Seveda sem se v pismu zlagala o mojem telefonu. Moj telefon je bil napolnjen… Nebi si želela, da bi prejela klic jezne Sare, ki bo morala delati nalogo brez moje pomoči… Tudi večerjo si bo naredila sama… Včasih potrebujem premor od tega vsega. Veselim se, da se bom po dolgem času spet lahko družila s prijatelji… Zaradi testov in mojega neuspeha sem morala druženje nekoliko odstraniti na stran…
Sedaj, ko se bližajo počitnice, učitelji nehajo pritiskati s testi in nam pustijo živeti… Še par tednov in bom lahko normalno zadihala.
Odločim se da bom v kino odšla po drugi poti… Prijatelje želim presenetiti. Nasmehnem se svoji zvitosti, ter se odpravim na drugo ulico v mestu. Čeprav je ta pot daljša… Kaj če mi bo zmanjkalo časa in bom zamudila? Svoj tempo pospešim, skoraj že tečem. Imela sem čuden občutek in rahlo me je ščegetalo v trebuhu…
Spravim se v ulico, brez osvetljave. V roke vzamem telefon… Zmanjkalo mi bo časa… Hitro natipkam sporočilo Emi:
»Hej! Mislim, da bom malce zamudila… Bi me lahko mogoče počakali pred kino dvorano? Če pa želite, lahko tudi greste naprej brez mene…«
Sporočilo pošljem in pospravim telefon. Za seboj zaslišim glas telefona, ki je prejel sporočilo. Obrnem se nazaj. Nikogar ni bilo tam… Pogledam na svoj telefon, ki ni prejel nobenega sporočila. Zaslišim tih glas.
»Ema? Ema je vse v redu? Ema me slišiš?!« Začudeno pogledam okoli sebe. Sledim glasu nazaj po ulici. »Ema? Se je kaj zgodilo? Prihajamo zdrži še malo!« Izpustim svoj telefon in hitreje sledim telefonskemu glasu.
Nenadoma pred svojimi očmi zagledam roko. V njej je bil telefon… S pogledom se zazrem naprej… V meni se je nabral neopisljiv občutek.
Padla sem na kolena ob Eminem truplu. Ne morem verjeti kaj se dogaja. Ema leži na tleh, v njenem prsnem košu je bil zaboden nož, ki mi je bil rahlo znan. Zgrabim jo za obraz. Prestrašim se, ko jo pogledam v oči.
Na mestu, kjer bi morale biti oči sta bile dve beli vrtnici. Njen obraz je bil videti prestrašen. Njena usta so bila krvava, njen vrat je bil prerezan, iz vrtnic so kapljale kaplje krvi, njeni lasje so ležali povsod, njeno telo je bilo večkrat zabodeno… »Ema?! Si še tu? Ema prosim odgovori! Na poti smo!«
Želela sem spregovoriti a moj glas ni želel iz mojih glasilk. Zavedala sem se samo, da pred mano leži truplo moje najboljše prijateljice! Prekinem klic na telefonu. Emo objamem čez ramena. Zakričim od žalosti in jeze. Komaj sedaj sem pričela jokati.
»Ema?! Prosim te! To nisi ti! Zakaj??!!« Kričim na vso grlo. »NA POMOČ!!!« Eminega obraza nisem morala več videti, saj so moje oči bile napolnjene s solzami. Emo božam po bledem obrazu, z roko tolčem ob tla, kriče jočem in čakam na pomoč.
Kdo bi to storil?! Zaslišim glasne korake, ki so se začeli približevati. Ne vem če bi se jih razveselila ali bi še bolj zajokala.
Od daleč sem lahko prepoznala štiri prijatelje. Luka se je takoj pognal proti meni in Emi. »Kaj se je zgodilo?!!« Nisem mu znala odgovoriti zato sem molčala. Odrinil me je stran, tako da sem se z glavo zaletela ob zid bližnjega bloka. Zvrtelo se mi je v glavi.
Slišala sem glasen jok in kako je Lana klicala policijo, ter rešilce. Počasi se poberem na noge, a me za roke zgrabi David. »Kaj se greš?!«
Počasi ga pogledam v obraz. Videti je bil jezen in žalosten. »Ničesar nisem storila!« Odkima. »Vsi vemo, da je to tvoj nož! Nož tvojega očeta je! Vsi vemo kaj je bilo! Zakaj Lara?! ZAKAJ!!?« Moj nož? Zmedeno skušam pogledati nazaj k Eminem truplu. Nož mi je bil znan… A bil je poln krvi, zato ga nisem takoj prepoznala in tudi osredotočena sem bila na Emo in ne orožje, ki jo je ubilo…
»David… Jaz…« Odkima. »Slišiš glas siren? Pote prihajajo! MORILKA FRDAMANA!! Nikoli več te ne želim videti!« V tem velikem šoku, se zavem da moji prijatelji mislijo, da sem jaz Emina morilka. »Tega nebi nikoli…«
»PA SI!!« Zagledam objokanega Brina. Nikoli si nebi mislila, da bi Brin tulil name… Bila sva si zelo blizu. »NISEM!« David me zgrabi za rokav jopice, ter me povleče za seboj. »Še enkrat kaj takšnega izgovori…« S pestjo me udari naravnost v obraz. Zgrudim se po tleh in se zjočem.
»NISEM, NISEM, NISEM BILA JAZ! ZAKAJ BI TO STORILA? MOJA NAJBOLJŠA PRIJATELJICA JE BILA!!«
»NIHČE NE VE!« Lana se je vpletla v prepir. »PUSTITE JO VENDAR! EN NOŽ NE MORE POVEDATI CELOTNE ZGODBE! PRIJATELJI SI ZAUPAMO!« Lano imam zelo rada. Vedno je tista prijazna srčna duša. Tudi v takšnih situacijah bo branila nekoga in uničila prepir.
»Njej nihče ne more zaupati! SOVRAŽIM TE!« David svojo nogo nameri vame in me z polnim udarcem, brcne v trebuh.
Še bolj se mi je zvrtelo in nisem morala dihati. »PA SAJ JO BOŠ ŠE UBIL!« Lana skoči k meni in me objame okoli ramen.
Policija je v minuti pridervela do kraja zločina. Objokan Luka se ni hotel odmakniti od Eminega trupla. Z Emo sta skupaj hodila okoli dveh mescev, ljubil jo je. Policisti so nas pospremili do njihovih kombijev in nas poskušali umiriti.
Zraven mene je sedela samo Lana. David mi je grozil s pogledom, Brin me sploh pogledati ni hotel, Luka se pa sploh zavedal ni kje je in kaj se dogaja. Glavo skrijem v odejo, ki so mi jo dali policisti. Pogledam Lano, ki je bila rdeča v obraz.
Pogledala me je nazaj in odkimala. »Ne razumem…« Še bolj je zajokala. Opazila sem, da samo jaz ne jočem. Je to nov dokaz da sem bila jaz morilka? Bi morala jokati? Srce mi je pričelo razbijati, bila sem polna skrbi, žalosti in jeze. Iz kombija padem na kolena.
Začelo je deževati. Z glavo udarim ob asfalt in zakričim. »NOČEM VEČ!!! NE ZDRŽIM TEGA!!! EMA SI TEGA NI ZASLUŽILA, JAZ BI SI MORALA!!!« Od jeze pričnem tolči ob tla in z glavo udarjam ob asfalt, da se mi zvrti.
Ob meni se takoj znajdejo policisti in Lana. Slišala sem njihove zaskrbljene glasove, a sem jih ignorirala in nadaljevala z udarci. Začutila sem kako me je nekdo prijel okoli ramen in odvlekel stran. Jočem in kričim da hočem umreti. To je moja edina želja…

Oj!
Tukaj je nov del in upam da vam je všeč :) Lajkajte, komentirajte in se naročite name, če želite biti obveščeni o prihodnjih delih ;)
Hvala vsem ki spremljate to zgodbo!
Lp.