Hello!
Res vam hvala, da spremljate mojo zgodbo! Nisem pričakovala tako pozitivnega odziva:)
Ta del je zadnji del prvega poglavja, kar pomeni, da se z naslednjim začne že drugo.
Uživajte v branju, vesela bom, če boste pokritizirali!
...
Jezno sem vkorakala v svojo sobo, vrgla nahrbtnik na tla in sedla na posteljo.
»Presneti Adrian Tribnik!« sem zaklela. »Zakaj se je mogel ravno on pojaviti? Niso me mogli preprosto pustiti pri miru?!«
»Sofija, ne jamraj,'' mi je iz spodnje dnevne sobe zaklicala mama. ''Pojdi se raje preoblečt, da ne bova pozni!«
Od začudenja sem rahlo odprla usta in zmajala z glavo.
»Kako me je lahko slišala?« sem pomislila in se ozrla proti vratom, kakor da bi pričakovala, da tam nekdo stoji.
S kotičkom očesa sem ob tem opazila, kako je iz nahrbtnika, ki je ležal meter stran od postelje, naenkrat zasijala modra svetloba. Zakotalila sem se do roba ležišča, iztegnila roko in iz torbe potegnila telefon. Na zaslonu je utripalo obvestilo aplikacije za pošiljanje sporočil.
»Ustvarjena nova skupina »Fantje in ena punca«, v katero ste bili dodani. Za več podrobnosti kliknite tukaj…« se je to glasilo.
Nejeverno sem kliknila na zaslon in preverila kdo so udeleženci.
»Ne, saj to ni mogoče…« sem zamrmrala takoj, ko sem ugotovila, da sem nenadoma postala članica nerazdružljivih petih.
»Zakaj ste me dodali sem noter?« sem hitro natipkala v upanju, da je bila to le pomota. Saj ne, da se ne bi želela družiti z njimi, vendar se nisem želela spremeniti zavoljo fantov.
Ko sem pogledala nazaj v zaslon, je tam utripalo že novo sporočilo.
»Zato pač,« se je glasil prefinjen odgovor enega od naših razrednih bratov, Gala.
»Živciraš me!« sem jezno rekla in izklopila telefon.
Pravzaprav bi mu to lahko tudi napisala, a bi bila to izguba zame, ne zanj. Res mu nisem hotela priznati.
»Sofija! Takoj se pojdi preoblečt!« sem spet zaslišala od spodaj.
Zavzdihnila sem in stopila proti omari. Ko sem iz kupa potegnila eno izmed kratkih majic, se je ta prevrnil in padel na tla.
»Zdaj pa še to!« sem obupano rekla in se spustila na kolena.
Med pospravljanjem in glajenjem zmečkanih majic sem premišljevala o zeleni pojavi pri šoli. Začutila sem nekakšno povezavo med njo in bitji v kopalnici.
»Se pravi, da če sem tiste duhove poimenovala »ljudstvo zraka«… potem bi lahko tile bili »ljudstvo zemlje«.«
Ko sem to besedo izgovorila v svojih mislih, me je neznana sila prepričala, da sem pogled uperila v zadnji, notranji del omare. Ob desnem robu sem zagledala majhno luknjico. Primaknila sem se bližje in si jo ogledala. Vse bolj sem jo opazovala, tem bolj sem dobivala občutek, da nečemu služi.
Podzavestno sem dvignila kazalec leve roke in z njim počasi pritisnila na luknjico. Zaslišal se je tih hreščet in iz zadnje stranice omare se je za centimeter dvignila okrogla plošča. Previdno sem jo vzela iz kroga in jo položila poleg sebe. Ko sem pogled dvignila nazaj k omari, mi je ta zdaj razkazovala temno luknjo. Bila je izdolbena v steno, merila je okoli 20 centimetrov v širino, malo manj pa v višino. V tistem trenutku sem si želela, da bi imela pri sebi svetilko, saj mi kljub pogumu, ki je izhajal iz radovednosti, ni bilo prijetno pri srcu.
Nisem bila čisto prepričana, ali naj z roko preiščem odprtino. Skrbelo me je, kaj je tam notri, a se nisem več mogla dolgo zadrževati. Desno roko sem dvignila v zrak in jo potisnila v luknjo. Prsti so najprej zadeli ob hladen in trd kamen, da me je zmrazilo. Čutila sem grobe poteze sten vdolbine, ki so bile posledice klesanja človeka.
Na dnu je bil v kamnu dolg in ozek prostorček. V njem je bila lesena, pravokotna škatlica. Ko so jo prsti začutili, sem se je oklenila in jo hitro potegnila na plano.
Bila je iz javorjevega lesa, s čudovitim, jeklenim ročajem in z okraski ob njenih robovih. Na sprednji strani je imela drobno ključavnico, ki pa je bila zaklenjena.
»Ko bi le lahko ugotovila, kaj je v njej,« sem pomislila in pogladila njen pokrov.
Naenkrat pa sem zaslišala hrup s stopnic. Na hitro sem se ozrla proti vratom, potem pa zaprla luknjo, še enkrat pritisnila na gumb, da se je plošča skrila nazaj v steno in površno zložila preostale majice. Skrinjico sem še vedno imela v naročju. Šele ko sem se vrgla nazaj na posteljo in se prepričala, da mame ni več v bližini, sem jo skrila.
Tako sem vedela, da bo za zdaj na varnem.
Znova sem pogledala na telefon. Kar nekaj sporočil sem prejela, medtem ko sem se ukvarjala z omaro. Odtipkala sem geslo in le bežno prebrala tista, ki so bila poslana na našo skupino.
Najbolj me je zanimalo, kaj mi je imel lepega za povedati Gal.
Kliknila sem na njegov profil in nato na enico poleg njegove slike, ki je ponazarjala sporočilo, ki mi ga je poslal.

G: *i*Ej tamala, sam zanimalo me je, če maš dan's kaj cajta, da bi se dobili z našo grupo v mestni kavarni pa predebatirali šolo v naravi… P.S. Moja ideja je bila, da te damo v grupo.*i*

Vsa znervirana sem strmela v telefon. Razum mi je govoril, naj se umirim, a iz srca je bruhala lava.
»Sovražim ga, sovražim ga, sovražim ga!« sem sikala skozi zobe.
Z obema rokama sem prijela telefon in z jezo začela tipkati.

S: *i*Kdo misliš da si, da mi govoriš »tamala«?! Povedala sem ti že, da me ne kliči tako! In ne, nimam časa, ker… ker ga pač nimam! Pa še to! Najrajši bi te nekam poslala s temi tvojimi idejami!*i*

»Naj si misli, kar si hoče! Dovolj ga imam!« sem si še rekla, ko sem izklopila telefon in ga odvrgla na vzglavnik.
Mimogrede sem se ozrla na uro, ki je stala na nočni omarici, da bi preverila, koliko časa še imam.
»Približno deset minut,« sem izračunala in vstala.
Slekla sem si bluzo, si z nog zvlekla kavbojke, potem pa se preoblekla v udobnejša oblačila. V majhno torbico sem si pospravila ključe in že prijela telefon, da bi ga stlačila vanjo, ko se je zaslon znova prižgal.

G: *i*Kak te rad živciram.*i*, se je glasil sms.
In za njim še eden.
G: *i*Zakaj sploh ne moreš priti?*i*
Zavzdihnila sem.
S: *i*V bolnico grem na odvzem krvi.*i*
G: *i*O, boga Sofijica. Da te ne bo bubalo.*i*
S: *i*Nehaj!!!*i*
G: *i*Haha… Saj bom… Dijo!*i*

Nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. Ko sem dojela, kaj počnem, sem stresla z glavo in pohitela skozi vrata v spodnje nadstropje. Mama me je že čakala pri vratih. Po izrazu na njenem obrazu, je bila zelo jezna.
»Kje si bila?« me je nahrulila.
Nedolžno sem jo pogledala, se hitro obula in se izmuznila skozi vhodna vrata ven, še preden bi mama lahko karkoli rekla.
***
Hvala za branje, upam, da vam je bilo prvo poglavje všeč!

Bye, bye,
Cokie:cookie:

!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!