DECEMBER, 2018

~MOLLY~

»Sovražim sonce,« je zadirčno dejala Molly Cooper, ko se je tistega jutra zbudila. »Resnično ga sovražim,« je siknila, ko je počasi sedla na svojo veliko posteljo.

Molly Cooper je bila… posebna. Njeni dolgi temno rjavi lasje so bili skoraj črni in so se vedno bleščali, čeprav sama tega ni nikoli opazila in jih je naravnost prezirala. Njene zelene oči so bile polne ostrine in so večino časa streljale laserje v vse ljudi, ki so se ji preveč približali. Na svojo veliko grozo je bila zelo majhna kljub svojim šestnajstim. Večino časa je zato, samo da bi presegla meter šestdeset, nosila visoke škornje ali čevlje z debelo platformo. Najraje je nosila črna oblačila ali džins, ki ji je presenetljivo pristajal. Večina deklet z njeno postavo bi se za vedno zaprisegla topom, bikinijem in oprijetim oblekicam. Ne Molly. Nekateri fantje, ki so ji želeli priti do živega, so ji radi govorili, da se oblači kot nuna. Molly jih je poskušala preslišati, vendar ji večino časa ni uspelo in jih je raje pošteno pretepla. Trenirala je boks in to je dala jasno vedeti vsem preden so jo izzivali, vendar je večina, zaradi njene velikosti, ni vzela resno. Že res, da se zaradi njene velikosti Molly ni obetala uspešna kariera v boksu, vendar je to ni delalo nič manj močno, delalo jo je kvečjemu samo bolj spretno.

Že od začetka je vedela, da je boks zanjo samo za zabavo. Oboževala je namreč, kako je vso svojo energija lahko stresla na ubogo vrečo na katero je običajno prilepila obraze 'določenih' ljudi. Bila je vročekrvna in boks ji je bil pisan na kožo. Na grozo njene mame pa je bila ravno zato strašno težavna.

»Molly, vstani!« je v sobo zaspane Molly Cooper pridrvela njena mama, ki ni vedela, da hčerka že bedi in zaspano nase vleče črn pulover in črne kavbojke. »Že bedim, mama,« ji je slednja zajamrala. »No, pohiti,« je vzkliknila Cecilia Cooper, ki je bila pravo nasprotje svoje hčerke. Molly je bila jezna, vendar tiha in hladna. Cecilia je bila histerična in polna energije. Ubogo Molly je gnala v šoli in jo silila, da je hodila v glasbeno šolo. Vpisala jo je na najboljšo srednjo šolo in upala je, da bo njeni hčerki uspelo, da bo naredila prvi letnik brez premestitve. Pri osnovni šoli je Molly mamo namreč strašno razočarala, ko so jo mogli vse od petega razreda vsako leto premestiti in sta tako Molly in njena mama še kako dobro poznali večja mesta Amerike. »Jaaaa,« se je naveličano oglasila Molly. Obe sta sumili, da se bosta spet mogli seliti, saj se je Molly spet stepla. Včeraj. S svojim sošolcem, ki jo je ozmerjal s cipo, čeprav Molly sploh še ni doživela svojega prvega poljuba. Pa ne zato, ker bi bila grda. Oh, ne. Ni še imela svojega prvega poljuba samo zato, ker se ji nihče ni upal približati in na veliko presenečenje mnogih, je Molly to zelo ustrezalo in je ni niti malo motilo.

»Ne bom jedla,« je jezno vzkliknila Molly, ko je pridivjala v jedilnico. »Jedla boš, pa če ti je prav ali ne,« je jezno siknila Cecilia in s prstom pomignila proti krožniku na katerem so počivale čokoladne palačinke. »Ne.« »Jedla boš! JASNO?!« je vzkipela Cecilia, da je ena od snažilk prihitela v jedilnico, da se prepriča, da je vse na pravem mestu. »Vse je v redu,« jo je odslovila Cecilia in jezno pogledala svojo hčerko. Ta je še kar stala in mamo merila z izzivalnim pogledom. Cecilia Cooper je imela izpade. To so vedeli vsi. Vsi v vasi v kateri sta živeli, odkar se je Molly vpisala v srednjo šolo v bližnjem mestu. Tukaj sta bili komaj eno leto, vendar je bila vas tako mala in ljudje tako povezani, da se je kmalu izvedelo, da ima visoka ženska rjavih las, ki je živela v veliki beli vili probleme. Pogosto se je namreč slišalo kričanje in razbijanje. Policija je opravila raziskavo in ugotovila, da Molly ni ogrožena in slednja je povedala, da jo obnašanje mame sploh ne moti. Večina ljudi se je zato samo izogibala hiši in izpade pripisovala dejstvu, da je Cecilia samska in moram tako razvajeno in uporniško ščene vzgajati sama, kar je zagotovo zelo težko in terja veliko živcev. Zdaj je s svojo dlanjo okrašeno z dolgimi modrimi nohti prijela palačinko in jo stiščala v usta svoje hčerka, ki je stala čisto pri miru in je samo odprl usta. Ni se pritoževala in Cecilia je jezno pograbila naslednjo palačinko. Snažilka, ki je ostala pri vratih je zgroženo strmela v prizor in ni vedela kaj naj si misli. *i*Zagotovo sta bolni*i*, se je na koncu odločila in hitro izginila preden bi še sama postala žrtve zmešane Cecilie Cooper.

»Zdaj pa za res,« je odločna dejala gospa Cooper, ko je izstopila iz belega BMW-ja in ostro pogledala svojo hčerko, ki je danes za nalašč oblekla nekaj drugega kot pa uniformo. Molly je samo zavila z očmi in sledila mami v stavbo.

»Gospa Cooper,« je prijazno rekla ravnateljica in resni ženski segla v roko. »Gospa Williams,« je ta odgovorila in neopazno potisnila svojo hčerko predse. »Gospodična Cooper,« je zdaj ravnateljica Williams pogledala svojo učenko. »Pozdravljeni,« je ta odgovorila in močno stisnila ponujeno roko. »Sedita, prosim,« je nato pokazala na dva stola in se narejeno nasmehnila. Edini članici družine Cooper v okolišu sta sedli in starejša je nervozno pogladila svoj bel kostum. »Žal imam slabe novice,« je začela ravnateljica Williams. Molly Cooper se je udobno namestila v stolu ter prisluhnila ravnateljici.

»Kako si lahko?« je čez dve uri kričala Molly na svojo mamo v veliki dnevni sobi njune vile, ki jo bosta kmalu zapustili in se preselili v Malibu kjer bo Molly začela na novo v drugem letniku do takrat pa se bo šolala doma. »Morala sem,« je zakričala njena mama nazaj in stiskala dlani. »Vzela si mi ga. Vzela si mi edino stvar, ki me je delala normalno,« je kričala Molly naprej in poskušala zadrževati solze. »Niso mi dali izbire. Sicer pa si si sama kriva. Če bi bolj obvladovala to svojo vročekrvnost, bi zdaj še zmeraj trenirala boks,« je Cecilia odgovorila in poskušala popraviti nastalo škodo. »Izdajalka si,« je dokončala Molly in jezno stekla v svojo sobo kjer se je zgrudila na posteljo. Ko je potočila natančno sedem solz je dvignila pogled in preletela prostor kjer je včasih visela boksarka vreča. Izdihnila je in glavo zakopala v blazino. »Vročekrvna,« je prhnila in jezno zavila z očmi.

____________________________

Dragi moji sončki,
tri večere nazaj (mislim, da je bilo takrat) sem zvečer ležala v postelji in razmišljala. Spet nisem mogla zaspati. Razmišljala sem o tem kako napisati zgodbo o punci, ki je popolnoma hladnokrvna in se briga samo zase. Na koncu pa se mi je porodila malo drugačna ideja in ob pol dvanajstih zvečer sem se odločila, da bom napisala zgodbo o težavni Molly Cooper. :blush:
Naslednji dan sem razmišljala o možnih zapletih in včeraj sem se lotila pisanja. Napisala sem tri dele in polovico četrtega. Potem sem dala zgodbo (še nedokončano) prebrati moji mami, ki jo je pokomentirala in danes jo končno objavljam. :sunglasses:
Upam, da ni veliko pravopisnih napak, ker sem zgodbo prebrala vsaj petkrat. Prosim ne zamerite površnosti pri postavljanju vejic, ker sem tukaj še strašen amater. Ups! :laughing::innocent:
Ta del posvečam eni in edini *i*Violinki.*i* *i*Hvala, da si vedno ob meni.*i*
Držim pesti, da vam bo zgodba všeč!
Rada vas imam!
Lubčka, :kiss:
JustLilly