Sestri sta hodili proti šoli. Bili sta zelo redkobesedni. Pravzaprav, sploh nista govorili.

Viki je imela prvo uro razredno uro. Marsikdo bi mislil, da je imeti učiteljico za šport za razredničarko nekaj najboljšega kar te lahko doleti v šoli. Ampak to pri Viki ni veljalo. Gospa Hartmann je bila namreč, preden je začela učiti v šoli nogometašinja, za tem, pa je nekaj let delala v vojski. In to se ji pozna; »Pomembna sta red in disciplina,« kot sama pravi. Torej, med razrednimi urami ni bilo nobenega podenja in igranja v telovadnici, pač pa neskončne debate o dežurnih učencih, obnašanju, ocenah … Skratka vse, kar dejansko spada v razredno uro.

»Danes, bi vam rada predstavila novega sošolca!« je zatulila še preden je do konca stopila v učilnico. In zaloputniti z vrati ji pravzaprav sploh ni bilo treba, kajti podivjani učenci so obmolknili in se posedli v trenutku, ko so jo zagledali. Svoj nahrbtnik je odložila na mizo in se razgledala po molčečem razredu. »Pridi Morgen, da se nam boš predstavil.« Ko je to rekla, je precej omehčala glas, proti tabli pa je stopil visok fant z vranje črnimi lasmi.

»Predstavi se nam in povej svojim novim sošolcem in sošolkam kaj o sebi,« ga je spodbudila ga. Hartmann. Fantu se je videlo, da se mu vse skupaj zdi povsem odveč in, da bi šel veliko raje kam na pico, kot pa da tukaj razlaga stvari o sebi. »Mah, kaj pa vem, ime mi je Morgen, pišem se Schwarz in imam očeta in mamo,« je zamrmral. »A tako,« se je zasmejala učiteljica. Videlo se je, da Morgen nanjo ni napravil dobrega prvega vtisa, a je to želela prikriti. »Bi nam lahko povedal še kaj več?« »Jep. 14 let sem star.« Učiteljičina desna spodnja veka je začela divje trzati, a se je še vedno smehljala. »Še kaj?« »Ja, seveda, z veseljem. Poleti se šel s starši na morje.« Očitno je začel uživati v nerviranju učiteljice. »Poslušaj,« je svareče rekla ga. Hartmann, ko se ji je dvignil pokrov, »Če imaš kaj pametnega za povedati zini, drugače takoj sedi!« Morgen je pogledal po razredu. Pica morda res lahko počaka. »Pravzaprav imam res nekaj pametnega za povedati! Moj oče je …« »Sedi in molči!!« je zarjula učiteljica in ga s tem prekinila. Morgen je nedolžno skomignil z rameni in odšel do svoje klopi. Učiteljica pa je prhnila in prav po nogometaško pljunila po tleh.

Do konca pouka so po šoli že krožile govorice, da je Morgen v sorodu z gospo Hartmann, saj je bil edini, ki se je ni bal. A njegovo frajersko obnašanje ni trajalo dlje kot tri dni. Kmalu se je potuhnil in nihče ga ni več niti opazil. No, skoraj nihče.

Naslednji teden, v torek, je Viki sošolka Elvira, s katero sedi pri matematiki, dregnila s komolcem. »Hej, Katrina, Morgen te opazuje,« je zašepetala. Viki je torej imela drugo ime, to je bilo Katrina. Bila je skoraj edina s katero se je Elvira pogovarjala. Zato, je bila tud skoraj edina, ki je vedela, da Elvira o vseh ve skoraj vse in, da ji nič ne uide.

Pogledala je na drugi konec učilnice priti Morgenovi klopi. Takoj, ko je opazil da ga gleda, je pogled usmeril naprej in začel z zanimanjem poslušati učitelja, ki je razlagal nekaj o bogve kateri matematični stvari. Viki je njegov pogled ujela ravno toliko, da je videla, da je ni prav nič zaljubljeno opazoval, pač pa jo je preučeval. Tako sta se preostanek matematike šla igrico gledaš – gledam. Izmenično sta pogledovala proti tabli in drug proti drugem, pri tem pa poskušala ugotoviti kaj si mislita eden o drugem.

