Hej! Kar naenkrat sem dobila občutek.. Da moram nekaj napisat na pisalnico. Sploh ne vem kaj... Te zgodbe ne bom pisala redno, temveč zelo redko. Najbrž jo bom na določeni točki nehala... Ali pa jo bom pisala v nedogled. Nisem čisto prepričana...
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Živjo. Jaz sem... Violet Flower. Sem vilinka, iz vilinske vasi. Vi, nevilini, kot vam rečemo, ne veste kje je naša vas, saj je zaščitena. Obdaja jo nekakšna orbita. Ne znam dobro povedati... Živimo v hišah iz gob, ali mušnic, in nikakor nismo majhni palčki. Veliki smo kot navadni ljudje, nekateri celo višji. Vile, pa imamo eno posebnost. Smo zelo gibčne in imamo svojo zvrst gimnastike, vilinka gimnastika. Seveda imamo vse tudi krila... In večina nas ima ime po rožah. Moje zgoraj omenjeno ime, je pravzaprav nepravo ime, tako se samo po imenujem pred nevilini. Ime mi je Violeta (ja, no zelo podobno zgoraj) pišem še Rožnik. Stara pa sem 19, čeprav ste najbrž najprej mislili da sem stara 12 ali 13 sem v resnici 19. Ampak zame ni bistvene razlike. V sebi sem še zmeraj otrok. Šolam pa se, da bom postala zdravnica. Mnogi mi pravijo, da naj bom raje igralka, saj sem že nastopala v veliko nevilinskih filmih, ampak ker sem že veliko svoje mladosti preživela med nevilini bi se rada posvetila poklicu, ki ga rabijo tako vilinci kot navadni ljudje. No, rekla sem, da se šolam. Šolam se na 'osnovni vilinski šoli' ampak potem se bom takoj vpisala na medicinsko šolo. Preveč govorim. Posvetimo se raje zgodbi.
Bilo je zgodnje jutro.
"Violeta! Vstani že, palačinke se bodo že čisto ohladile."
Odprla sem oči. Pred mano se je sklanjala mami in me stresala.
"Pa se šolo boš zamudila! Haha!" je rekla Marjetica, moja mlajša sestra. Ona ima posebnost, saj nima kril, ampak ima sindrom letenja. Torej lahko leti, ampak ne tkao kot jaz, temveč samo za dlje časa ostane v zraku, brez kril.
Vstala sem in hitro zmetala vaše palačinke, Marjetica pa svoj čokolino. Ona je obsedena s čokolinom, nevem zakaj...
Skupaj sva stekli skozi vrata in jaz sem z največjim veseljem vdihnila sveži jutranji zrak. Po travi, ki se je pela med hišami so že tekali vilinji otroci različnih starosti. Dan je bil sončen in nadvse čudovit.
"Trobentica! Trobentica!" je kričala Marjetica ib stekla k svoji najboljši prijateljici.
"Prosim, ne vpij!" sem jo po svarila. Marjetica je bila vedno zelo divja... Jaz pa sem rada mirna in sodeč po opazkah mojih sošolcev tudi popolna piflarka. Kaj me briga. Bodo že videli da se splača učiti...
"Violeta?" je vprašal znan glas. Ozrla sem se.
"Mali!" sem vzkliknila. Bila je moja najboljša prijateljica Malina, ampak sem jo klicala Mali, ker je tako krajše.
"Pridi, greva skupaj v šolo..." je predlagala Malina.
"Čakaj," sem jo ustavila. "Pojdiva tjale, tu je preveč hrupno."
Malina je prikimala in stopili sva v hladno in temnejšo ulico med hišami. Tam je bilo prijetno hladno, kajti za razliko od sončnega travnika je bilo tam zelo vroče.
"Hej punci!"
Tako sva se prestrašili da sva skoraj padli na rit.
~~~~~~~~~~~~~~~
No... To je to. Pomenilo bi mi, če bi komentiral in lajkal!
Lp,
Super sister :sparkling_heart: