začutila posebno moč. Takšno kot še nikoli. Ob meni sta lebdela varuh človeškega in volkodlaškega obeska. Dvignila sem se v nebo in se spremenila v feniksa – s svojimi krili sem »odpihnila zlo magijo«. Vampirji so obstali in se čudili, kaj se dogaja. Karolina in Klara pa sta poleteli proti meni. Od kdaj letita? Z veliko hitrostjo sta se zaleteli vame in mi želeli ukrasti obeska. Skoraj jima je uspelo, ko je prišel Kristjan.
Z mislimi ju je porinil na tla. Jaz sem se spremenila v volkodlaka in jima vzela obeska. V tistem trenutku sta se normalizirali. En obesek sem vrgla Kristjanu in rekla: »Tri, štiri, zdaj!« Na –zdaj- sva si nadela obeska. Volku in človeku se je pridružil še vampir. Rekel je: »Pozdravljena moja gospodarja. Uspelo vama je rešiti svet. Čestitke! Izkazana pa mi je bila čast, da mojemu lastniku dam ta prstan. Dragi Kristjan, saj veste, zakaj je ta, kajne?« Kristjan je pokimal, vzel prstan, pokleknil na eno koleno in v pričakovanju precej glasno rekel: »Draga Ela, bi se poročila z mano?« »JAAAAAAA!!!!!« sem zakričala. On se je nasmehnil, mi nadel prstan na roko, vstal in me poljubil. Vsi so ploskali. Karolina in Klara sta prišli do mene in naenkrat rekli: »Čestitke!! Oprosti, ker...« Prekinila sem ju: »To je za nami, saj nista sami krivi, če sta dobili tak obesek.« Objele smo se jaz pa sem rekla: »Bi bili moji družici?« Nasmehnili sta se in pokimali. V množici vampirjev sem zagledala moja starša. Mama si je brisala solzne oči, pa tudi očeta sem prvič videla jokati. Poleg njiju je stal še Kristjanov oče, del njegovega tropa in celo Kristjanova mama. Ona verjetno, ker je slišala moje misli. Njegova starša sta se objemala. Po še enem objemu sem rekla Kristjanu: »Kdaj pa bo poroka?« Smejoče mi je rekel: »Čez en teden, gospodična.«
-čez 1 teden-
Po enem tednu napornih priprav sem končno oblekla svojo poročno obleko. Karolina me je naličila, Klara uredila pričesko. Kristjan je potrkal na vrata: »Smem videti mojo prelepo nevesto?« Moji družici sta smejoče odgovorili: »Ne, ne boš je videl, dokler se ti ne prikaže pred oltarjem.« Slišala sem, kako se je nasmejal in odkorakal stran. Po zadnjih popravkih sem zaslišala poročno koračnico. To je moj dan! Ob očetovi roki sem stopila pred oltar. Kristjan je rekel: »Danes pa je MOJA gospodična PRELEPA!« Nasmehnila sem se. Dahnila sva usodni da. In tako sem postala Kristjanova Ela in Kristjan moj – za vedno. Zabava po uradnem delu je bila vse prej kot dolgočasna. Kristjanova starša sta se pobotala. Klara je skoraj padla na poročno torto. Karolina je odigrala pesem na klavirju. Vrgla sem šopek – ujela ga je ena od Kristjanovih sestričen. A midva sva večino časa preživela tako, kot bova preživela najino večnost – skupaj. Koliko časa bo trajala večnost? Važno je le, da jo bom preživela z najboljšimi osebami, ki si jih lahko vsak samo želi...
