zlo fajn ura za objavit nov del zgodbe :)



*b* 2. POGLAVJE: Celica na koncu hodnika *b*
*b* 2. del *b*



In tako sem se po dveh dneh ponovno srečala s slovarjem, ki me je kot vedno čakal na najvišji knjižni polici. Nihče me ni vodil do moje sobe, saj sem vedela, kje je in da je to edini prostor, v katerem sem lahko zadihala malo lažje. Sprehodila sem se po dolgem hodniku mimo drugih sob, v katerih sem slišala govorjenje. Pospešila sem korak, saj se nisem želela srečati z nikomer. Z roko sem držala svoj poškodovan obraz in upala, da bo bolečina kmalu polegla. Bala sem se, da mi je kateri od zob izpadel ali se zlomil ob močnem udarcu, in kri v ustih tega strahu ni prav nič pomirila. Že sem videla ozka vratca prav na koncu hodnika in številko na njej – 38. Odprla sem jih in hitro zaloputnila za sabo.

Želela sem se le vreči na posteljo in zapreti oči za nekaj časa ter upati, da večer nikdar ne bi nastopil, a nisem prišla tako daleč. Nenadoma se mi je pogled pred očmi zameglil in preden bi uspela sesti na tla, me je zajela tema. Z obrazom sem telebnila naprej in obležala za nedoločen čas.

Ko sem se lahko zavedala, sem bila še vedno na istem mestu, le obraz sem imela obrnjen proti stropu in ležala sem na hrbtu. Glavobol je postajal neznosen in bolečina se je razširila tudi v trebuh, v katerem me je neprijetno zvijalo. Zaječala sem in si pomela oči. Padec me ni presenetil, saj sem ostala nezavestna že velikokrat in mi je to prišlo v navado. Biti v temi in tišini, se ne zavedati ničesar … to sem dojemala kot vstop v drug svet, kjer nisem čutila bolečine. Zdelo se mi je idealno. Včasih sem prav upala, da bi večkrat omedlela.

Verjetno sem si opraskala obraz, a se mi to ni zdelo preveč pomembno. In na tleh sploh ni bilo tako slabo ležati. Trden parket je bil kot nekakšna opora in v njega se nisem ugreznila in izgubila nadzora nad sabo, kot bi se zgodilo na postelji. Zaprla sem oči in poskusila zadremati.

V trenutku sem jih odprla, saj se nekaj ni zdelo prav. Imela sem občutek, da me nekdo opazuje in v zraku je bil poseben vonj, ki mi je bil znan, a ga nisem znala umestiti na pravo mesto. Nekaj ni bilo prav.

Tla so zaškripala, kar me je vrglo pokonci. V sekundi sem bila na nogah in zrla v smer, od koder sem slišala premik. Pred mano je na tleh sedelo visoko dekle-

Omedlela sem zaradi naglega premika, še preden bi si dokončno ogledala osebo pred mano, ki sem jo poznala. Tokrat se nisem srečala s tlemi, saj so me ujele hitre roke in me zavarovale pred udarcem. Počasi so me položila na tla in ko je meglica v sobi odšla, sem si ogledala znanko.

Opazovala me je z zaskrbljenim pogledom v velikih rjavih očeh z dolgimi črnimi trepalnicami. Obraz so ji obdajali izjemno gosti kratki kostanjevi lasje in ji padali na oči. Poznala sem jo. Srce se mi je malenkost umirilo, saj sem vedela, da mi ona ne bi storila žalega.

»Nazaj si, končno!« je dahnila in me pobožala po čelu. Stisnila me je k sebi in nekaj sekund sem ostala ujeta v tesnem, a toplem domačem objemu. Komaj sem dihala in si potihoma oddahnila, ko me je končno spustila.

»Spet omedlevaš, revica,« mi je očitala in se mi zasmilila, saj jo je skrbelo zame, medtem ko mene ni. Velikokrat sem ji poskusila dopovedati, da nisem odvisna od nje in naj ne razmišlja o meni ter da je omedlevanje neboleče, a tega ni želela slišati. »Skrbelo me je že, da se ne bova več videli. Še dobro, da sem te našla v sobi, drugače bi umrla od skrbi. Dva dni te ni bilo. Dva dni!«

Zgrabila me je za boke in me dobesedno dvignila na posteljo kot bi dvignila dojenčka in to je storila brez najmanjšega napora. Nisem se upirala, čeprav sem v sebi kričala nase, da se pustim nesti naokoli kot otroka. Kaj če bi me dvignil kdo drug? Nekdo, ki bi mi želel slabo? *i* Tako si nemočna in šibka. Ne upaš si ničesar. Zguba. *i*

Usedla se je obme in prijela moj obraz z velikimi toplimi dlanmi ter ga nežno obrnila k sebi. Sovražila sem dotikanje, še posebej po obrazu, a se spet nisem umaknila. Prijazen pogled temnolaske me je zadržal pred upiranjem. Nasmehnila se je in na vsak način sem se ji želela nasmehniti nazaj, pa nisem zmogla. Vedela sem, da jo moja nehvaležnost grozno užali in zaradi tega verjetno ne prespi noči - vsaj jaz bi tako reagirala – a si nisem mogla pomagati. Nisem se mogla spremeniti. Prišla sem predaleč, da bi bile spremembe mogoče. *i* Nesramnica. Tudi njo boš izgubila. Itak pa si je sploh ne zaslužiš. *i*

»Kako je bilo pri zdravniku? Si zdrava?« me je napadla z vprašanji, katerih nisem želela.

»Okej,« sem tiho rekla.

»Si zdrava?«

Pokimala sem.

»Res?«

Sovražila sem, ko je vrtala vame. A tega ji ne bi nikdar priznala.

»Ja.«

Njen pogled se je ustavil na modrici na mojem licu. Obraz se ji je pomračil. Resno se mi je zastrmela v oči in hitro sem umaknila pogled. Tla so se mi nenadoma zdela zanimiva. »Kaj je to?«

»Nič.« Verjetno sploh ni slišala odgovora, saj ga tudi sama nisem. Grlo se mi je zasušilo in želela sem končati pogovor še to sekundo.

»Si si kaj storila? O tem sva se že pogovarjali! Obljubila si, da se ne boš več kaznovala. Je bila Alis? Se je spet spravila nate? Ji bom že pokazala. Ali Julian? Cora? Sta bili Ines in Molea? Kaj si storila? Te je udarila Tina?«

Nisem vedela, na katero vprašanje naj odgovorim, a kopica vprašanj na enkrat mi je privoščila, da sem se izognila vsem. Želela sem se skriti v omaro ali se udariti s slovarjem, a v njeni prisotnosti tega nisem smela. Želela sem, da izgine. Iz sobe. Iz *i* moje *i* sobe. Želela sem biti sama, vsaj za nekaj minut. A ona me ni pustila pri miru in vedela sem, da me še dolgo ne bo.

Zavzdihnila je, nato pa me spet prijela za obraz, v katerega je udarila ostra bolečina v trenutku, ko se me je dotaknila. Ko je zaznala, da mi je povzročila neugodje, se je hitro umaknila in si nadela zaskrbljen izraz.

»Oprosti,« je tiho rekla in telepatsko sem se ji zahvalila, da je znižala glas. Hrepenela sem po tišini. »Prosim, Ila, povej mi in bom vse uredila. Kdo te je poškodoval?«

Nisem želela odgovoriti, saj bi njo spravila v težave. Pri teh problemih ni mogla in tudi ni smela pomagati. Sama sem si bila kriva.

»Ines je bila, kajne?« Uganila je, saj je bilo to najbolj verjetno. Že na videz se je prepoznal udarec Inesine palice, ki je bila redna kazen za vsakogar, ki se je upiral, ni sledil navodilom ali v mojem primeru ni dovolj hitro spregovoril. Tega nisem več mogla skriti. Prikimala sem.

Počasi me je objela preko ramen. Želela sem si, da bi bila tako močna kot ona. Medtem ko sama nisem znala poskrbeti niti zase, je ona to zmogla brez težav in hkrati skrbela tudi za druge. Zagotovo nisem bila edina, za katero jo je skrbelo, saj se je ujela z vsemi in hitro pridobila njihovo zaupanje. Zmožna je bila tudi obračunati z nasilneži in se postaviti po robu vsakemu, ki ji ni bil všeč. Od mene je bila starejša za dve leti in dlje je bivala v Domu, pravzaprav nisem vedela natanko, kako dolgo že. A dobro je poznala pravila in jih znala uspešno prekršiti, brez da bi se znašla v težavah. Reševala je probleme drugih otrok, težave povzročala vzgojiteljem in vedno jo je spremljala svetla energija.

»Le, da si nazaj,« je dejala čez nekaj minut. »In ne skrbi glede Ines. Te palice že jutri ne bo več videla.«

Želela sem jo prepričati v nasprotno, a ni imelo smisla. Imela sem priložnost, da ostanem tiho, zato sem to izkoristila. A potem sem se spomnila, da ji imam v resnici kar nekaj za povedati in to sem ji res želela zaupati. Izmuznila sem se iz medvedjega objema in jo pogledala.

»Heli?« Njeno ime sem z manjšo težavo spravila iz sebe, čeprav mi je bilo zelo všeč. Enostavno sem ga izrekla, medtem ko se mi je večina besed zatikala na jeziku. Ob njem sem pomislila na jesen, saj jesen je bila ona. Pripovedovala mi je o svojem domu, kjer je po njeno vladala večna jesen, kar seveda ni bilo res, a ta zgodba je bila prijetna za poslušati.

»Povej, sonce.«

»Em, glede Tine … ne vem, kje bi začela … prišli sva z avtom … saj veš, hodnik? Ampak ni bilo kot vedno … nimam pojma, zakaj je to storila, ampak … vem, da sem jaz kriva in …«

Zaprla sem usta, ko sem ugotovila, da mi ne bo uspelo. Zgodbe nisem znala povezati v smiseln sestavek in zopet sem izpadla kot dekle, ki se nikdar ni naučilo govoriti. Minila me je želja po tem, da bi karkoli povedala.

»Ila, poglej,« je mirno odgovorila Heli. »Povej bistvo. Tisto, kar te je najbolj pretreslo. Ni ti treba vsega pojasniti, če ne želiš, in ne bodi prestrašena. Tudi če poveš po koščkih, jih bom sestavila v celotno sliko, saj to veš. Poskusi še enkrat.«

Vdihnila sem in spet poskusila. Upoštevala sem njen nasvet in povedala bistvo. »Moja teta me je zapustila.«

Pričakovala sem, da jo bo presenetilo, a je ni, kar mi je bilo všeč. »Kdaj?«

»V hodniku.«

»Sama si prišla?«

Pokimala sem.

»Seveda si. Ampak to je res nenavadno, da je kar odšla. Ti je povedala, zakaj?«

Odkimala sem.

»Si to povedala Molei in Ines? Sta te poškodovali zaradi tega?« Še preden bi ji potrdila, je vedela odgovor. »Lahko bi vedela. Vedno se spravita na nedolžne.«

Obsedeli sva v tišini. Verjetno je razmišljala o načrtu, kako bi se jima maščevala, in res sem želela, da ne bi. Takrat pa sem se spomnila. »Zakaj si tukaj?«

»Kako to misliš? Pogrešala sem te, dekle.«

Spet sem zamočila z besedami. »N-nisem mislila tako. Zakaj nisi v sobi? Kaj če te najde vzgojitelj?«

»Si pozabila? Danes je nedelja in imamo več prostega časa. Natanko dve uri sta še do kosila in šele potem naju čakajo obveznosti. In ko opraviva te, sledi še več prostega časa vse do večerje.« Pobožala me je po glavi. »Krasno, ni res?«

Nikoli ni bilo krasno, a bilo bi malenkost boljše, če mi med večerjo ne bi bilo treba pojasniti, kaj se je zgodilo s Tino. V sebi sem se stresla od strahu. Kaj bom sploh rekla, ko nisem imela ničesar za povedati? Tina mi ni razložila ničesar, samo odšla je. Na njenem mestu bi naredila enako. Le odpeljala se bi z avtom na drug konec sveta in za vedno zapustila ta kraj. Moj strah za govor med večerjo je bil še en nerešljiv problem. A za to si nisem dopustila prositi za pomoč Heli. Preveč sem jo že izkoriščala. Verjetno me je skrivoma sovražila zaradi mojega skrajno nesramnega in zmeraj dolgočasnega karakterja, ki ga nisem znala spremeniti. Skoraj zagotovo sem se ji smilila in gabila, ker sem se včasih zatekla h kaznovanju same sebe in skoraj nikoli nisem poslušala njenih nasvetov. Prelamljala sem obljube in lagala. Na svetu ni bilo slabše osebe od mene. Zakaj mi ni tega povedala v obraz? Ne bi me užalilo.