SPOZNANJE

"Moje sožalje ob izgubi vaše najboljše prijateljice... Verjamem, da vam je zelo hudo..."
Opazujem dva vrabca, ki se lovita in igrata ob bližnjem drevesu zunaj psihiatričnih sten.
"Gospodična Lara? Še sledite mojim besedam?"
Otrujeno se zazrem v gospo, ki mi skuša pomagati. "V redu bom! Potrebujem le svoj čas, da pozabim na to..."
Gospa sočutno prikima. "Popolnoma razumem. Mislim, da lahko greste domov in se vrnete naslednji teden."
Prikimam in se vstanem iz stola na katerem sem sedela. Prisiljeno se nasmehnem, ter se poslovim.

Končno sem zunaj! Tokrat me vsaj ni spraševala, če sem se samo poškodovala...
Seveda sem se a nikomur ni mar, razen Emi! Zadržujem vrele solze v očeh. Hitro se odpravim iz bolnišnice. Ujeti bom morala najhitrejši avtobus, ki sedaj pelje...
Cela šola je šokirana nad tragedijo, ki se je zgodila v preteklih dveh tednih... Ema je bila oseba, ki bi si to zadnja zaslužila!
Sedem na avtobusno postajo in skušam odmisliti Emin negiben obraz pred očmi.
Zavzdihnem... Težko je. Ne zdržim več! Umreti si želim ampak ne smem... Ema si tega nebi želela! Pogovoriti se moram s prijatelji...

V moji glavi se je pojavilo na enkrat ogromno stvari. Počutim se, kot da včasih nisem imela toliko težav...
Sedaj je tu Emina smrt, nekateri sumijo da sem morilka...
Policisti so raziskali vse naše domove in največja osumljenka na šoli sem jaz...
Ema je namreč bila zabodena in umorjena z mojim nožem, ki mi ga je podaril oče...
Sežem si čez svoje črne lase. Kdo bi umor Eme, želel podtakniti meni?.. Vsi vejo da sva bili najboljši prijateljici in da ji nikoli nisem želela škodovati... Najraje sem jo imela!

Nekateri na šoli sumijo, da zaradi Luke, ker bi bila lahko ljubosumna za niju dva. Nekateri trdijo da zaradi svojih mentalnih težav...
Celo pot na avtobusu tuhtam o teh stvareh a v dnu srca vem, da tega nisem storila in da bom našla morilca!

Po dobrih petnajstih minutah iztopim iz avtobusa, ter se napotim v domove. Sara dela domačo nalogo.
Jaz sem opravičena nalog, ter ocen saj ves čas hodim v bolnišnico, sodišče... Na nek način samo jem in prespim v domu.

"Hej..." me previdno pozdravi. "Hoj." Odloži pisalo, ter se mi zazre v oči. "Kako je bilo?" Sara je že en teden prijaznejša z mano... Komaj sedaj sem spoznala, da ima tudi Sara čustva. Včasih me sploh pozdravila ni.
"V redu..." Prikima, ter se mi poskusi nasmehniti. "David mi je rekel, da bi se rad sestal s tabo v parku..." Privzdignem obrv. "On... Z mano... Kdaj?"
Zelo sem presenečena, da bi ravno David govoril z mano... On ki je najbolj govoril, da sem morilka jaz. "Rekel je ko se vrneš v dom... Raje pojdi sedaj... Ni bil videti dobre volje." Prikimam. "Hvala."
"Ni problema!" Nasmehne se, jaz pa se poslovnim od nje, ter se napotim ven na hodnik.
Na moje začudenje je bilo vse prazno... Skomignem z rameni in se počasi odpravljam v park. O čem bi rad David govoril z mano?

Kmalu ga zagledam. Oblečen je bil v črn pulover in v sivo trenirko. Njegove temno rjave lase si ves čas popravlja.
Stopim do njega. Ne pozdravim ga, saj sem mu zelo zamerila. "Pa si le prišla. " Je dejal z zdolgočasenim glasom. Gledam v tla, ter se ne zmenim za njegove besede. "A tako!? Sedaj pa še govorila ne boš?" Jezno ga pogledam. "Muca pojedla jeziček? So te osumili umora?"

"Kaj imaš od tega, da me zmerjaš z morilko?! Veš da ji nikoli nebi storila kaj slabega! Moja najboljša prijateljica je!" David se nasmehne. "Misliš... Tvoja najboljša prijateljica je bila." Zlobno se mi nasmehne. Sovražim ko je takšen! Vedno mi je bil kot starejši brat, bila sva v odličnem razmerju nikoli se nisva skregala... Razen do sedaj! V očeh se mi nabirajo solze. "Zakaj si takšen? Ničesar ti nisem storila! En nož ne more povedati celotne zgodbe!"
"Ne res ne more... A njegov lastnik pa lahko!" Zavzdihnem. "Glej... Nož je moj! Ampak uporabljala sem ga samo na sebi..." Za trenutek molčim. Pričakovala sem da se bo David vsaj malo odzval na moje besede. Vseeno mu je bilo če sem se samo poškodovala.
"Nisem morilka tega ji nebi nikoli naredila! Prosim David... Nočem da sva sovražnika!"

"Jaz tega tudi nisem želel... Sama si izbrala ko si vanjo zarila konico noža! Pedesetkrat Lara! Pedesetkrat si vanjo zarila nož!"
Utihnem, pedesetkrat? Nihče mi ni povedal da je toliko trpela... "Nisem je ubila jaz! David..."
Začutila sem, da bom pri mojem raziskovanju morilca potrebovala pomoč! David veliko ve... Lahko bi pomagal... Ampak ne bi prehitevala... Prvo bi morala pogasiti ogenj med mano in Davidom... "Kaj?!" Zavzdihnem. Sploh ne vem kaj bi storila... Stopim bližje Davidu. Prijeten von po njegovem parfumu in njem me prevzame.
Stopim na prste, ter poljubim Davida. David zdrzne a mi vrne strasten poljub, ki se še dolgo ne bo končal.



Zdravo!!
Upam da vam je ta del všeč! Mogoče ima kaj slovničnih napak, ker sem v avtomobilu na telefonu in sem zgodbo pisala preko telefona:joy::joy::joy: Verjetno je tudi kar kratek. Ko pridem domov po enem tednu bom ta del popravila:joy::ok_hand: Vseeno upam da vam je všeč, da boste lajkali in komentirali in se naročili name, če želite biti obveščeni o prihodnjih delih! Hvala vam lysm:heart::heart::heart:
Lp. Bad girl