Hej! Pa je prišel čas za nov del :) Uživajte v branju(na začetku je, kot vedno prvi odstavek posvečen koncu prejšnjega dela).

Nato je Kristjan spregovoril: »Kdaj bomo začeli s potjo?« Varuh je odgovoril: »Najprej imata srečanje z Elinima prijateljicama, nato se dogovorimo o vsem ostalem. Razumljivo?« »Razumljivo,« sva odgovorila in varuh je izginil. V mislih sva sklenila: »Jutri se dobiva z njima.« Sploh nisem videla, kako hitro čas beži. Bil je že večer in začela sva kovati strategije.

Praktično sva na koncu le sklenila, da greva spat, saj sva bila utrujena. Jutro je prehitro prišlo. Zbudila me je sončna svetloba, ki bi se je drugače veselila, če bi bil le dan običajen. A bil je vse prej kot to. Vedela sem, da se danes dobim s Klaro in Karolino- da malo osvežimo... Odkar sem s Kristjanom ju vidim bolj poredko, saj, kot ste verjetno do sedaj doumeli, življenje z njim le ni normalno najstniško zdolgočaseno življenje. Sicer ne vem, zakaj bi se morala z njima dobiti- Klara ima namreč moč teleportacije, Karolina pa govora z živalmi. Morda bi se Klara lahko teleportirala v prihodnost? Ampak to bi lahko naredila tudi sama. Iz razmišljanja me je prebudilo Kristjanovo zehanje.

»Jutro princeska, kako si spala?« je še vedno zehajoč odgovoril. Moj odgovor je bil: »Mogoče že tvoja princeska, a ta princeska mora s princem rešiti svet«. Začel se je na glas smejati in na pol zašepetal: »Očitno nama dogodivščine slabo vplivajo na možgane. Veš kaj me je zmeraj zanimalo?« Na stran sem, kot v znak razmišljanja nagnila glavo. Nadaljeval je: »Zakaj moramo spati, če nam ni treba?« Nekaj časa sem razmišljala, nato pa odgovorila: »Ker so drugače naše moči slabše. Je pa res, da bi lahko spali le 1 uro dnevno. Ampak, saj nočeš, da bi te napadel volkec in se ti ne bi moral spremeniti v volkodlaka ampak le v malega volkca?« Nasmehnil se je, me objel in poljubil. Se bom tega kdaj naveličala? Najverjetneje ne. Stekla sem mu iz objema, naravnost v kuhinjo. Vohala sem palačinke (saj se še spomniš, da lahko jemo tudi človeško hrano, ne?).

Za mano je pritekel še Kristjan in me spet stisnil k sebi. Mama naju je veselo pogledala in se nasmehnila: »Kaj bosta golobčka počela danes?« Želela sem zaviti z očmi, a ji nisem dala tega veselja. Poljubila sem Kristjana in rekla: »H Karolini in Klari greva- no, dobimo se na jasi.« Še vedno nasmejana mama nama je na mizo, za katero sva se ravno usedla položila zvrhan krožnik palačink. Saj ni treba posebej omeniti, da je Kristjan pojedel 18 palačink, jaz pa 2, ki sta ostali? No, to je nekaj, čemur se res reče volčji tek. Odšla sva spet do moje sobe.

»Misliš, da Klara in Karolina kaj vesta?« me je vprašal. Moj odgovor je bil: »Ne vem. Onidve mislim, da sploh ne vesta, da sva skupaj. Toliko časa se že nismo videle.« On je samo prikimal. Imela sem nekakšen čuden občutek- kaj je z mano? Tišino je prekinil Kristjan: »Še dve uri sta do srečanja s tvojima prijateljicama. Bi si ogledala kakšen film?« Prikimala sem, Kristjan pa je kliknil na prvi film na moji televiziji. Bila je nekakšna komedija- dejansko sva se zelo nasmejala in skoraj pozabila na čas, ki je v njegovi družbi tekel hitreje. Kristjan je rekel: »Bi si pogledala še eno komedijo?« »Bučko, kaj pa srečanje s Klaro in Karolino?« sem se nasmehnila. V znak presenečenja si je z roko pokril usta, me prijel za roko in me v teku povlekel za sabo. Evo, 10 sekund in že sva iz moje sobe prišla na jaso. No, ne na jaso, ampak na tisti hrib, kjer sem nazadnje bila, ko sem izvajala obred ugotovitve na Kristjanu. Mojih prijateljic še ni bilo.

Po petih minutah čakanja sem v daljavi zaslišala šum. Čez nekaj trenutkov sta pred mano že stali Klara in Karolina. A nekaj mi ni dalo miru- od kdaj sta tako hitri? Izgledali sta... drugačno? Mislim, kot bolj zlobno. Nista bili podobni starima sebi. Le kaj se je zgodilo? Vseeno sem se prijazno nasmehnila in rekla: »Hej! Kako sta?« Nisem dobila odgovora. »Bi morda znali pomagati?« Zdelo se mi je, kot, da se v mislih pogovarjata druga z drugo. A kako? Nato je Klara le spregovorila: »Hej! Lepo te je videti.« Tisti lepo te je videti je zvenel bolj zlagano, kot kadarkoli prej. Karolina je rekla: »Ubistvu ja. Danes zvečer sem sanjala o nekakšnem obesku, na katerem je bil vampir. Naj bi bil v Avstraliji.« Okej, tudi to ni zvenelo prepričljivo. Saj smo v Sloveniji in v 21. stoletju, ampak kdo bi ga nesel v Avstralijo?! Preden bi lahko karkoli rekla, Klare in Karoline že ni bilo na spregled. Tedaj sem zagledala volka- varuha obeska- tudi on je izgledal zaskrbljeno. Pogledala sva Kristjana- gledal je v prazno. Kar naenkrat je padel na tla- postal je čisto negiben. Čez kakšnih 10 sekund se mi je začelo temniti pred očmi. Vse je postajalo čedalje bolj črno...

Hej! Pa je prišel nov del :) Kaj mislite, da se je zgodilo s Klaro in Karolino? Kaj s Kristjanom in Elo? Sicer sama že približno vem, a me zanima vaše mnenje :)
Lp, Catbook