HEJJJJJ okej tukej je eno dramsko besedilo k sm ga napisala pomoje že dva mesca nazaj pač tega je ful ampak nism usga naenkrat dala. Pa vem da bi mogle bit didaskalije uno postran sam men se tega res ni dal usga popravlat ker v originalu je tko nrjen sam k sm sm prekopirala se je use zbrisal. tkoda tisti k boste to prebral uživiteee


TIA: je na odru, sedi zato a šolsko klopjo, gleda v telefon, noge ima prekrižane
VOVA: pride na oder, gleda v telefon, nato pa na kratko pogleda Tio, nazaj v telefon, potem pa set pogleda njo in pogled ima nanjo prikovan. Vzame bljižni stol ga zasuka tako da je narobe obrnjen in se usede tik pred njeno klop.
TIA: pogleda ga, nekaj časa strmita drug v drugega nato pa odloži telefon in glavo v nejeveri malo nagne nazaj in privzdvigne obrvi.
VOVA: prekriža roke, jih položi na mizo in se nanje nasloni z brado. Prvič te vidim v tem razredu. Si nova? Kako ti je ime?
TIA: prhne. Odgovori brez posebnega zanimanja Ne. Nisem nova. Na tej šoli sem dve leti dlje kot ti. V tretjem letniku sem. Drugače pa Tia. Mu poda roko
VOVA: Sprejme roko. Vova, skrajšano za Vladimir. Iz ukrajine sem. In v bistvu si na šoli eno leto dlje. Padel sem prvi letnik. Se namršči in gre z roko skozi lase.
TIA: Zdaj že z več zanimanja. Ahaaa. Kako ti je to uspelo? Se zavedaš, da sva na eni najlažjih srednjih šol?
VOVA: zmaje z glavo. Jah, ni ravno lahka, če se nič ne učiš ali naučiš, spoznaš, da je preklemano težka.
TIA: se zasmeje
VOVA: dvigne obrvi in nagne glavo. Rekla si, da si tretji letnik, se zavedaš, da je to prvi?
TIA: zavije z očmi. Ja. Se. Ampak sem se stepla z eno sošolko in ker so vsi potrdili, da sem začela jaz, kar mimogrede ni res, mi je ravnatelj naprtil, da moram imeti neko predstavitev v prvih letnikih o tem kako nasilje ni uredu.
VOVA: z iskrenim zanimanjem kima z glavo. Vav. Veš kaj mi je čudno, mi fantje se vsak dan tepemo, pa nihče nič ne reče, punce pa se enkrat pa je iz tega večja drama.
TIA: se nasmehne. Čist isto sem jaz rekla ravnatelju, pa mi je rekel, da če prijavim še eno tako, bom morala imeti predstavitev še po drugih letnikih.
PROFESORICA KOVAČ: stopi v razred in takoj zahteva mir.
VOVA: se vsede zraven Tie in nekaj ji šeeta v uho.
TIA: se glasno zahihita.
PROFESORICA KOVAČ: Mezieiev, nehaj motiti pouk. Tija, tu nisi zato, da bi se hihitala.
TIA: zardi, se odkrha, da bi prekrila smeh in pokima
PROFESORICA KOVAČ: No Tija povej zakaj si tukaj in kaj boš predstavila.
TIA: pokima in gre do učiteljice. Sepravi, danes sem tu, ker je ravnatelj seksističen.
PROFESORICA KOVAČ: zgroženo zajame sapo. Gospodična Tija, zelo tanka meja vas loči do odhoda prav v njegovo pisarno.
TIA: Dobro no. Tukaj sem ker sem se jaz pogleda profesorico neprimerno vedla.
Pripravila sem govor o tem kako nasilje v šoli ni rešitev.
Meni osebno se zdi psihično nasilje večji problem kot fizično. Pri psihičnem ti namreč to zleze pod kožo, o tem kar ti nekdo reče,razmišljaš o tem. Vsak dan. Vsako noč. Najhuje je če to slišiš vsak dan. Lahko skrha tvojo samopodobo, samozavest.
Fizično nasilje je lažje ustavit. Lažje ga je razkriti. Imaš dokaze, ki jih pri psihičnem nimaš. Mislim, da se ravno zaradi tega razloga čedalje bolj širi psihično nasilje, fizično pa ponika. Pogleda profesorico in se pretirano prijazno nasmehne.
No ja to je to.
PROFESORICA KOVAČ: jo pogleda z dvignjenimi obrvmi in pomenljivim pogledom. Hvala Tia, seveda bi se lahko malce bolj potrudila, ampak služi namenu.
TIA: se usede nazaj v zadnjo vrsto zraven Vova.
VOVA: Lepo. Zajela si bistvo in nisi dolgovezila. Všeč mi je.
TIA: poskuša skriti nasmeh. Kot da mi je mar
VOVA: Ti še ni? No potem pa moraš nujno z mano po pouku ven.
TIA: Aja? Nasloni glavo na roko. No povej. Zakaj bi morala ven s tabo?
VOVA: No prvič zato, ker si to želim in drugič, ker si tudi ti.
TIA: se glasno zasmeje. Nekdo je samozavesten. Ampak imaš prav. Katero uro končaš?
VOVA: Šesto. Ti?
TIA: Sedmo. Me počakaš?
VOVA: Jaz sem ubistvu u dijaku tu zraven, takoda lahko se dobiva pri vhodu. Ok? TIA: Top
Zvonec zazvoni, Tia hitro pograbi nahrbtnik in gre, Vova pa se nasmehne in počasi pospravi stvari v nahrbtnik

Scena se zamenja: na odru stoji le klopca, na njej sedi Vova in gleda v telefon.

TIA: potiho pride do Vove in se usede zraven njega ter pokuka v njegov telefon.
VOVA: se obrne, tako, da si gledata iz oči v oči, glavi imata čisto blizu in noben od niju nekaj trenutkov ne premakne glave.
Prišla si. Se toplo nasmehne.
TIA: Zavije z očmi, a ne more skriti nasmeha. Seveda sem prišla. Kaj pa bova zdaj počela?
VOVA: Lahko se pogovarjava, imam še veliko uprašanj na katera boš morala odgovoriti.
TIA: Vavv, presenečaš, nisem še srečala fanta, ki bi se z mano želel samo pogovarjati.
VOVA: se postrani nasmehne. Namiguješ na kaj?
TIA: Nič za kar bi ti bilo mar. Mu pomežikne.
VOVA: se ne smeje več, na obrazu ima iskren izraz. Preizkusi me.
TIA: roke stisne v pesti in se namršči. Malce Grobo Pogovor za drugič. Lahkotnejše. Povej mi ti kaj o sebi. Kje živiš, kako to, da si padel prvi letnik in zakaj si v dijaku?
VOVA: jo pogleda v oči. V jaršah, ker mi šola ne pomeni nič, zato se ne učim in hotel sem od doma. Čim prej. Čeprav jih mam rad, nemorem biti res svoboden dokler živim z njimi. zavzdihne
TIA: Aha sumičavo pogleda razumem nagajivo pomiga z obrvmi.
VOVA: Prekriža roke na prsih in jo pogleda. Misliš, da razumeš?
TIA: Skomigne z rameni. Komplicirana družina, ki jo imaš rad, pred njimi pa nekaj skrivaš, čeprav veš, da jim najbrž sploh ne bi bilo mar? Ja mislim, da razumem.
VOVA: se namršči in je nekaj časa tiho. Kako si vedela? To za skrivanje
TIA: Rekel si tisto o svobodi. Predvidevala sem glede na ton, ko si to rekel.
VOVA: presenečeno Ti pa znaš brat ljudi.
TIA: Ja, to pa je nekaj, kar se naučiš z nasilnimi starši.
VOVA: sočutno Torej tisti pretep...
TIA: mu skoči v besedo. Je bil reševanje problemov na edini način, ki sem se ga naučila, ja.
VOVA: Nagne glavo. Veš ne izgledaš kot dekle, s tako preteklostjo.
TIA: Kakšno? Nasilno? Lahko bi bilo huje.
VOVA: z žalostnim nasmehom Vedno podcenjuješ svoje probleme?
TIA: tudi ona se žalostno nasmehne. Tako je lažje. Če ne razmišljaš o svojih težavah, se lahko delaš, da jih ni. Veš mislim, da se ravno zato taki otroci naučimo tako dobro brati druge ljudi. Tako lahko pozabimo na svoje težave in se osredotočimo na težave drugih... se zazre nekam v tla.
VOVA: Torej ne le, da znaš brat ljudi in si ekstremno lepa, znaš tudi filozofirat? Kje si bila celo moje življenje?
TIA: Ga pogleda z nasmehom in dvignjenimi obrvmi. Misliš, da sem lepa? In, da je branje ljudi dobra strvar?
VOVA: Prvič, ja seveda si lepa, a se kdaj pogledaš v ogledalo? In drugič, sama si rekla. Osredotočanje na težave drugih pa to, a veš...
TIA: se grenko zasmeje. Nikoli nisem rekla, da je to dobra stvar. To je preusmerjanje pozornosti.
VOVA: jo prime za roko. Dokler to pomeni, da je lažje zate je dobro.
TIA: ga pogleda s toplim pogledom. Zdej si spet ti na vrsti, da mi kej poveš.
VOVA: Treniral sem hokej na ledu.
TIA: nagne glavo na stran. Zakaj si nehal?
VOVA: se grenko zasmeje. Ker sem moral. Na neki tekmi me je nekdo z vso močjo porinil v bando in križ pritiska ni več zdržal. Zlomil se je. Ampak ne samo kar od enkrat. Pri hokejistih je itak skos pritisk na hrbet, ker si večino časa sklonjen malo naprej. Po nekaj padcih, se je moj križ ob tistem pač vdal. Nekoč pa mi je še pak priletel v koleno, malo nad pogačico. Pa je še koleno šlo.
TIA: ga zaprepadeno gleda. Koliko časa nazaj?
VOVA: mislim, da je bilo zdaj tri leta.
TIA: še vedno v šoku. A je bilo po poškodbi težko nadaljevat z vsakdanom?
VOVA: jo nežno pogleda. Neveš kako. Najprej se itak nisem smel premikat, ko pa sem se lahko je peklensko bolelo. Šel sem v šolo, kjer tako ali tako nisem mogel nič poslušat ali pisat, imel sem preveč dela sam s sabo in s svojo bolečino. Ko pa sem prišel domov sem šel samo spat. Nisem sploh več vedel kaj je smisel življenja.
TIA: In kako si se pobral?
VOVA: ko mi je zdravnik povedal, da hokeja sicer ne bom smel več trenirat, a bom lahko vseeno rekreativno drsal. Bila je sreča v nesreči, da sem sploh še lahko stopil na led.
TIA: Torej zdaj samo drsaš?
VOVA: Ja, hvala bogu, nevem kaj bi naredil, če nikoli več ne bi smel stopiti na led. Igram pa tudi v odbojkaški šolski ekipi.
TIA: Me boš peljal kdaj drsat?
VOVA: Seveda, samo jaz grem med vikendom nazaj v Ljubljano, sklepam, da ti živiš nekje v okolišu glede na to da nisi v dijaku?
TIA: Ja živim malo naprej od šole. Mislim, da imajo tudi tu v centru ledeno ploskev, lahko bi šla tam drsat.
VOVA: se nakremži. Ja seveda.
TIA: užaljeno: Kaj je mi ne vrjameš?
VOVA: Ne, ne ni to. Samo... tudi jaz sem videl to “drsališče” in zadnje kot lahko temu rečeš je ledena plošča. To je plastika.
TIA: Z nasmehom zavije z očmi. Pa dobro no, sej se greva tja samo družit, ne rabiva hitrostno drsat.
VOVA: se na kratko zasmeje. Imaš prav. Vseeno pa moraš enkrat iti z mano v Tivoli, da ti pokažem kaj je pravo dsanje. Pomežikne.
TIA: se zasmeje. Komaj čakam, da te vidim na ledu. Pogleda na uro. Joj! Koliko je že ura. Moram it. Maš jutri čas?
VOVA: Že?! Pa saj te nisem uprašal še skoraj nič uprašanj, ki sem jih želel. Ampak ja jutri imam čas. Končamo sedmo uro. Ti?
TIA: tudi jaz nisem ravno dobila veliko odgovorov. Tudi jaz končam sedmo. Se do konca zmeniva še v šoli?
VOVA: Po prvi uri pridi v knjižnico.
TIA: zmenjeno.
VOVA: nastavi roko
TIA: udari vanjo. Čau!

Aja pa sej po tem pišem tut zgodbo tkoda tut to prideeee