1. Poglavje:

Naslednji dan, je Zed prišel k njej na obisk. Njena starša sta pod krinko delala v Stellini pekarni, v sosednji ulici. Stella je še ena od vmesnih postaj. In tudi v njeno pekarnico so zahajali večinoma samo kakšni turisti, ki so bili prvič in zadnjič v Berlinu in pa seveda člani TTM. Bila je odlična krinka.

Zed je Viki že kar nekaj časa učil igranja na kitaro. Viki je zelo nadarjena, a glasba res ni njeno področje. Ko je že sedemnajstič v petnajstih minutah obupala, je na vratih njene sobe potrkalo. Vstopila je deklica dolgih, razmršenih, kot oglje črnih las in strupeno zelenih oči. »Bi lahko počakala na dovoljenje za vstop?!« je ogorčeno vzkliknil Zed, saj sta bila z Viki v precej hecnem položaju medtem, ko ji je kazal, kako držati roke. »Saj je to tudi moja soba!« mu je v odgovor zabrusila deklica. Bila je Opal, Vikijina mlajša sestra. Pet let je mlajša od nje in Viki se je zdelo zalo čudno, da se je sploh ni spomnila. Izkazalo se je, da njuna teta ni hotela skrbeti za dva otroka, zato so ubogo Opal vtaknili v neko zanemarjeno sirotišnico. To se ji zelo pozna, zato Vikijina odrezavost nikoli ne bo dosegla njene. Pravzaprav, sta si bili ti dve sestri zelo različni in hkrati tako podobni, da ju marsikdo nebi takoj označil za sestri, dokler ju nebi bolje spoznal. Imeli sta se radi, a sta bili hkrati zelo ljubosumni druga na drugo. Sicer sta se dobro ujeli, a Viki še vedno ni razumela, zakaj Opal tako sovraži Zeda. Do njega je bila vedno še posebej nesramna.

Usedla se je na svojo posteljo in nekaj časa opazovala in poslušala Vikijine neuspešne poskuse, da bi zaigrala na videz povsem enostavno skladbo. Ni razumela, zakaj Zed tako vztraja, če pa vendar vidi, da je brezupno. Kmalu se je naveličala opazovanja in zatiskanja ušes in ravno, ko je hotela oditi iz sobe in si poiskati kaj zanimivega za počet, je na oknu potrkalo. Vsi trije so se ozrli proti oknu in videli, da na zunanji okenski polici čepi golob. Na hrbtu je imel nekaj privezano. Okrog desne nožice je imel krvavo rdeč trakec, s črnim, cikcakastim vzorcem. Vsi trije so ga takoj prepoznali. Okrog leve nožice, pa je imel kitko, spleteno iz zlate, črne in rdeče vrvice. Tudi to so prepoznali. Spogledali so se, nato pa goloba spustili v hišo.

Goloba so postavili na mizo, ta pa se je usedel in izčrpano zagrulil. Ni čudno, če pa je priletel vse iz Anglije! Na hrbtu je imel privezano nekakšno vrečko, na kateri je pisalo ZA: TTM. Videlo se je, da to ni nič več kot le pismo. Nekaj časa, so ga vsi nemo opazovali, nato pa je tišino pretrgala Viki. »Torej … Odpremo pismo, ali ne?« »Ne!!« je ogorčeno vzrojil Zed. »Namenjeno je vajinim staršem, ne vama! Kdo pa mislita, da sta?!« Opal in Viki je ta Zedova nenadna reakcija močno presenetila. »No, ja, vsaj pokukamo lahko notri kajne? Saj ne bo konec sveta …« »Ne! Mislim, ja, no, NE SMEMO gledati kaj je notri …« je malce zmedeno in malce preveč glasno Zed odgovoril na Opalino vprašanje. Potem, je sam pri sebi nekaj zagodrnjal, pograbil pismo in goloba, ter odvihral iz hiše.

»Čudno,« se je naposled oglasila Vikijina sestra. »To mu ni ravno podobno.« Veki je nemo prikimala. Kaj je takega prinesel tisti golob, da onidve nebi smeli vedeti? In kako, je Zed vedel kaj piše v njem? »Kaj zdaj?« je vprašala Opal. »Naj za to poveva staršem ali ne?« Viki sprva tudi sama ni vedela kaj bi, a se je kaj hitro odločila. »Definitivno ne,« se je glasil odgovor, »če bi povedali, bi izdali sami sebe; saj veš, da pravzaprav ne smeva gledati sporočil zanju. Prav bi dala Zedu. Poleg tega pa, če imajo kaj nujnega za razčistiti, jima bo Zed gotovo predal sporočilo.« S tem, sta se obe strinjali. Odločili pa sta se tudi, da bosta na vse skupaj poskušali pozabiti. Konec koncev, je imel Zed res prav, nebi se smeli vtikati v stvari, ki se ju ne tičejo.

Zvečer, sta se starša vedla čisto normalno. Ko sta Viki in Opal prvič jedli hrano, ki jo je skuhala njuna mama, sta bili enotni, da je najboljša kuharica na svetu.

Naslednji dan, so bili vsi že navsezgodaj zjutraj pokonci, saj je bil ponedeljek. Viki in Opal sta ravno hoteli oditi, ko je na vratih pozvonilo. Bil je Zed in prišel je po svojo kitaro. »Od jutri naprej si prost, ampak na tvojem mestu bi še nekaj časa počakal. Vsaj še do počitnic,« mu je povedal Vikijin oče. Nato se je obrnil k svoji hčerki. »Enako velja zate, Viki. Nočem, da postaneta preveč očitna, poleg tega, sta za te stvari še premlada!« S temi besedami se je obrnil in odšel iz hiše.
________________________________________________________
Ta del je spet absurdno kratek in strnjen, a bil bi še enkrat daljši, če se nebi premislila in zgodbo malce drugače zasukala. Zelo sem se razveselila vašega odziva pod prvim delom in kar malo me skrbi, da vas bo zgodba razočarala!

Kakorkoli,
Lepe praznike vam želim,
muca Zajči:smile_cat::dizzy: