Ta zgodba, je nadaljevanje zgodbe Le še jesen ...

1. del: https://pil.si/pisalnica/objava/le-se-jesen-natecaj
2. del: https://pil.si/pisalnica/objava/le-se-jesen-natecaj/2
3. del: https://pil.si/pisalnica/objava/le-se-jesen-natecaj/3
4. del: https://pil.si/pisalnica/objava/le-se-jesen-natecaj/4

~ Spremeniš lahko vse. Vse, razen sebe. ~

Prolog:

Tekla je po ulicah Berlina in se izogibala drugim ljudem. Policija jo je lovila in ni smela dopustiti, da jo ujamejo. Berlin je bil po svoje lepo, precej sodobno mesto. Reki Spree in Havel, ki tečeta skozenj,* pa se zdita kot češnja na vrhu torte. Na nekaterih delih je prav pravljično. A sedaj ni imela časa razmišljati o tem. Morala je ubežati policistom. Bila je dobro zakrita, zato ljudje, ki so jo videli še tega niso vedeli, katerega spola je.

Skoraj so jo že dohiteli, ko je kar naenkrat izginila za vogalom, za katerega še sami niso vedeli, da obstaja. Neverjetno, postava se je kot mačka izrinila v zelo ozek prehod med dvema hišama. Stekla je okoli stavbe in se ustavila pod oknom. Nestrpno je pobrala kamenček in ga vrgla v šipo v prvem nadstropju. Okno se je že po tretjem zadetku odprlo. 'Impresivno,' je pomislila. Po navadi je bilo potrebno skoraj razbiti okno, da so ti ga odprli. Skozenj se je počasi in oklevajoče spustila lestev iz vrvi. Švignila je navzgor po njej in se kot bi mignil znašla v notranjosti stanovanja. Takoj za njo je prišla še lestev iz vrvi. »Hej, danes je šlo pa za las, kajne?« jo je dobrovoljno pozdravil Zed. V njegovem glasu je zaznala posmehljivost, zato je brez pozdrava zagodrnjala: »Bolje mi gre kot tebi.« Nato je snela ruto z glave in slekla svoj dolg črn plašč. Škornje je zbrcala z nog šele, ko je prišla v vežo. Nahrbtnik je odložila na kuhinjsko mizo. Zed je začel firbčno brskati po njem medtem, ko si je ona česala živahne lase, ki jih je ruta čisto zavozlala. »Tvoja žeparska sposobnost, Viki, je prav fascinantna,« se je naposled oglasil Zed in si ogledoval nakit, ki ga je Viki izmaknila iz zlatarne. Viki, ki se ni prav nič menila za njegove izjave ga je vprašala: »Kje je gospa Seidel?« »V trgovino je šla,« ji je odsotno odgovoril Zed medtem, ko je določeval ceno Vikijinemu plenu. Ada Seidel je namreč lastnica tega stanovanja. Je ena tistih vmesnih postaj, kamor se lahko člani tolpe na begu zatečejo. Zato je tudi sama članica Tolpe Temačnega Mesta. Je hladnokrvna, vztrajna in močna ženska, stara okrog 35 let, a ker zaradi poškodb v otroštvu težko hodi, je le lastnica vmesne postaje. Kar je pravzaprav zelo uporabno.

Viki je pogledala Zeda, ki je proti sončni svetlobi držal ogrlico s čudovitim, svetlikajočim se akvamarinom. »Krasno darilo za Lotto, kaj?« ga je podražila. Zed je, ne meneč se za njeno draženje, zasanjano dejal: »Ko moja omejitev poteče, bom napredoval!« Ob začetku šolskega leta, so ga zasačili pri preprodaji cigaret, a je krivdo uspešno prevalil na dokaj nedolžnega sošolca. Kljub temu je dobil enomesečno omejitev. Peščica mladoletnih članov tolpe, je namreč lahko sama izbirala, ali bo pomagala ali ne. Viki in Zed sta bila najbolj zagreta med njimi. Včasih celo preveč.

Tistega večera, ju je ga. Seidel odpeljala domov. Na njeno srečo sta bila soseda.


To noč, se je Viki sanjalo o nečem, za kar je že dolgo mislila, da je pozabila. Sanjala je o svojem življenju v Londonu. O tem, kako je dobila pismo od TTM in kako je šlo od takrat vse le še na dol. A zdaj je tu. In tu je srečna.
_________________________________________________________________________________
*Tole sem zelo na hitro poguglala, zato povejte, če je res.:sweat_smile:
Hejhaj! Tukaj sem z nadaljevanjem zgodbe Le še jesen! Malo prej me je Me spomnila nanjo, zato sem se odločila, da ji bom pač nadela nek naslov in jo končno objavila (pred tem sem ji zamenjala že 7 naslovov zato, lahko pričakujete, da se bo tudi ta še spremenil). In mimogrede, dogaja se približno eno leto po koncu zgodbe Le še jesen.

Lep december in čim bolj čarobne praznike vam želim,
muca Zajči :smile_cat::dizzy: