Hello!
Zelo zahvaljujem aishi, SWS_lover, iMusic in Vitici, ki so komentirale moj prejšnji del:)
Ta del je druga tretjina prvega poglavja - opravičujem se, ker sem prejšni del pozabila razdeliti na polovico in je prišel ven daljši.
Drugače pa uživajte, pa pokomentirajte:)
~~~~
Oblečena v bluzo in kavbojke sem stopala po stopnicah, ki so vodile v pritličje. Iz kuhinje se je slišal pridušen šepet, zato sem radovedno odšla po hodniku do drugih vrat na desni. V kuhinjo sem stopila v trenutku, ko je mama zamišljeno razprla pergament. Poleg nje je stal lonček s črnilom in pero, skozi okno pa sem ugledala netopirja, ki je z razprtimi krilci letal okoli hiše. Ker je mama še vedno strmela v pismo, ne da bi me opazila, sem se začela prestopati. Ko sem z nogo pomotoma zadela ob vrata, je dvignila pogled.
»Dobro jutro,« sem narejeno veselo pozdravila.
Mama se je ob mojem veselju namrdnila in zamomljala nekaj, kar je zvenelo kot »Za nekatere res ja«, potem pa pospravila stvari z jedilne mize in stopila k štedilniku. Kmalu je po celi kuhinji zadišalo, jaz pa sem še vedno stala pri vratih, nevede kaj storiti.
»Se ne boš vsedla?« je nejevoljno vprašala in dvignila pogled izza pulta.
V trenutku sem se zbrala, se odpravila do mize, sedla na stol in počakala, da je bil zajtrk pripravljen.
»Prinesi krožnike in pribor!« je revsknila mama, ko je prišla do mize in tresnila ponvo z jajci ter slanino nanjo.
Od strahu pred njo sem skočila s stola in stekla do omarice s priborom in keramiko ter iz nje vzela dva krožnika in dvoje vilic.
Tekom zajtrka je tišino med nama motilo le rožljanje vilic, zato sem imela čas za razmislek.
»Le kaj ji je, da je takšna?« sem se spraševala.« Sem kriva jaz, ali moja jeza, je razlog kje drugje? Je že ves čas taka, pa sploh nisem opazila?«
Ker sem se tako poglobila v misli, nisem opazila, da je oseba nasproti mene že končala z obedom in me je zdaj opazovala. Ko sem dvignila glavo, je spregovorila.
»Mi imaš kaj za povedati?« me je vprašala in me motrila s pogledom.
Zavzdihnila sem in odložila vilice. Vedela sem, da ne bom mogla več dolgo skrivati resnice, a kakšne posledice ima to, da ji povem?
»Zagotovo me bo skregala, tu ni izbire. A kaj ji naj sploh povem? Za moje občutke? Za to, kaj se mi je zgodilo? Pri vragu, kaj naj naredim?« sem se spraševala, v trebuhu pa je naraščal neprijeten občutek.
Ko sem bila po tehtnem premisleku odločena, da ne gre drugače, sem spregovorila. A besede, ki sem jih nameravala povedati, so se obračale kakor vrtavke in na koncu je iz mojega premišljenega govora nastalo tole:
»Pravzaprav imam res, vendar bi mi bilo ljubše, če tega ne bi razlagala zdaj.«
Bila sem tako presenečena, da sploh nisem opazila, kako je mama zavila z očmi. V tistem trenutku pa je zazvonil njen telefon, zato je vstala od mize in stopila k pultu.
Jaz sem vesela stekla iz kuhinje in se dvignila v prvo nadstropje. Pograbila sem kovček, ki je stal ob ograji na hodniku in ga - ne brez napora - prinesla v predsobo. Potem sem se obula, ramena ogrnila z črno usnjeno jakno, odklenila vrata in sedla zunaj na gugalnico. Med čakanjem sem se z nogami odkrivala od tal in se tako zamotila.
Čez nekaj minut se je na vratih prikazala mama, z mojim kovčkom in potovalno torbo. Skočila sem z gugalnice in se postavila ob avto. Ko sem zaslišala znani klik, sem hitro odprla vrata in sedla vanj. S kotičkom očesa sem opazila mamin žalostni obraz in kar malo hudo mi je postalo ob misli, kakšen stres ji povzročam. Ko je sedla v avto, je ozračje postalo napeto.
»Kaj ti je?« je vsa zasopla postavila teoretično vprašanje. »Zjutraj tisto, zdaj to, se bojim, da bom slišala še kaj hujšega. No, povej kaj imaš.«
Pogoltnila sem slino. Vedela sem, da bo slej kot prej prišel ta trenutek.
»Veš,« sem začela. »V zadnjih nekaj dneh se je zgodilo kar nekaj stvari in mislim, da velikega dela zgodbe ne veš…«
Povedala sem ji vse, kar sem doživela. Duhovi, zmaj, kri, tesnoba… ničesar nisem izpustila. Nisem želela, da se najin odnos skrha še bolj, kot se je.
»Zakaj mi tega nisi povedala prej?« me je ob koncu pripovedi vprašala.
»Mislila sem, da boš spet naredila preplah in tako dalje…«
»Pa ti veš, da ti jaz želim samo dobro,« me je prekinila.
Prikimala sem in ena sama solza mi je stekla po licu. Otrla sem si jo, potem pa sva se odpeljali.
Ko je avto zavil na šolski dovoz, sem dobila cmok v grlu. Še sama nisem vedela zakaj, a ni popustil niti takrat, ko sva se ustavili na parkirišču, kaj šele, ko sem stopila iz avta. Oči so mi begale sem in tja, roke so se mi tresle in srce mi je razbijalo.
»Nisem strahopetnica,« sem si prigovarjala, ko sem počasi stopala prek ceste proti šolski ploščadi.
Nekaj učencev 8.a je že posedalo po klopcah. Ko sem se ozrla okoli, sem zagledala skupinico punc, ki so postavale pod šolskim hrastom. V upanju, da me bodo sprejele v svojo družbo, sem stekla k njim.
»Hojla,« sem jih prijazno pozdravila.
Tayla, glava grupe in največja afna v razredu, se je obrnila k meni s takim izrazom na obrazu, kot da bi pravkar zavohala smrdljive nogavice.
»Revica, kaj si tak zadihana? A si mogla vso pot pešačiti? Sem mislila, da imate pri hiši avto!« mi je nesramno opazko takoj vrgla v obraz.
Tiana in Klara sta ji dali petko, Eliza pa jo je boksnila v ramo in ji zašepetala:
»Dobro si to povedala, stara.«
Tayla se je vsem zarežala.
»Sem prišla z avtom, ampak sem tekla k vam, da vas pozdravim,« sem ji hitro zabrusila nazaj.
»Misliš reči, da si prišla sem s staro kripo,« mi je zaprla usta.
Zaradi te izjave so se sošolke začele na ves glas smejati. Marsikateri pogled ostalih je ušel k nam in počutila sem se odveč. Čeprav sem jim ponovno poskušala povedati, kar jim gre, so le zamahnile z roko proti meni, kako da bi bila nepomembna muha in se odpravile stran. Potrto sem se obrnila in se vrnila nazaj k mami. Ko sem prispela do avta, sem začutila, kako so se mi v očeh nabrale solze. Mama je počasi stopila do mene in me nežno objela okoli ramen. Čeprav sem vedela, da me vsi gledajo, sem bruhnila v jok. Vsa čustva, ki so bila do tedaj nabrana v meni, so šla ven. Vse kar sem doživela te dni, sem skoraj pozabila. Zaprla sem se v svoje misli in se sploh nisem zavedala, da sem se pravkar začela dušiti.
»Sofija, umiri se!« sem zaslišala nekje v daljavi.
V hipu sem se predramila iz omotičnosti, globoko vdihnila zrak in si jih zastrla odprte oči pred soncem, katerega sončni žarki so mi padali na obraz.
Ko sem pogledala mamo, je bila ta v obraz vsa bleda. Rahlo sem se ji nasmehnila in jo tesno objela, kot bi ji želela dati vedeti, da mi ni nič.
V tistem trenutku pa se je čez dvorišče zaslišalo hreščanje. Planila sem iz objema, se oklenila bližnjega stebra in prestrašeno obračala glavo. Poskušala sem ugotoviti, od kod je prihajal neprijeten zvok zaradi katerega me je mrazilo.
»Nujno obvestilo. Ponavljam, nujno obvestilo,« se je zaslišalo iz zvočnikov.
Takoj sem prepoznala ravnateljev glas.

»Dragi učenci 8.a razreda in njihovi starši!« je začel govor.
»Žal je šola v naravi za nekaj dni odpovedana, zaradi razmer na cesti. Ker pa je prišlo do dodatnih sprememb, bi prosil, da se v sredo ob 15. 30 dobimo v vaši učilnici na sestanku.
Hvala za razumevanje.«

Zaslišali so se neodobravajoči glasovi in sošolci so razočarani začeli odhajati z dvorišča.
Čeprav sem slišala mamo, ki je me je klicala, nisem mogla odmakniti pogleda z enega izmed dreves, ki ga je kot zahvalo za sodelovanje prejšnje leto posadil župan mesta.
Med ravnateljevem govorom se je v njegovi krošnji premikala zelena senca in vedela sem, da to ni le neprikladna potegavščina učencev, ampak nekaj drugačnega. Nekaj, kar ne sodi v ta svet. Že ravnateljev glas, s katerim je sporočil novico, ni bil normalen.
»Sofija!«
Zdrznila sem se in se ozrla k mami. Ta je z rokami v bokih razjarjena stala ob avtomobilu in me nasršeno gledala.
»Že sedmič te kličem! Greva domov, ker nimava več kaj početi pri šoli!«
Prikimala sem in stopila proti avtu. Preden sem sedla vanj, sem s pogledom poiskala grupo fantov, ki smo jih v razredu radi imenovali nerazdružljiva peterica. Vedno sem si želela biti del njihove družbe. Bili so malo nori fantje, zabavni kot le kaj, pa še Paskal je bil med njimi.
»Kako, da se ne spremenijo?« sem se spraševala, medtem ko sem slonela na avtomobilskih vratih in strmela v njih. »Punce padajo na njih, fantje se želijo družiti z njimi, vsi na šoli jih poznajo, pa jih še nisem videla, da bi bili kaj drugačni, kot so.«
Nenadoma pa je Gal, eden izmed peterice dregnil druge štiri in s prstom pokazal proti meni. Takoj sem sklonila glavo in zardela. Le kaj so si mislili, ko so videli da buljim v njih?
»Sofijaaaa,« me je nejevoljno poklicala mama in me tako rešila zadrege. »Nehaj sanjati, pa pridi.«
Rahlo sem zavila z očmi, se še zadnjič ozrla k fantom, nato pa zaprla vrata avta in jim izginila izpred oči.
~~~~~
Hvala za branje in upam, da vam je bil del všeč!

Bye, bye,
Cokie

!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!