hja ne morem spat zato sem napisala 2. del



1. POGLAVJE: Ponovno snidenje
2. del


Stopili sva iz vozila in končno sem si lahko oddahnila. Prisegla bi, da sem večino vožnje težko dihala, tako utesnjeno sem se počutila. Skoraj vsak dih sem morala opraviti nadzorovano, ра nе vem, zakaj. Ko enkrat pomisliš, kako dihaš, ne moreš misliti na nič drugega. Zato nisem marala vožnje. Sedenje v premikajoči se jekleni škatli, ki oddaja neprijetne glasove ... to ni zame. Ko je avtomobil končno utihnil, sem se počutila malenkost lažje. In že korak stran od njega sem bila neznansko hvaležna, da je vožnja za mano. Upala sem, da še dolgo ne bom stopila vanj, čeprav sem se prav dobro zavedala, da moji upi ne bodo uresničeni.

Vladala je popolna tema, ozračje pa je bilo hladno in rahlo vetrovno. Lasje so mi silili v oči in mi zakrivali večino obraza, tudi videla nisem skozi njih, a kaj bi naj pravzaprav videla? Bila je noč, ob parkirišču ni bilo nobene luči in avto je vedno vozil brez njih, teta pa mi je že vsaj tisočkrat zagotovila, da me prav nič ne zanima, kako izgleda okolica. In jaz sem se morala strinjati z njo. Nisem vedela, če sva sredi gozda, na velikem travniku, v zapuščenem mestu, na vrhu gore ali v puščavi. Na parkirišču sem bila le ponoči in nikoli čez dan. Ne bi me presenetilo, če bi se nahajala v orjaški jami s čudovitimi slapovi in mahom, ki bi pokrival tla. Lahko bi bila kjerkoli, celo pod morjem, pa ne bi vedela za to. A tako kot je rekla teta; za okolico mi ni bilo mar.

Zaklenila je avto in stopila do mene. Oči so se mi hitro navadile na temo, zato sem videla obris njenega telesa in kolibe, ki je stala ob parkirišču. Prijela me je za ramo in z ne preveč tesnim stiskom vodila do kolibe. Ne bi ji bilo treba. Nisem imela namena zbežati ali narediti absolutno česarkoli drugega kot ji slediti, saj sploh nisem imela izbire. A očitno je želela po vseh letih postaviti mojo varnost na prvo mesto in se prepričati, da ne stojim niti tri metre stran od nje. Ni me motilo. Ni me smelo.

Iz torbice je vzela ključ in ga obrnila v ključavnici. Počasi so se vrata kar sama odprla s počasnim škripajočim zvokom. Stopili sva v majhen temen prostor in ponovili, kar sem doživela že tolikokrat, da sem pozabila šteti. Teta je iz majhne omarice vzela kovinsko verigo in mi jo pripela okoli vratu kot ogrlico. To je bilo vse.

Zaprla je vrata kolibe in končno segla v torbico po ročno svetilko. S tihim klikom se je prižgala in oddajala šibek šop svetlobe, ki je bil povsem dovolj, da je osvetljeval ves prostor. Ničesar ni bilo za videti. Tla so bila siva in umazana, stene lesene, vrata prav tako in edini kos pohištva je bila omarica z verigo. Teta je iz torbice vzela moj telefon in za trenutek sem mislila, da si bo premistila in mi ga vrnila, a sem se seveda motila. Spravila ga je v omarico in me premerila s pogledom.

"Ne potrebuješ ga."

Nisem vedela, kaj naj bi te besede sploh pomenite. Telefon v resnici sem potrebovala, saj sem z njim lahko poklicala vodiče kvadrov. Lahko sem tudi fotografirala in uporabljala kalkulator, to pa je bilo pravzaprav vse. A zdaj se bo očitno marsikaj spremenilo in bom bila prepuščena še več samostojnosti. Ni se zdelo tako slabo. Vsaj ne slabše kot prej.

