(26.marec)-33 umor

Sem Leanee, stara 14 let. Sem tista tiha deklica, ki sedi v zadnji vrsti in nikoli ne izstopa.Ampak nisem to prava jaz.Nihče ne ve, kaj se dogaja v moji glavi, ko sem sama, ko se prepustim svojim mislim, ko se zavedam, da sem nekaj več kot zgolj navadno dekle v razredu.
Začelo se je počasi. Majhne stvari, ki so počasi postale večje. Nikoli nisem bila ena od tistih, ki bi si želela veliko prijateljev.
Maya je bila edina, ki je ostala. Moja edina prijateljica. Vedno nasmejana, vedno optimistična. Vedno verjela v najboljše pri ljudeh. V meni. Maya ni nikoli opazila, da sem bila že dolgo v lastnem svetu. Nikoli ni opazila, da sem na robu.
****
(Današnjega večera)
Nebo je bilo še svetlo, a v mojih očeh mračno.
Maya je prišla k meni, kot vedno.
S skodelico kave v roki, z očmi, ki so odražale ljubeznjivost. Ni vedela, da je prav ona moja današnja žrtev. Tudi jaz sem bila videti normalna, nasmejana, pripravljena na pogovor. A globoko v sebi sem vedela, da je vse to zgolj moja maska.
Ko je sedla ob mene, se je začela pogovarjati o vsakdanjih stvareh, kot običajno. O šoli, o tem, kako ji gre, o fantih… O vsem, kar ji je bilo pomembno. In jaz sem jo poslušala, kot vedno, vendar sem vedela, da je tokrat nekaj drugače. Čutila sem, kako se napetost v meni stopnjuje, kako se temna sila, ki je bila vedno prisotna, vendar še nikoli ni imela priložnosti, da bi izbruhnilo, končno prebudi.
Ko sem jo pogledala, sem vedela, da ni poti nazaj. Maya ni opazila ničesar, dokler ni bilo prepozno. Ni opazila mojih rok, ki so se že premikale, niti mojega pogledu, ki je bil zmeden, vendar odločilen.
"Nič ni narobe."
Sem ji rekla, ko me je pogledala s tistimi zaupljivimi očmi. Ampak takrat je bilo prepozno. Moj nož je že segal proti njej, in ko sem jo pogledala v oči, sem videla strah.
Le še njeno truplo je ostalo.
Ni bila dovolj zame.
Obrnila proti njej.
Le običajna oseba, ki ni vedela, kako temne so moje misli.

Se nadaljuje...