Preden pa rečem besedo »konec« vam prilagam linke do fotografij, ki se navezujejo na vse dele do konca :) (sporočite mi, če kateri link ne bo delal)
Ela: https://www.pinterest.com/pin/140104238387621629/
Karolina: https://www.pinterest.com/pin/646125877772390603/
Klara: https://www.pinterest.es/pin/481251910184862410/
Kristjan: https://www.pinterest.com/pin/726135139891004597/
Elina soba: https://www.pinterest.com/pin/562738915940637000/
Kristjan kot volk: https://www.pinterest.fr/pin/343258802841308039/
Elina vila: https://www.pinterest.fr/pin/6403624456823282/
Trop Kristjanovega strica: https://www.pinterest.fr/pin/34621490875100755/
Ela kot volkulja: https://www.pinterest.fr/pin/844495367617875807/
Kristjanov stric kot volk: https://www.pinterest.fr/pin/771171136165665729/
Elina mama: https://www.pinterest.fr/pin/8373949297190048/
Kristjanova mama: https://www.pinterest.fr/pin/3518505943209993/
Elin oče: https://www.pinterest.fr/pin/21110691992945604/
Kristjanov oče: https://www.pinterest.fr/pin/309552174394485362/
Volkodlaški obesek: https://www.pinterest.fr/pin/835136324652999092/
Varuh volkodlak: https://www.pinterest.fr/pin/65935582033543535/
Človeški obesek: https://www.pinterest.fr/pin/877639046103503368/
Varuh človek: https://www.pinterest.fr/pin/164311086378718541/
Vampirski obesek: https://www.pinterest.fr/pin/1125968633956122/
Varuh vampir: https://www.pinterest.fr/pin/1125968633956122/
Restavracija Kristjanove mame: https://www.pinterest.fr/pin/13721973855688977/
Ela - orel: https://www.pinterest.fr/pin/401946335500150440/
Ela - feniks: https://www.pinterest.fr/pin/38491771805832357/
Elina poročna obleka: https://www.pinterest.fr/pin/99149629286201422/
Kristjanova poročna obleka: https://www.pinterest.fr/pin/44050902587043143/
Karolinina obleka: https://www.pinterest.fr/pin/846324954973907032/
Klarina obleka: https://www.pinterest.fr/pin/21110691991071992/
Zaročni prstan: https://www.pinterest.fr/pin/76490893659929562/
Lp, Catbook
Po petih minutah čakanja sem v daljavi zaslišala šum. Čez nekaj trenutkov sta pred mano že stali Klara in Karolina. A nekaj mi ni dalo miru- od kdaj sta tako hitri? Izgledali sta... drugačno? Mislim, kot bolj zlobno. Nista bili podobni starima sebi. Le kaj se je zgodilo? Vseeno sem se prijazno nasmehnila in rekla: »Hej! Kako sta?« Nisem dobila odgovora. »Bi morda znali pomagati?« Zdelo se mi je, kot, da se v mislih pogovarjata druga z drugo. A kako? Nato je Klara le spregovorila: »Hej! Lepo te je videti.« Tisti lepo te je videti je zvenel bolj zlagano, kot kadarkoli prej. Karolina je rekla: »Ubistvu ja. Danes zvečer sem sanjala o nekakšnem obesku, na katerem je bil vampir. Naj bi bil v Avstraliji.« Okej, tudi to ni zvenelo prepričljivo. Saj smo v Sloveniji in v 21. stoletju, ampak kdo bi ga nesel v Avstralijo?! Preden bi lahko karkoli rekla, Klare in Karoline že ni bilo na spregled. Tedaj sem zagledala volka- varuha obeska- tudi on je izgledal zaskrbljeno. Pogledala sva Kristjana- gledal je v prazno. Kar naenkrat je padel na tla- postal je čisto negiben. Čez kakšnih 10 sekund se mi je začelo temniti pred očmi. Vse je postajalo čedalje bolj črno...
Zbudila sem se v svoji sobi. V trenutku sem se spomnila vsega, kar se je dogajalo. Pogledala sem, kje je Kristjan in ga našla na stolu ob postelje. Izgledal je enako zmedeno kot jaz. Zbudil se je še varuh obeska. Kaj se je zgodilo? V sobo sta stopila starša in rekla: »Ker sva videla, da vas dolgo ni bilo sva odšla preverit, če ste v redu. A očitno niste bili.« »Kaj se nam je zgodilo?« sem vprašala in dobila kratek, a jedernat odgovor: »Temna magija.« To torej pomeni, da se je zgodilo nekaj čudnega – o, ne, vampirski obesek! Mama je le žalostno pokimala. Nekdo nas hoče ubiti. »Gremo v Avstralijo!« sem zakričala. Starša sta se odločila ostati in paziti na druge vampirje. Jaz, Kristjan in varuh obeska smo se odpravili. Ker smo v 21. stoletju sem letalske karte naročila prek spleta. Imeli smo srečo, da je bil naslednji let do Canberre – glavnega mesta Avstralije čez 45 minut, mi pa živimo od letališča.
Vožnja je potekala v tišini. Prtljage sploh vzeli nismo. Le denar in to je bilo to. Nismo se imeli časa ukvarjati še s kovčki. Jaz in Kristjan sva združila moči in povečala hitrost letala, tako močno, da se je čas potovanja zmanjšal za polovico. Med sedenjem v udobnih sedežih sem vprašala Kristjana: »Kje živi tvoja mama?« »V Sydneyu,« mi odgovori. V mislih sem mu začela govoriti, ker nisem hotela, da bi naju drugi potniki imeli za norca: »Kaj, če ima tvoja mama vampirski obesek?« V mislih mi je odgovoril: »Ne, saj človek ne more imeti vampirskega obeska, obesek bi zamenjal lastnika.« Tedaj sem se spomnila: »Kaj pa človeški obesek?!« »Saj res!!!« je Kristjan zašepetal, saj je očitno pozabil na govor v mislih. Slišati je bilo bolj upanje, da se to ne dogaja, kot, da bi ga imela ona. Zaslišala sva pilota: »Pristali bomo.« Objela sem ga v upanju, da se vse reši.
V Canberri se sploh nismo ustavljali. Po poti do Canberre sem namreč, ko mi je Kristjan povedal o njegovi mami kupila karte do Sydneya. Pot je trajala še 55 minut. Izstopila sem iz letala. Kako lepo je bilo v Sydneyu! A nisem imela časa za opazovanje. Čakala me je preizkušnja.
-čez 10 minut-
Stojiva pred restavracijo. Bila sem že precej lačna. Odprem vrata in se zazrem v dekoracijo. Ta je bila pretežno iz lesa, nekaj je bilo zlatega. Seveda ne pravo zlato, to sem videla že na 50 metrov razdalje. V restavraciji je sedelo nekje 10 ljudi. Ti so se ob kavi pogovarjali. Tam je bil še nek mlad parček, izgledal je podobno kot midva s Kristjanom. Igrala je mirna glasba... tedaj pa BUM! Padla sem na kolena. Začutila sem nekaj močnega. Nekaj slabega. Začela me je »gristi« strašna bolečina. Imela sem moči še ravno toliko, da sem Kristjanu v mislih zakričala: »ČLOVEŠKI OBESEK!!!!« Vse je postajalo temno. A nekako sem se čutila... PRISEBNO?! Ampak vseeno nisem mogla odpreti oči. Mi je dal to moč obesek? Ne vem, ali se je le meni zdelo hitro, ali sem res po minuti lahko odprla oči? Kakorkoli, ko sem jih odprla, sem zagledala Kristjana... in neko žensko, ki mu je bila podobna. Izgledala je nekam... ZLOBNO?!
»Hej, Ela!!! To je moja mama.« Ampak tudi njega je gledala čudno. Tedaj pa mu v mislih zakričim: »KRISTJAN!!!!! ČLOVEŠKI OBESEK!!!!!« Poskušam ga izpuliti iz vratu Kristjanove mame, a neuspešno. Zgrabila me je za roko in me poskušala vreči na tla. A ni ji uspelo. Ob sebi sem zagledala volka – varuha obeska. V mislih sem mu rekla: »Kaj naj storim?« Ta je odgovoril: »Bori se in dobi obesek.« Ko so ljudje videli kaj se je dogajalo, so zbežali. Na hitro sem jim izbrisala spomin in naredila optično iluzijo, kot, da je vse ok.
Poleg Kristjanove mame se je pojavil varuh obeska. Videti je bil naravnost grozljivo. Po sebi je imel ogromno ran, čeprav ni bil dejanski človek. Izgledal je omotično, kot, da ga bo ubilo, če Kristjanova mama ne neha uporabljati moči. Tedaj sem svojo moč uspavanja prenesla na žensko, ta pa je zgrmela po tleh. Kristjan je svojo mamo za las prestregel, da si ni razbila glave. Vzela sem ji obesek in ga držala v rokah. Rekla sem: »Ta ne pripada meni, zate je.« Ponudila sem ga Kristjanu, on pa si ga je nadel okoli vratu. Ogrlici sta se združili in človek se je premaknil k volku. Tedaj sem pred sabo zagledala varuha človeškega obeska in volka. Človek je rekel: »Pozdravljen, gospodar. Tvoja punca ni človek niti najmanj, ampak bo obesek vseeno dobila glede na to, da sta si obljubila večno ljubezen in je od vaju odvisen svet.« Sam se je nasmehnil svojemu mirno povedanemu stavku, ker uničen svet pač ni nič kaj takšnega (očitno). Pogledala sem ogrlico in na njej je že bil obesek človeka. »Kam sedaj?« sem rekla. »Domov,« sta odgovorila varuha. Kristjan je žalostno pogledal in rekel: »Še prej pa moram nekaj storiti. Ela, prosim, prekliči »urok« oz. s čimer koli jo pač nadziraš.« Pokimala sem, vseeno pa sem še pustila iluzijo.
Kristjan je začel: »Mama, oprosti, ker sem te zapustil. Zgodilo se je...« Še preden bi lahko nadaljeval, mu je odgovorila: »V redu je, sine. Nekaj ti moram tudi jaz povedati... Moj oče je bil volkodlak, mama človek. Enako, kot pri tebi. Tvoj oče je vedel, da sem volkodlakinja, vsaj na pol. Vendar moj oče me ni sprejel. Živela sem v bližini kraja, kjer živiš zdaj ti, moj oče pa me je izgnal sem. Nisem imela izbire. Morala sem te pustiti in oditi. Mimogrede, končno mi je uspelo v živo spoznati tudi tebe, Ela.« Kristjan je bil zmeden: »Kako...« Spet ga je prekinila: »Moja volkodlaška moč je branje misli, tvoje sem redno spremljala.« Nasmehnila se je, jaz pa sem čisto pozabila na branje misli, ko sva se poljubila. Joj, le kakšne bedarije so mu hodile po glavi. Vendar še vseeno nevarnosti ni bilo konec. Vprašala sem: »Gospa, ali morda veste, kdo bi lahko imel obesek, ker predvidevam, da Vam je človeški obesek marikaj zaupal, moje moči pa so v času reševanja omejene?« Odgovorila mi je: »Vse, kar vem, je to, da je nekdo od vajinih bližnjih, vendar niso niti volkodlaki niti vajni starši.« S Kristjanom sva se spogledala, pokimala in rekla: »Misliva, da bo čas za odhod.« Njegova mama se je nasmejala ter odgovorila: »Kaj če ostaneta še eno uro, potem pa se teleportirata?« Pritisk mi je čisto izbrisal spomin o mojih močeh. Tako sva ostala v Avstraliji še uro, nato pa se teleportirala domov.
Ta ura mi je dala razmišljati: po tistih norih dveh tednih, ko sva se s Kristjanom poparčkala, oba skoraj umrla in ugotovila o obeskih. Takrat nisem šla v šolo. Ampak tudi Klara in Karolina sta takrat izgledali... nenavadno? Ja, to bo to. Vsi ostali so se vedli normalno, le onidve sta postali izjemno hitri in še za vampirja preveč popolni. ONIDVE IMATA OBESEK!!!! Gotovo. Drugače ne more biti. Ali pač? Ne ne ne ne. Ne more biti. Preveč sta se izboljšali v tako kratkem času. Spopad bo težek. A to moram narediti, če ju hočem rešiti. Kristjan je zbrano poslušal moje misli in le prikimaval. Po licih so mi začele spolzeti solze. Ne morem tega narediti, NE MOREM!!!!! V mojih mislih je odmeval ta »ne morem«, Kristjan pa me je tesno objel. Ponavadi sem močna, a tokrat ne bo šlo. Kristjan mi je zašepetal: »Ljubezen premaga soraštvo. Ne le takšna ljubezen kot je med nama, ampak tudi tista med prijatelji. A ne razmišljaj o tem, kot, da ju moraš napasti, temveč, da ju moreš rešiti.« To je dejstvo, zakaj ga imam rada. Zakaj ga ljubim. Poljubila sem ga, solze pa so mi še vedno spolzele po licu. Kristjan jih je obrisal in me poljubil na čelo. Točno to, kar sem potrebovala. Sedaj pa pokličimo Klaro in Karolino v boj.
Teleportacija domov. Priprava na spopad. Proti prijateljicama. V glavi so mi odzvanjale takšne kratke povedi. Povem vam, mučno, zelo mučno. Tako, pa sva se teleportirala do moje sobe. Še vedno ne morem dojeti, kaj moram storiti. Bojevati se moram proti najboljšima prijateljicama, poleg Kristjana edinima vampirkama na moji šoli. S puncama, s katerima sem preživela mlajša leta. Solze so začele še bolj teči... Poleg mene in Kristjana sta pokončno stala varuha obeska ljudi in volkodlakov. Rekla sem: »Kam tako gledata?« »Prihajata. In nista sami,« sta odgovorila. To je to Ela, to je to. Skočila sem skozi okno in se spremenila v orla (moči vodilnih, saj veste). Približno 5 kilometrov od naše hiše sem zagledala vojsko vampirjev – tistih, ki so bili nekdaj dobri, a sta jih očitno moji najboljši prijateljici hipnotizirali. Zakričali sta: »NAPADITE TEGA ORLA!!!!!!« Kar naenkrat sem začutila čuden občutek, kot, da bom omedlela. V mislih sem rekla: »Kristjan, pomagaj.« In začela padati proti tlom. Nekje 10 metrov nad tlemi sem začutila posebno moč. Takšno kot še nikoli. Ob meni sta lebdela varuh človeškega in volkodlaškega obeska. Dvignila sem se v nebo in se spremenila v feniksa – s svojimi krili sem »odpihnila zlo magijo«. Vampirji so obstali in se čudili, kaj se dogaja. Karolina in Klara pa sta poleteli proti meni. Od kdaj letita? Z veliko hitrostjo sta se zaleteli vame in mi želeli ukrasti obeska. Skoraj jima je uspelo, ko je prišel Kristjan.
Z mislimi ju je porinil na tla. Jaz sem se spremenila v volkodlaka in jima vzela obeska. V tistem trenutku sta se normalizirali. En obesek sem vrgla Kristjanu in rekla: »Tri, štiri, zdaj!« Na –zdaj- sva si nadela obeska. Volku in človeku se je pridružil še vampir. Rekel je: »Pozdravljena moja gospodarja. Uspelo vama je rešiti svet. Čestitke! Izkazana pa mi je bila čast, da mojemu lastniku dam ta prstan. Dragi Kristjan, saj veste, zakaj je ta, kajne?« Kristjan je pokimal, vzel prstan, pokleknil na eno koleno in v pričakovanju precej glasno rekel: »Draga Ela, bi se poročila z mano?« »JAAAAAAA!!!!!« sem zakričala. On se je nasmehnil, mi nadel prstan na roko, vstal in me poljubil. Vsi so ploskali. Karolina in Klara sta prišli do mene in naenkrat rekli: »Čestitke!! Oprosti, ker...« Prekinila sem ju: »To je za nami, saj nista sami krivi, če sta dobili tak obesek.« Objele smo se jaz pa sem rekla: »Bi bili moji družici?« Nasmehnili sta se in pokimali. V množici vampirjev sem zagledala moja starša. Mama si je brisala solzne oči, pa tudi očeta sem prvič videla jokati. Poleg njiju je stal še Kristjanov oče, del njegovega tropa in celo Kristjanova mama. Ona verjetno, ker je slišala moje misli. Njegova starša sta se objemala. Po še enem objemu sem rekla Kristjanu: »Kdaj pa bo poroka?« Smejoče mi je rekel: »Čez en teden, gospodična.«
-čez 1 teden-
Po enem tednu napornih priprav sem končno oblekla svojo poročno obleko. Karolina me je naličila, Klara uredila pričesko. Kristjan je potrkal na vrata: »Smem videti mojo prelepo nevesto?« Moji družici sta smejoče odgovorili: »Ne, ne boš je videl, dokler se ti ne prikaže pred oltarjem.« Slišala sem, kako se je nasmejal in odkorakal stran. Po zadnjih popravkih sem zaslišala poročno koračnico. To je moj dan! Ob očetovi roki sem stopila pred oltar. Kristjan je rekel: »Danes pa je MOJA gospodična PRELEPA!« Nasmehnila sem se. Dahnila sva usodni da. In tako sem postala Kristjanova Ela in Kristjan moj – za vedno. Zabava po uradnem delu je bila vse prej kot dolgočasna. Kristjanova starša sta se pobotala. Klara je skoraj padla na poročno torto. Karolina je odigrala pesem na klavirju. Vrgla sem šopek – ujela ga je ena od Kristjanovih sestričen. A midva sva večino časa preživela tako, kot bova preživela najino večnost – skupaj. Koliko časa bo trajala večnost? Važno je le, da jo bom preživela z najboljšimi osebami, ki si jih lahko vsak samo želi...
