Hello!
Kot prvo, hvala Malinci74 in aishi za pohvalo prologa.
Drugo: obljubila sem prvo poglavje in tule je prva polovica:)
Uživajte v branju, pa vesela bom, če boste pokritizirali!
...
*b*Prvo poglavje: Nenavadno jutro*b*

Imela sem občutek, da sem komaj zaspala, ko se je naenkrat ob šestih oglasila budilka z njenim grozovitim piskanjem.
Zaspano sem odprla oči, se pretegnila, uprla na omrtvičen komolec in na telefonu pritisnila tipko za ugasnitev alarma. Nato sem znova legla na hrbet in se utrujeno zazrla v strop. Moji jesensko rdeči lasje so prosto padali po vzglavniku, roke in noge pa so mi visele s postelje.
Ponovno sem se dvignila, a tokrat sem zares vstala. Namesto proti vratom, sem zavila k oknu, premaknila kljuko na njegovem okvirju in ga na stežaj odprla. Rahel vetrič je zapihljal v sobo in s sabo prinesel vonj po vlažnem mahu. Nagnila sem se preko okenske police in zaspano zamežikala v prve sončne žarke, ki so se prebijali skozi veje dreves. Jutranje meglice so se počasi dvigale proti nebu, ozračje je bilo vlažno, vendar se je že čutila toplota sonca.
Bil je tretji september, a kljub bližajoči se jeseni, ni nič kazalo na ohladitev. Obrnila sem glavo in se ozrla navzgor po ulici. Ta je bila tiha in nikjer ni bilo žive duše, razen peka, ki je postavljal tablo pred vrati pekarne. Globoko sem vdihnila svež jutranji zrak, zaprla oči in se prepustila prijetni tišini.
Nenadoma pa sem v prsih začutila tesnobo. Začela sem globoko dihati, a zrak ni pripotoval do mojih pljuč. Omotično sem se zgrudila ob steno pod oknom in začela panično hlastati za zrakom. Pred očmi se mi je meglilo, bledlo se mi je in bolečina v glavi je utripala. Skušala sem se obvladati, a vse kar sem lahko storila je bilo, da sem zbrala preostanek moči in se odplazila do postelje. Ko sem legla nanjo, je tesnoba popustila, a vrtoglavica ni hotela prenehati.
»Zakaj jaz? Zakaj vedno jaz?!« sem jezno zamrmrala, medtem ko sem si masirala sence. “Dovolj imam že tega, da se mi vsaki dan dogajajo bolj čudne stvari. Mama misli, da imam prisluhe, saj v najini hiši ves čas slišim ptičje petje. Pa še vse te poškodbe. Prisežem, da bom nekega dne samo…”
Nenadoma je nekdo močno potrkal na vrata.
»Ja?« sem z nejevoljo v glasu zaklicala in sedla.
Vrata so se odprla in v sobo je s širokim nasmehom stopila mama.
»Dobro jutro, Sofija!« me je pozdravila. »Zakaj si še pa v postelji? Ni mi to všeč, veš kako sva se zmenili!«
»Ja, no,« sem zavila z očmi.
Mamin grdi pogled me je prestrelil kakor laser, a je takoj z osladnim glasom nadaljevala: »No, kakorkoli. Pojdi se v kopalnico urediti, ker že zamujaš, prav? Kovček si si do konca spakirala? Imaš vse v nahrbtniku?«
Med naštevanjem se je še vedno butasto smejala in ta zlagan nasmeh mi je dvigoval pritisk.
»No, to bo to. Vse naredi, pa pridi na zajtrk. Si me razumela? Sofija, si me…«
Še stavka ni dokončala, ko je prestopila mejo moje tolerance.
»A mi lahko nehaš težit!« sem zavpila in z besom na obrazu stekla na hodnik.
Mama je kakih deset sekund osuplo stala na mestu, potem pa se jezno obrnila in z ogorčenjem zaklicala za mano:
»Kako pa se ti obnašaš?!«
A to je zaklicala le stenam, saj mene že zdavnaj ni bilo več tam. Takoj, ko se mi je za to ponudila priložnost, sem stekla v kopalnico. Vrata sem si pustila za štiri prste odprta, toliko, da sem lahko prisluškovala mami. Ko sem zaslišala, kako je besno odkorakala po stopnicah dol, sem jih tiho zaprla. Ko pa se je zaslišal še tresk vhodnih vrat, sem vedela, da me ne more več slišati.
Z vso močjo, kar sem jo premogla, sem brcnila v vrata, a kljub močnemu kljuvanju v palcu, mi to ni olajšalo bolečine, ki sem jo čutila v srcu. Zato sem se postavila ob steno, prekrito s ploščicami in začela z glavo butati vanjo. A trenutek preden bi se uspela raniti, sem zaslišala ptičje petje. Prenehala sem, napela ušesa in mu prisluhnila. A namesto petja, sem zaslišala droben glasek, ki je prepeval, da se ni vredno poškodovati zaradi tega. Da sem vredna sama sebe, četudi me zdaj obliva preveč čustev, da bi lahko svet gledala z normalnimi očmi.
Stresla sem z glavo in tako je glas, kot petje utihnilo.
»Blede se mi…« sem zamrmrala, zdrsnila na tla, glavo naslonila na podboje vrat in zaprla oči.
Moji izbruhi jeze, žalosti in obupa, so bili zadnje dni zelo, po mojem mnenju že kar preveč, pogosti. To se je dogajalo od tistega dne, ko sem se porezala po desni roki. Stanje mojega počutja se je z vsakim dnem slabšalo, a tega mami nisem povedala, zato sem se je izogibala kolikor je bilo mogoče in se posledično tudi zdirala na njo, ko sva se srečali.
Po nekaj tihih minutah sem vstala in stopila k okroglemu ogledalu, ki je viselo nad umivalnikom na nasprotni steni. Ko sem stala pred njegovim obličjem, sem v njem ugledala odsev zašite rane, ki je trmasto ostala nezaceljena. Ob pogledu nanjo se mi je včerajšnji večerni prigrizek dvignil do grla, zato sem raje odmaknila pogled in ga uperila v moje neprespane oči. Bile so dolgočasno rjave barve, nič posebnega, točno take kot sem bila jaz. Zavzdihnila sem in se obrnila stran od ogledala, da bi odšla v sobo po oblačila. Čeprav sem imela pogled uperjen k vratom, sem s kotičkom očesa opazila, kako se je rana začela svetlikati.
»Še vedno si domišljam,« sem pomislila in se nehala ukvarjati s poškodbo.
A le majhna bolečina v rani je bila dovolj, da sem spet postala pozornejša. Svetloba, katero naj bi si domišljala, je postajala močnejša in ob tem sem dobila tudi občutek, da se nekaj bliža. Imela sem le še slabe tri korake do vrat. Iztegnila sem roko in že sem se s konicami prstov dotaknila kljuke, ko me je zaobjel leden veter, me spodnesel in me odpihnil na sredo kopalnice. Ko je nato krožil po sobi in mi rezal v oči, me je po hrbtu neprijetno spreletavalo. Priprla sem oči, da bi bolje videla, kaj se bo zgodilo, a se je, kakor na mojo željo zrak otoplil. Kaj sem videla, me je osupnilo. Nad kadjo je lebdel belkast, skoraj prozoren oblak in ni minila sekunda, ko sta se pojavila še dva, eden nad umivalnikom in eden nad straniščem. Presenečeno in obenem prestrašeno sem stopila korak nazaj.
Za trenutek sem si pomela oči, kot bi se hotela prepričati, ali je videno resnično. A mi je kaj kmalu postalo žal, da sem to storila. Kajti prozorni oblaki niso bili več le navadne gmote, ampak preobraženi v duhove, ki so bili spojeni z zrakom. Videl se je le temen obris njihovega telesa, ki je dajal videz, da so oni sami zrak.
Oblivala sta me strah in groza. Hotela sem zbežati proti vratom, vendar so se mi stopala prikovala trdno ob tla in mi preprečevala, da bi naredila en sam korak.
Obupano sem strmela v svoje noge, a bolj kot sem napenjala mišice, večjega dela telesa nisem mogla premakniti.
Ko je še moje zadnje upanje umrlo, je k meni prilebdel največji izmed duhov. Ob tem se mi je še bolj zazdelo, da so duhovi »ljudje zraka«, saj se je ob njihovem premikanju zrak premaknil z njimi.
Dvignila sem glavo in se zazrla naravnost v duhove prazne oči. V njegovi roki se je pojavil nož, iz katerega se je cedila zelena tekočina. Ko ga je približal moji desni roki, sem globoko vdihnila in pogoltnila slino. Vedela sem, da se nima smisla na kakršen koli način upirati, zato sem le zaprla oči in močno stisnila pesti. Nato pa začutila…
Hladno rezilo se je zarilo v mojo kožo in pekoča bolečina je kot žarek stekla po mojem telesu. Ko je nato nož zapustil roko, je prikovanost ob tla popustila in opotekla sem se nazaj. Pri tem mi je spodrsnilo in padla sem vznak. Glava mi je močno udarila po ploščicah in zadnje kar sem slišala, je bil grozovit smeh, ki mi je še dolgo zatem odzvanjal v glavi.
