Ojla.
Nova zgodba z najine strani! Deli bodo edino malce daljši.

1. poglavje
PONOVNO SNIDENJE
"Jopica, šal, majca, zobna krtačka,...." "Je že v redu mama. Vse imam." jo je mirila njena hčer. "Samo.... Ne morem verjeti, kako hitro čas teče. Sedaj si stara 16. In še že odhajaš šolati iz Kalifornije v Rim. Meni se pa zdi, da si še včeraj bila v plenicah." "Mama!" Mama je svojo hčer pobožala po njenih črnih laseh in se ganjeno zazrla globoko v njene oči. "Clarisse! Emmino letalo bo odšlo!" ju je opomnil Emmin oče Jack. Emma je na hitro objela svoja starša in stekla do letala. Ravno pravi hip je vstopila. Poiskala je prost sedež in se udobno namestila. Zazrla se je skozi okno. Razmišljala je o vsem mogočem. O šoli - obiskovala bo šolo za umetnike-, družini, prijateljih, ki jih je pustila za sabo v Kaliforniji in še o mnogo drugem.
Pristali so v Parizu. Odšla je do majhnega kafiča tik ob letališču. "Želite?" je do nje pristopila mlada natakarica. "Vau! Dobro govorite angleško. Aja, eno kavo bi prosim." se je Emma takoj zbrala. Natakarica je pokukala in odhitela po naročilo. Medtem se je Emma razgledovala. Videla je le to, da imajo v Franciji nadvse elegantno urejene prostore. Zavzdihnila je. Čez deset minut se je natakarica vrnila z naročilom. Končno! bi Emma najraje dejala. Hitro je popila kavo in odhitela na letalo, ki se bo odpeljalo naravnost v Rim.
Pozno zvečer je prispela. Iz letala je stopila naravnost pod jasno, zvedzdnato nebo. Tako je bila zatopljena v ta prizor, da ni videla, da se od zadaj nekdo približuje. Postava se je vse bolj in bolj približevala. Dokler Emme ni zgrabila za ramena. "Aaaaaaaaaaa!!!!!!!!!" je Emma od strahu skoraj omedlela. Zasukala se je k postavi. Na začetku je vidla le obris. Ko pa je postava prižgala žepno svetilko..... "Julia!!!" "Emma!!!" "Julia! Kaj je bilo to?" je bila Emma presenečena. "Presenečenje!!!!! Prišla sem, da bi vidla prijateljico iz otroštva kaj pa drugega!" Emmi so iz oči pritelkli potoki solz. Bila je nepopisno ganjena. "Hvala ti Julia." je dahnila in jo objela. Ko sta stopili narazen je Julia privzdignila eno obrvi. " Kaj je?" jo je z zanimanjem vprašala Emma. "Nič kaj je! Kakšno je bilo tvoje življenje odkar si odšla?" se je Julia razburila. "Umiri se Jul. Ko sem se s starši pri rosnih šestih preselila v prelepo in sončno Kalifornijo sem mislila, da se bom na smrt zabavala. Ampak na žalost ni tako. Skoraj bi umrla v tisti luknji. Komaj sem čakala na dneve, ki jih bom spet preživela v mojem rojstnem Rimu." Julio je ob koncu pripovedi premagal smeh. Začela se je krohotati. Prijela se je za trebuh. Tako se je smejala, da je zraven jokala. " Kaj je tako smešno?" je Emma jezno vprašala. "Joj! Govoriš kot Sheskspeare mlajši! Kaj ne znaš preprosto povedati: Bilo je obupno. Komaj sem čakala, da se vrnem. Konec zgodbe." Emma je Julio igrivo udarila z revijo po glavi. "Auuuu!!" je Julia pretirano zajavkala. Obe prijateljici sta se zakrohotali. "V redu, dovolj heca. Umiram!" je Emma prekinila smeh. "Bi rada dokler ne začneš hoditi v šolo stanovala pri meni?" je polna upov predlagala Jul. "Seveda. Prava rada. " je Emma veselo dahnila. "No, potem pa kar v avto Sheskspeare mlajši. Sicer boš sklece delala." je rekla Julia in pomignila Emmi naj sede v avtomobil. "Citroën? Kaj niso to Francozi?" se je Emma začudila. " Emma, ni nujno, da bo vsak italijan imel italijanski avto. Čeprav zato ker imam Citroëna me kar grdo gledajo." je še na koncu resno pripomnila.
Julia je odklenila svoje stanovanje. Emmi je pogled nanj vzel sapo. Bilo je tako veliko in lepo ter nepopisno ne ve kaj. Bilo je -z eno besedo- popolno. Modre in bele stene, svetli elementi, sončno, prostorno. "Ti je všeč?" je vprašala Julia. "Seveda! Perfektno je!" Ob tej pohvali se je Julia na široko nasmehnila. "Imam še eno prosto sobo. Pridi. Pokažem ti jo." Emma je ubogljivo odšla za svojo prijateljico. "Počuti se kot doma." Emma je ostala brez besed. Usta je imela na široko odprta. Ko jih je končno zaprla je komaj izdavila:" Prelepo je. Hvala Jul." Objeli sta se. Počutili sta se kot, da bi se vrnili v stare čase. Zabave v pidžamah z veliko objemanja. Emmi je zakrulilo v želodcu. "Si lačna?" jo ljubeznivo vprašala Julia. "Če sem iskrena... ja." je Emma priznala. " Brez skrbi pico bova naročili." jo je potolažila Jul, ki je že stala pri telefonu. "Kakšno boš?" Emma se je zamislila. "Mehiško z veliko česna in čebule." je povedala Julii. Ta se je skremžila. Ni marala pekočih stvari. Zase je naročila morsko. Čez pet minut so bile pice že pri njima. "To je bilo pa hitri." se je Emma začudila. Julia se ji je v odgovor zarežala. "Picerija je čez cesto, ampak se mi ne, da iti. Zato pokličem dostavljavca." je med smehom pojasnila.
Po večerji sta se Emma in Julia vsedli pred televizor. Pogledali sta nekaj kuharskih oddaj nato pa se odpravili spat. "Lahko noč Jul." "Lahko noč Emma."
"Žal nam je. Na seznamu za našo šolo ni nobene Emme Wright." je dejal ravnatelj. "Ampak kako? Saj dobro vem, da ste mi v pismu poslali povratno informacijo." je energično ugovarjala Emma. Tedaj je v sobo prišla Julia. "Emma. Vse skupaj je prevara. Mi smo jo skovali." "Kako mi? Ti tudi sodeluješ ?" se je Emma prestrašila. "Seveda. Samo zvabiti sem te morala sem. Oprosti mi Emma. Sedaj je po tebi." je grozeče dejala. Tlesknila je s prsti. Emma je bila kar naenkrat obkrožena z gručo krvosesov oz. vampirjev. Okoli nje so izoblikovali obroč. Julia je odprla svoja usta. Iz njih sta izstopala dva bela in ostra čekana. Pognala se je nad Emmo. Emma je zakričala.