Preden pa rečem besedo »konec« vam prilagam linke do fotografij, ki se navezujejo na vse dele do konca :) (sporočite mi, če kateri link ne bo delal)
Ela: https://www.pinterest.com/pin/140104238387621629/
Karolina: https://www.pinterest.com/pin/646125877772390603/
Klara: https://www.pinterest.es/pin/481251910184862410/
Kristjan: https://www.pinterest.com/pin/726135139891004597/
Elina soba: https://www.pinterest.com/pin/562738915940637000/
Kristjan kot volk: https://www.pinterest.fr/pin/343258802841308039/
Elina vila: https://www.pinterest.fr/pin/6403624456823282/
Trop Kristjanovega strica: https://www.pinterest.fr/pin/34621490875100755/
Ela kot volkulja: https://www.pinterest.fr/pin/844495367617875807/
Kristjanov stric kot volk: https://www.pinterest.fr/pin/771171136165665729/
Elina mama: https://www.pinterest.fr/pin/8373949297190048/
Kristjanova mama: https://www.pinterest.fr/pin/3518505943209993/
Elin oče: https://www.pinterest.fr/pin/21110691992945604/
Kristjanov oče: https://www.pinterest.fr/pin/309552174394485362/
Volkodlaški obesek: https://www.pinterest.fr/pin/835136324652999092/
Varuh volkodlak: https://www.pinterest.fr/pin/65935582033543535/
Človeški obesek: https://www.pinterest.fr/pin/877639046103503368/
Varuh človek: https://www.pinterest.fr/pin/164311086378718541/
Vampirski obesek: https://www.pinterest.fr/pin/1125968633956122/
Varuh vampir: https://www.pinterest.fr/pin/1125968633956122/
Restavracija Kristjanove mame: https://www.pinterest.fr/pin/13721973855688977/
Ela - orel: https://www.pinterest.fr/pin/401946335500150440/
Ela - feniks: https://www.pinterest.fr/pin/38491771805832357/
Elina poročna obleka: https://www.pinterest.fr/pin/99149629286201422/
Kristjanova poročna obleka: https://www.pinterest.fr/pin/44050902587043143/
Karolinina obleka: https://www.pinterest.fr/pin/846324954973907032/
Klarina obleka: https://www.pinterest.fr/pin/21110691991071992/
Zaročni prstan: https://www.pinterest.fr/pin/76490893659929562/
Moj odgovor:
#amari
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obdarovanje
Hello!
Mi mamo kot vsako leto letos spet obdarovanje, sam da je letos cena (zame je to kr mal velik, no) od 10 do 15€ in pač a ma kdo kako idejo ka nej prinesem sošolki, ki sem jo izžrebala, ker se ne družima neki ,ful, ful velik.
lp
Mi mamo kot vsako leto letos spet obdarovanje, sam da je letos cena (zame je to kr mal velik, no) od 10 do 15€ in pač a ma kdo kako idejo ka nej prinesem sošolki, ki sem jo izžrebala, ker se ne družima neki ,ful, ful velik.
lp
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(184)
Srednje.
(134)
Ni mi všeč.
(36)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
V Tokiu. Btw ful dobra igra. Lepe praznike ...