Končno je odvrnila pogled od mene in sledil je naslednji korak prihoda. V kotu prostora je na tleh težala stara razpadajoča preproga, pod njo pa se je nahajala odprtina v predor. Če sem iskrena, se mi je to zdel zelo slab način skrivanja, saj bi prav vsak, ki bi preiskoval kolibo, pogledat pod preprogo in takoj našel, kar je iskal. A pri tem nisem imela besede, zato sem počasi zlezla v luknjo in z nogami potipala za kovinsko lestvijo, ki je vodila nekam v globino. Misel, da se bom ponovno spustila nekam globoko in v temo, me je mrazita in rahto zgroženo sem se začela spuščati. Upala sem, da bom kmalu začutila dno. Le en zdrs na mrzlih letvah lestve ... ne bi se dobro končalo. Odbijala bi se od ostrih sten in se opraskala do smrti. Ob padcu bi si zlomila sleherno kost v telesu in umrla zaradi izkrvavitve. Če bi le preživela, bi me slej ko prej pobralo zaradi pomanjkanja kisika.

Te misli sem takoj pregnala iz glave, saj sem zaslutila, da se stopnjujejo.

"Še malo."

Tetin glas. Spuščala se je nekaj letev nad mano.

"Še malo."

"Kmalu bo konec."

"Blizu sva."

Tega nisem potrebovala. Njen glas me je naredil še bolj panično, a sem se uspela umiriti. Teta je vedela, kaj počne. Zapomnila si je, ko sem pred nekaj meseci res padla po lestvi in skoraj končala na trdih tleh. Na srečo me je ujela njena roka in za to sem ji bila res hvaležna. Seveda sem bila sama kriva, to mi je teta dopovedovala še tedne kasneje. Da sem nerodna. Strahopetna. Neizkušena. In imela je prav, kar sem morala priznati. Kar je rekla ona, je bilo res.

Srce mi je udarjalo v prsih kot doneč zvon v mogočnem zvoniku in mislila sem, da me bo prav njegovo butanje potisnito v globino. Želela sem se ustaviti, a tega nisem smela narediti, saj sem teti obljubila, da ne bom več boječa. Morala sem se še naprej spuščati in poslušati lastno dihanje, za katerega sem bila prepričana, da je glasnejše od zavijajočega vetra v soteskah. Kdaj bo konec? Pogrešala sem trdna tla pod nogami.

In tako sem končno prišla do tal. Hitro sem se umaknila od strašljive lestve. Upala sem, da se je še dolgo ne bom rabila dotakniti, čeprav mi je občutek pravil, da bo ta čas prišel še kako hitro. Prekrižala sem roke na prsih in se šele zdaj zavedala, kako grozno me zebe. Tresla sem se kot šiba na vodi in oblečeno sem imela le tanko jopico nad majico. Pogledala sem teto, a mojega drgetanja ni opazila ali pa se ni menila zanj, saj je zopet brskala po torbici. S svetilko je svetita na dolg ozek predor, ki bi mu bolj težko rekla hodnik, saj je bil tako nizek in utesnjen, da sem se morala na nekaterih delih skloniti, da se nisem z glavo zaletela v nevarno oster strop.

Iz torbice je potegnila predmet, ki ga nisem prepoznala. Najprej se mi je zdelo, da so avtomobilski ključi, nato pa sem ugotovila, kako zelo sem se motila. Res, da je bil ključ, a definitivno ne avtomobilski. Bil je velik in čudovito oblikovan, bil je zanimivo zavit in imel veliko ureznin različnih vzorcev. Najbolj me je presenetilo, ko mi ga je teta položila v roke. Pogledala me je v oči, jaz pa sem ji vrnila verjetno zelo zmeden pogled.

"Zdaj nadaljuješ sama."

Potrebovala sem nekaj sekund, da sem dojela, kaj je pravzaprav rekla, in takrat je bilo prepozno. Začela se je vzpenjati po lestvi, mene pa pustila samo v temačnem hodniku. Odprtih ust sem gledala za njo, a iz mene ni prišel niti pisk. Bila sem sama. In zdelo se je, da so se stene hodnika začele počasi stiskati skupaj, strop pa spuščati proti tlom. V sebi sem kričala in upala, da si vse skupaj le predstavljam.