Emma je padla s postelje. Ozrla se je na budilka ob postelji. Kaj? Ura je že osem zjutraj? Sedla je na rob postelje. Šele tedaj je opazila, da je mokra od potu. Poskušala se je spomniti sanj. Ni se spomnila veliko. Toda že samo tisto česar se je spomnila je bilo dovolj strašljivo. Pogledala je svoje roke. Ugotovila je, da je od vse groze dobila kurjo polt. Previdno je pokukala pod posteljo, da bi se prepričala ali je slučajno pod njo kaksen vampir. Ta nočna mora jo je dobor prestrašila. Kolikor hitro je mogla je zapustila sobo, saj je v njej dobila strašljive občuteke. Pohitela je do Juliine spalnice. Julia je še trdno spala. Emma se je sklonila nas svojo prijateljico. Stresla jo je. Julia je zaspano pomežikala v Emmo. " Kaj je? Saj je še noč?" je zagodrnjala. " Ne, ni. Ura je že pol devetih." "Kaj?" S temi besedami je Julia skočila s postelje. Odletela je do omare in se hitro oblekla. Stekla je v kuhinjo. Ko se ji je Emma pridružila se je Julia že sukala okoli štedilnika. "Šcccc! Presenečenje je!" s temi besedami svojo prijateljico nagnala iz kuhinje. Emma je presenečeno skomignila z rameni, a se je vseeno odpravila jedilnico. Ko je sedla za mizo je v roke vzela revijo. Čez tri minute je zdolgočaseno zavzdihnila - res ne mara čakanja. Ravno takrat pa jo je čisto prebudil omamen vonj. Mmmmmmm. Julia je prispela do nje. "Zapri oči Emma." Emma jo je ubogala. "Sedaj jih pa odpri." je Julia podala še zadnje navodilo. Emma je odprla oči. Pred sabo je na mizi zagledala..."Julia! Hvala ti! Kako veš, da imam vafle najraje?" Julia se je le skrivnostno nasmehnila. Sedla je nasproti Emme. "Julia. Bi mi danes razkazala Rim? Prosimmmm!" je milo pogledala Jul. "V redu. Že dolgo nisi bila tukaj." je pristala. "Hvala moja prijateljica, ljubka marelica. Ali naj te kličem kapelica?" je Emma v smehu rekla. Julia jo je z knjigo rahlo udarila po glavi.
Po okusnem zajtrku sta se odpravili na ogled Rima. Najprej sta se odpravili do knjigarne. "Dober dan. Ali vam lahko kako pomagam?" je prijazno vprašala prodajalka. "Ne hvala. Vseeno hvala za vprašanje." je Emma vljudno odgovorila. S Julio sta se sprehodili med policami. "Poglej Julia! Besede v nebesih!" je Emma navdušeno vzkliknila in s prstom pokazala na knjigo. Julia jo je začudeno pogledala. "Eh. Saj ni pomembno." Emmi se preprosto ni dalo razlagati. Še predobro je vedela, da njena prijateljica potrebuje vsaj sto pojasnil. Emma je vzela knjigo s police. "Jo boš res vzela? Ni ravno poceni." je Jul opomnila Emmo,ko sta si ogledali ceno na sprednji platnici. " Ja. Že pet let bi jo rada prebrala." se Emma ni dala pregovoriti. Knjigo je odložila na pult. Takrat je na drugi strani knjigarne zagledala njega. Pripisala bi mu okoli sedemnajst, največ osemnajst let. Imel je globoke, mehke in iskrive oči. Če pa si bolje pogledal vanje se je v njihovih globinah premikalo nekaj podobnega strahu, jezi in sovraštvu. Njegovi zlati lasje se na svetlobi svetijo kot čisto zlato. Njegova mišičasta postava, drža, ..... Vse na njem jo je pritegnilo. Edino nekaj jo je motilo. Izgledal je preveč popoln. "Hkm." se je tedaj odkašljala prodajalka. "Prosim?" je takrat Emma nehala sanjariti. "Niste še plačali." jo je prijazno opomnila. "Oprostite. Zamislila sem se." je hitro razložila. Hitro je plačala. " Je vse v redu s tabo?" me je vprašala Julia. Njen glas se je tresel. " Ja, je." Skrivaj se je Emma ozrla za lepoticem. Tudi on jo je opazoval. Najuna pogleda sta staknila. A na Emmino žalost le za slabo sekundo. Lep neznanec je takoj umaknil svoj pogled. Njegov obraz se je pomračil. V Emmine misli pa je šinila žalost. Očitno se on ne zmeni za njo.
Zvečer sta Emma in Julia večerjali umešana jajca. Takoj, ko je Emma pojedla je dejala:" Spat grem. Zaspana sem." Julia je postala malce žalostna. "Dobro se naspij!" je vseeno zaklicala za Emmo. "Bom!" To noč je sanjala o fantu iz knjigarne. Nič se ni zgodilo. Le tam je sredi ničesar stal.
............................................................ .......................................
Ce vam je bilo vsec lajkajte!:heart: Ali pa napisite komentar.:keyboard:
Ce imate kaj za pripomnit napisite.:keyboard: