Tale del je extra dolg, posvečam pa ga vsem, ki me vzpodbujate naj nadaljujem s pisanjem: Bad girl, PercyPotterfan, orbit, Book:book:, Cool Girl, Crazy Girl, Violinka, Nena, Her, Book star, Sleppy girl, Ilovecandy, Ginny Weasley, Lyra, LOL, muca Zajči, SlanaČokolada, Hermiona 17, Golmanka, Maruška, Zula, Lovely Girl, #JustForBillie, Sova22, ManonWhitethorn, LoLek, dafne plotnik, someonehappy,... HVALA VSEM! (Zdajle sem šla čez komentarje:joy:). Okej, sedaj pa na zgodbo -->

Tri ure pozneje smo ležali vsak na svojem ležišču v drevesni hišici. Po tleh so bile razprostrte odeje za vampirje, za katere je zmanjkalo prostora. No, na nek način. Na koncu sem jaz pristala na tleh, saj je hotela biti Cora izrecno zraven Alexa. Njegovo visočanstvo (govorim o Alexu), pa ni pod nobenim pogojem želelo ležati na tleh. Zato sem zlezla dol s postelje (seveda pri tem nisem pozabila na zavijanje z očmi in globoko vzdihovanje), ter se namestila na tanko odejo na tleh. na koncu sem še to odejo predala Poppy, ki se je tresla na tleh. pokrila sem jo in ji potipala čelo. Gorela je. Vsi ostali so že spali, zato sem kar sama vstala in se odpravila v minimalistično kuhinjo. Tam sem našla brisačo in jo zmočila. Vrnila sem se nazaj k Poppy, ter ji brisačo pritisnila ob čelo. Nekaj je mrmrala in dozdevalo se mi je, da je imela nočne more o lovcih, a sem jo kljub temu pustila spati. Legla sem nazaj na tla in položila svojo glavo na majhno blazino, ki so mi jo namenili. Na koncu sem še to blazino dala Poppy, ki se je še naprej tresla. Nekaj časa sem sedela in naslonjena na steno premišljevala o mojem novem življenju. Toliko stvari se je dogajalo naenkrat. Najprej Cora, ki mi je bila zelo sumljiva. Skoraj prepričana sem bila, da je vampirka, ampak nisem želela nič reči pred Alexom ali ostalimi. Niti ne vem zakaj se je izdajala za volkodlakinjo. In ne vem, kako drugi niso opazili, da je vampirka. Bila je zelo očitna.
Potem so tu še elementi. Ni mi šlo v glavo, zakaj jaz. Sem bila v sorodu s kom od elementov? Nato mi je skozi glavo šinila misel. Prenevarna, vendar je bila tu. Preveč neverjetna, da bi bila resnična, ampak hkrati popolnoma logična. Je bil moj oče element? Je zato izginil? Je umrl, ali je samo šel opravljat svojo 'dolžnost' in pozabil na naju z mamo? Kaj pa mama? Ali sedi doma in joče za mano, ali me išče po vsej Britaniji? Toliko vprašanj in nič odgovorov… Misel na očeta in mamo mi je posrkala ves zrak iz pljuč. Nisem mogla globoko vdihniti, kisik ni našel poti v pljuča. Raztegnila sem si majico, tkanino sem potegnila stran od grla, kot da bo to pomagalo. Potna majica ki se mi je prilepila na kožo kljub temu da je bila zima, se je sedaj oblepila in na koži sem začutila neprijeten moker hlad. Hlastala sem za zrakom, morala sem iti ven. Dobiti nekaj svežega nočnega zraka. Dobro sem vedela da se bom prehladila, vendar sem vseeno vstala in se odpravila prek sobe. Ko sem že mislila, da sem se rešila vseh spečih teles, sem trčila ob nekaj. Nekdo pod mano je zajavkal.
»Au! Kdo je to?« Sem zaslišala reči Justina.
»Jaz, oprosti. Nisem te videla.« Sem mu zašepetala.
»Kam pa greš?« Je odvrnil.
»Na zrak.« Sem mu pojasnila, ter že hotela stopiti ven, ko me je vprašal:
»Lahko grem s tabo?« Skomignila sem z rameni, vendar me je (po zaslugi njegovega vampirskega vida in dejstva, da je se je že dodobra zbudil) videl, zato je vstal in mi sledil. Nisem šla po lestvi navzdol, pač pa sem splezala čez okno in na streho. Nas mano se je odprlo oblačno nebo. Noč je bila temna, saj se lune zaradi oblakov skoraj ni videlo. Sedla sem na streho, ter se zazrla v temne oblake. Justin mi je očitno uspešno sledil in se namestil poleg mene. Tudi on se je zazrl v nebo, vendar ni dolgo ostal tiho.
»Kaj je s tvojimi lasmi?« Je vprašal, direktno in brez ovinkarjenja.
»Naj bi bila element.« Sem mu pojasnila v enem stavku, on pa je obstal v presenečeni tišini. »Ogenj.« Sem še dodala.
»Po kom pa si to prevzela?« Me je vprašal po krajši tišini.
»Ne vem. Moj oče je izginil pred dvema letoma. Skoraj se ga ne spomnim. Morda je bil on element. In moja mama… ona je zagotovo navaden človek. Na njej nikoli nisem opazila nič nenavadnega, niti ene stvari. Ampak sem jo morala zapustiti, da sem pred lovci zbežala z Alexom. Prišla sva v ta trop, ampak nimam pojma kaj dela mama. Sicer sem ji pustila sporočilo, naj me ne išče, ampak dvomim, da je kaj dosti dala na moje besede. Morda je mislila, da me je Alex ugrabil ali pa da sem se zadrogirala in pobegnila od doma.« Sem mu pojasnila. »Oprosti ker moraš to poslušati.« Sem še dodala, nato pa se spet zazrla v temno nebo.
»No, nekako sem te prosil.« Je rekel Justin in upravičil moje nakladanje o brezupnem življenju najstnice ki je za piko na i še volkodlakinja.
»Mogoče bi mi lahko povedal…« Sem začela. »Misliš, da je Cora volkodlakinja?«
»Seveda je. Je to sploh vprašanje?« Mi je odgovoril Justin, jaz pa sem skomignila z rameni. Vedela sem da me vidi. »Še vedno nekaj čutiš do njega, kajne?«
Zaletelo se mi je na lastni slini, da me je moral Justin potolči po hrbtu.
»Kako to misliš?!« Sem ga vprašala. »Do koga?«
»Ah, veš o kom govorim. O Alexu. Videla sem, kako ga gledaš. Ampak zdaj je s Coro in ti poskušaš ugotoviti kaj skriva.« Spet sem skomignila. Justin je bil precej direkten, pred njim si stvari težko skril. »Torej… kakšna je vajina zgodba?« Me je nato vprašal. Nekaj časa sem bila tiho, potem pa sem začela počasi govoriti.
»Spoznala sva se v gozdu. Hodila sem po parku in ga zagledala, raztrganega za nekim grmom. Zgledal je presenečen, da me vidi. Potem pa sva hodila pol leta. Nato sem na neprijeten način odkrila da je volkodlak in sem zbežala, ampak me je ugriznil. Nato sem z njim zbežala od doma, čeprav nisva bila več skupaj odkar sem ugotovila kaj je. Prišla sva v ta trop, potem pa je Alex izgubil Amulet Mesečnega volka in sva ga šla ponoči iskat, ko so naju zajeli lovci. Ko sva se reševala od tam, sva spoznala Coro in ko nismo bili deset minut skupaj, sta bila onadva že par. To je vse. Nič posebnega.«
»Hmmm…« Je zamrmral Justin, jaz pa sem čakala, da bo rekel še kaj. Zapihalo je in moji ognjeni lasje so zaplapolali. Ob nočnem mrazu sem se stresla. »Misliš da…« Je začel Justin, vendar stavka ni dokončal. »Ah, pozabi.« Je nato rekel.
»Ne, povej mi.« Sem mu zamrmrala nazaj v polovičnem smehu. »Jaz ti izlijem dušo, ti pa meni 'ah pozabi'? ne boš se tako izmazal.« Sem se mu nasmehnila.
»No prav.« Je v smehu rekel Justin ter se obrnil proti meni. »Že odkar jo poznam, mi je všeč Poppy.« Zazevala sem. Poppy? No, pravzaprav… Poppy je bila res prijetna, in… »Zakaj nič ne rečeš?«
»Hmm oprosti. No, mogoče lahko povprašam naokoli, če hočeš?« Sem rekla.
»Hvala. To bi bilo res lepo.« Je odvrnil Justin. V tistem trenutku je zagrmelo in iz neba so začele padati debele dežne kaplje. Nebo je v daljavi za sekundo osvetlila strela. »Pojdiva noter.« Je rekel Justin in smeje sva splezala iz strehe v hiško. V nekaj sem se zaletela in se skoraj odbila nazaj čez okno, če me nebi tisto nekaj prijelo in obdržalo na mestu.
»Kdo je to?« Sem zašepetala. »Justin?«
»Ne, tukaj sem.« Se je oglasil Justin nekaj decimetrov stran. Prižgala se je majhna žepna svetilka in me zaslepila.
»Alex?« Sem presenečeno rekla, ko sem zagledala njegov preračunljiv obraz.
»Kaj sta delala na strehi?« Je hladno vprašal in premeril Justina, mene pa še vedno ni izpustil, trdno me je držal za ramena.
»Gledala sva zvezde.« Sem sarkastično odgovorila. »Glej, kako lepe so.« Sem z glavo pomignila skozi okno v deževno noč. Alex je zavil z očmi, ter me končno izpustil. »Kaj je tvoj problem?« Sem rekla. »Ti imaš punco, jaz pa se ne smem z nikomer družiti?«
»Glej, ni ta-…« Je želel pojasniti Alex, vendar ga nisem poslušala.
»Justinu je všeč Poppy. Samo za informacijo.« Alex je tako zardel, da sem tudi v temi videla, kako je rdečica oblivala njegov obraz. Nato sem se prebila mimo njega proti mojemu ležišču (če lahko tako poimenujemo košček tal, ki mi je bil namenjen), ampak sem odprtih ust obstala. Pred mano je stala Poppy.
»Justin… on je… jaz sem… jaz sem njemu…« Podprla sem jo, ter ji ponovno potipala čelo. Še vedno je gorela.
»Malo pomoči tule.« Sem zasikala proti fantoma, ki sta presenečena stala v kotu. Justin si je z roko obupano šel skozi lase, nato pa mi priskočil na pomoč. Medtem ko je Poppyjino težo iz mojega prenesel v njegovo naročje, je zasikal proti meni:
»Kako si mogla?!« Spustila sem Poppy, in jo prepustila Justinu, ki jo je posadil na stol v kuhinji in ji nalil kozarec vode.
»Ti si… tebi sem jaz…« Je Poppy še vedno jecljala in brezizrazno gledala Justina.
»Oprosti… oprosti, Poppy.« Jo je Justin miril in ji prigovarjal. Jaz sem se obrnila k Alexu, ki je le opazoval situacijo. Čutila sem, kako so mi solze močile lica. Vsega sem bila jaz kriva! Nisem želela, da me Alex vidi jokati, zato sem stekla mimo njega nazaj na streho, na dež. V trenutku sem bila v celoti premočena. Dež je v potokih tekel po meni, zmočil je mojo kožo in kmalu sem se tresla kot šiba na vodi, vendar se nisem vrnila noter.

JUSTIN
Nisem mogel verjeti, da je Kate to naredila. Pa sem ji že skoraj popolnoma zaupal! Poppy sem prigovarjal, naj spije vodo, ki sem ji jo nalil in kmalu je prišla dodobra k sebi.
»Justin…« Je začela, vendar sem jo prekinil.
»Oprosti. Lagal bi, če bi rekel da ni res, vendar lahko samo pozabiva na to…« Poppy je odkimala in se zazrla v tla. Z roko sem ji počasi odstranil pramen las iz njenega potnega čela. Pogledala me je. »Opro-…« Nisem dokončal stavka. Poljubila me je. Presenečen sem obstal. Nato se je odmaknila. Poppy me je poljubila. Iz sebe nisem spravil niti stavka, samo stal sem tam in presenečeno zijal vanjo.
»Oprosti, mogoče ne bi smela…« Se je začela opravičevati, vendar sem se sklonil k njej in jo spet poljubil.