***
Kljub trdnemu spancu so moja ušesa zaznala glasen zvok, ki je pripotoval v mojo sobo. Bil je zven bližnjega zvonika, ki je vsako nedeljo razbijal in vabil ljudi k zgodnji jutranji maši.
Nemirno sem se obrnila na drugo stran in zaječala. Namesto prijetnih sanj, sem bila globoko potopljena v svoje misli in ves čas jih je obkrožal tisti smeh. Nepojasnjen, grozovit. Smeh iz neznanega. Smeh, ki me je spremljal ure, minute in sekunde. Bilo je grozno.
Nenadoma sem prestrašeno zajela sapo in obenem odprla oči. Vsa prepotena sem se ozrla okoli sebe in presrečna odkrila, da ne ležim več na trdih in mrzlih tleh kopalnice, ampak v mehki postelji. To mi je dalo tudi jasno vedeti, da se je mama kmalu zatem vrnila domov in me našla. V sebi sem začutila kanček veselja, saj se je kljub najinemu prepiru obnašala kot moja stara mami.
Po teh mislih sem še malo poležala, potem pa sem sedla in prisluhnila zvoku, ki se je še kar odbijal od sten in mi polnil ušesa. Čeprav sem ga vedno rada poslušala, mi je danes krepko presedal.
Da bi ga odmislila, sem pogledala naokrog po sobi. Ura na nasprotni steni mi je jasno pokazala, da sta še dobri dve uri do takrat, ko bo avtobus odpeljal izpred šole in naš razred popeljal v muzej čarovništva. Sicer sem magijo kot samo oboževala, ampak se te šole v naravi sploh nisem veselila.
Pogled se mi je ustavil na srednje velikem rjavem kovčku ob vratih. Bil je iz usnja, cel polepljen z raznimi znamkami in že precej obrabljen. Na njem je bila zložena črna bluza in zelene kavbojke.
Čeprav sem se trudila obnašati, kot da je to le navadno jutro, mi je glava utrujeno omahnila na blazino in komaj takrat sem sprevidela, da me močno skeli. Preteklosti nisem mogla ravno uiti.
A trenutek za to mislijo, sem se, kakor da bi pozabila, da sem bila napadena, ozrla na desno roko. Dih mi je zastal in pred očmi se mi je zameglilo.
»Saj ne more biti res,« sem zamrmrala in si poškodbo ogledala pobližje.
Prejšnja ureznina je bila proti temu le praska. Rana, ki so mi jo zadali duhovi, se je vila od zapestja vse gor do prvega pregiba roke. Kri, ki je krvavela iz nje, je imela zelenkast pridih. Ko sem opazila, kakšen madež je naredila na posteljnini, sem si roko hitro položila v naročje in jo zavila v spodnji del spalne srajce, ki sem jo imela na sebi. Ob bolečini, ki jo je to povzročilo, sem se skremžila in tiho zastokala.
Ko sem tako pestovala roko in skušala čimbolj preprečiti krvi, da bi uhajala iz rane, so se odprla vrata in v sobo je stopil moj osebni zdravnik, Peter Klemenčič.
Ob pogledu nanj bolečine na mojem obrazu ni bilo več zaznati. Pa ne da ga bi bila vesela. Iz dna srca sem ga sovražila.
Doktor je pristopil do postelje in sedel nanjo, kot da ni nič. V meni pa je vrelo od jeze.
»Pozdravljena Sofia. Kako gre…« je pocukrano začel, a sem ga brez občutka prekinila.
»Ne bi raje takoj prešli k bistvu? Prosim vas lepo, če je človek porezan, najbrž ni dobro, ne?!«
Zdravnik se je zdrznil, kotički mojih ust pa so se privihali.
»Kakor rečeš,« je nato povsem mirno dejal. »Lahko?«
Ko sem dojela, da govori o moji roki, sem nejevoljno prikimala in jo primaknila bliže. Doktor jo je prijel in si jo vsaj dve minuti le ogledoval.
»Prav fasciniran sem. Takšnega primera v zgodovini svojega dela še nisem videl.« je po premoru dejal. »Zelo težko ga bo pozdraviti brez posledic.«
Najprej sem mislila, da se šali, saj ni kazal noben znakov presenečenja, njegov glas pa je bil mrtvo hladen.
»Kako to mislite? Saj je ta ureznina le posledica ureza,« sem mu poskusila razložiti dejansko situacijo.
A gospod se je naredil gluhega. Iz zdravniške torbe je vzel kos nekakšne plastike in palčko za jemanje brisov. To je ponesel proti moji rani in že hotel postrgati kri z nje, ko mi je roka začela trzati. Bolečina v njej je bila zaradi tega nevzdržna, a pomagati si nisem mogla, zato sem se le skrčila in komaj slišno zaječala. Medtem pa je doktor, kot maščevanje za moje pripombe, močno potegnil s palčko po rani, da se je kri vlila iz nje. Zakričala sem, kolikor sem le lahko, stisnila pesti, da so se mi nohti zarili v kožo in z nogo brcnila zdravniško torbo, da je padla po tleh. Nato sem brcnila še doktorja, ki se je opotekel s postelje in pristal na tleh med zdravniškim orodjem, ki se je ob padcu torbe razsulo po tleh.
Ob mojem kriku se je na vratih pojavila mama, ki je zdaj osuplo zmajevala z glavo. Brez pomoči zdravniku se je obrnila in pohitela nazaj v pritličje.
Njeno dejanje me je napolnilo z zmagoslavjem, čeprav sem se zavedala, da mi v tem trenutku po roki teče lepljiva snov in mi bolečina v rani žari.
Obrnila sem glavo proti zdravniku, ki je še zmeraj pospravljal svoje pripomočke. Ko je končal, me je ošinil s smrtonosnim pogledom in se odpravil proti na stežaj odprtim vratom.
Preden je zapustil sobo, je glasno rekel:
»Gospa, svetujem vam, da svojo hčerko pošljete v bolnišnico za norce! Ker ona je zagotovo zmešana! Moj bog, s kom moram jaz vse delati!«
Potem je še enkrat poblisnil proti meni, jezno prhnil in zaloputnil vrata sobe.
Legla sem nazaj na posteljo in v upanju, da me bodo zdaj pustili pri miru, sem zaprla oči. Skoraj bi se umirila, ko sem ponovno začutila bolečino na desni roki. Ta se je vedno bolj stopnjevala in s tem sem dobivala vedno večji občutek, da mi bo nekdo z ognjem sežgal roko.
Komaj sem dihala.
Po petih minutah mučenja, sem bila vsa potna. Bolečina je še vedno vztrajala, a je bila manjša. Olajšano sem se ozrla na desno roko in osupnila!
Tam, kjer je bila prej rana, ni bilo ničesar. A roka ni bila povsem prazna. Na zapestju je bila v kožo vžgana zmajeva glava.
Bila sem popolnoma prebujena. Stopila sem na tla, kakor da bi se hotela prepričati, da ne sanjam in komaj sem naredila prvi korak, ko sem zaslišala škripanje lesenih stopnic. Takoj sem zlezla nazaj v posteljo, se pokrila z odejo in prisluhnila. Nekdo je prispel v prvo nadstropje in se ustavil naravnost pred vrati sobe. Še bolj sem se potuhnila, vendar sem vseeno opazovala dogajanje. Po nekaj minutah tišine, se je kljuka na vratih počasi premaknila in v sobo je stopila mama. Prek sobe je tiho stopila do okna, ga na stežaj odprla, potem pa je odšla do bele pisalne mize, ki je stala ob sosednji steni in pobrskala po prednjem predalu. Iz njega je potegnila ovojnico kavne barve, nanjo nekaj načečkala, nato pa vanjo spravila pismo, ki ga je prinesla s seboj. Ko je vse skupaj uredila, je stopila do okna in komaj slišno zažvižgala. Presenečeno sem razprla oči, ko je k oknu je priletel netopir. Mami je sedel na ramo in ta ga je pobožala.
»Krilko, nalogo imam zate. Odnesi tole pismo na Eltecaro. Na Eltecaro, prav? Daj ga ravnateljici Madeline, potem pa se vrni z odgovorom,« je rekla.
Netopirček je tiho zacvilil, nato pa odletel, s pismom privezanim na nogo. Mama se je hitro ozrla okrog sebe, potem pa odhitela iz sobe.
Potegnila sem si odejo z glave in legla nazaj na hrbet. Po glavi mi je rojilo nešteto vprašanj in eno izmed največjih je bilo, kaj je Eltecara…
***
Hvala za branje!

Cokie:cookie:

!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!