To se je nadaljevalo in Viki je kmalu dobila občutek, da jo Morgen zasleduje. V petek, je želela čim prej priti domov, zato je ubrala eno tistih bližnjic, ki vodijo skozi zakotne, umazane ulice. Naenkrat, se ji je zazdelo, da za seboj sliši korake. Ustavila se je. Slišala je samo hrup, ki je prihajal s ceste. Potem, pa se je obrnila in za sabo zagledala … Morgena! Stala sta tako, da je ulica cele tri sekunde spominjala na Divji Zahod, kakršnega vidiš v filmih. »Zakaj me zasleduješ?« Vikijino vprašanje je zvenelo kot bi rekla »Kakšno je vreme zunaj?« medtem, ko bi stala na dežju. »Kdo pravi, da te zasledujem?« Morgenovo vprašanje je zvenelo kot bi rekel »Kdo pravi, da je desna roka na desni strani telesa?«

Viki ga je nezaupljivo premerila od glave do pet. Potem, se je počasi obrnila in naredila nekaj korakov naprej. »Katrina,« je zaslišala glas za sabo. Ustavila se je in se obrnila. Morgen jo je še nekajkrat premeril, nato pa rekel: »Ali veš karkoli o tolpi, ki že nekaj časa razgraja po Berlinu? O tako imenovani Tolpi Temačnega Mesta?« Viki je začutila, da ji je z obraza izginila barva. »Ne,« je odrezala, se zasukala in pospešila korak. »Nekam se mi mudi,« je še navrgla. Poskušala je čim prej zapustiti to ulico in biti pri tem čim manj očitna. Ta fant nekaj ve in očitno tudi nekaj naklepa, njegova osumljenka pa je prav ona. Kasneje je ugotovila, da bi morala takrat ostati na mestu in se z Morgenom zaplesti v pogovor o vseh teh čudnih ropih, ki so se v zadnjem času vrstili v njihovem mestu. Tako bi jo morda nehal sumiti. »Ja pa veš,« se je spet oglasil. »Zelo dobro veš, Viki«

Zastal ji je dih in ustavila se je sredi koraka. Kasneje se je zavedala, da je bila to njena zadnja možnost, da se izmaže. Lahko bi ga vprašala kako to, da pozna njeno sestrično ali kaj podobnega, a med vsemi njenimi talenti igralstvo ni našlo prostora, zato je le obstala na mestu in ni vedela kaj bi. Skrivati se je znala, a Morgenu očitno ni ušla. Nekaj je vedel in očitno mu je uspelo razkriti njeno identiteto.

Medtem, ko je to premlevala je, kajpada, zapravila še zadnjo priložnost, da se izmaže in potrdila Morgenov sum. Prav je imel, to je prav gotovo ona. Počasi se je obrnila proti njemu. »Ka … « Tedaj je videla, da nekaj bliskovito hitro leti proti njej. Natančneje, proti njeni glavi. In še preden se je dobro zavedala kaj ji preti, je že začutila ostro bolečino v čelu. V glavi ji je zadonelo, nato pa jo je zagrnila tema. Izgubila je zavest. _______________________________________________________________________________
Hej, spet sem nazaj! Vem, da bi bilo fino,če bi pogosteje objavljala, a nekako nisem našla časa, volje in navdiha za pisanje. Kakorkoli, tu je nov del, malce bolj dolgočasen, naslednjega pa bom poskušala narediti bolj ... em ... No, v naslednjem bo več dogajanja. Poleg tega ga bom poskusila objaviti prej (kar v mojem jeziku pomeni 'v roku dveh tednov'). Zdajle, bi vas pa še prosila, da mi v komentarje napišete, kaj vse se bo po vašem mnenju še zgodilo (odgovorov kot so 'to prepuščam tebi' ne sprejemam!)

Želim vam čim bolj ustvarjalno, čim bolj živhno, predvsem pa čim manj bolno leto 2021!
muca Zajči :smile_cat::dizzy: