Percy Jackson! Tole je zgodba o Annabeth in Percyu in res sem vesela, da se dejanska knjiga ne konča takole:)

Percy je vedel, da bo umrl.

Gledal je vrata smrti, ki so bila boleče enaka tistim vrhu Empire State, vhodu na Olimp. Spominjala so ga na vse naloge, ki jih je opravil, vse dogodivščine, na katere se je podal, seveda z Annabeth.

Annabeth. Ljubezen njegovega življenja se je oklepala njegove roke, kot bi bil edina stvar, ki bi jo zadrževala pred padcem v ogromen prepad. Tudi sam se je držal njene roke, kot bi se rešilne vrvi. Ljubil jo je, bila je njegov svet, njegova luč, brez katere ni mogel živeti.

Zato je *i*moral*i* umreti.

Je bilo to sebično? Da ni mogel živeti brez nje, zato je zahteval, da ona ostane brez njega. Da se sama spopade z bolečino izgube in vojno? Je bilo sebično, da si je želel umreti, da se ne bi rabil boriti?

»Percy« je Annabeth občudujoče zašepetala, »Skoraj nama je že uspelo.«

Skoraj. Beseda je visela nad njima, težka, težja od vročega zraka v Tartaru.

Tole je morje pošasti, si je mislil Percy, ko sta gledala v dolino, polno gnusnih, sikajočih stvorov. Na sredini se je svetil njun izhod. Vrata so verige zadrževale na tla, in zdelo se je, da se jima posmehujejo *i*'kar pridita, če ne bo prepozno, in bosta za vedno obtičala v črevesju Tartara'.*i*
-----------------------------------------------
Annabeth bi lagala, če bi rekla, da ni bila grozno prestrašena. Resno, soočenje z bogom Tartarom, ni bilo na njenem seznamu zabavnih ne-zastrašujočih stvari.

Dobro je vedela, da bo nekdo moral ostati in držati gumb, da bi se dvigalo sploh premaknilo. In ta nekdo je nameravala biti ona.

Ni bila neumna, bila je hči same Atene zaboga. Vedela je, da je Percy osrednjega pomena za vojno. Bil je najmočnejši polbog, najpogumnejši junak in najboljši fant, v to je bila prepričana. Zato je moral preživeti. Moral.

Kaj pa ona? Bila je zelo ponosno dekle, seveda, a se je že velikokrat vprašala, čemu je bila izbrana za to nalogo. Vsi ostali od sedmih so bili močni, imeli so posebne sposobnosti. Ona pa…že res, bila je pametna strateginja, a ni imela nobenega asa v rokavu, kakor vsi njeni prijatelji. Zato, se je odločila, bi bila najmanjša izguba za nalogo.

In dobro je poznala Percya. Pogled v njegovih očeh ji je povedal, da jo namerava spraviti v dvigalo, a mu tega ni nameravala dopustiti. Moral je preživeti, saj bodo lahko le tako premagali vojno.


CLANK

Ena od verig se je zlomila. Percy je opravil z eno in je poskušal prerezat še drugo verigo, a ga je prehitela.

»Ne misli, da se lahko zabavaš le ti, Algoglavec« mu je rekla, ta pa je zavil z očmi proti njej.

Njuno izmenjavo so prekinile pošasti, ki so se odločile, da bi bila dva polboga dobra večerja. Bob jih je zadrževaa, a Annabeth ni vedela, kako dolgo bo še zmogel. Morala sta pohiteti. Vrata smrti bodo zdaj zdaj odšla in ni bilo več veliko časa.

»Pojdita! Držal bom gumb, gremo! Ni več časa.« je zakričal Bob. Annabeth je vzljubila giganta in ni bila vesela, da bi ostal spodaj in umrl zanju. Nato pa se je zgodilo nekaj groznega.

Kiklop, ki je izkoristil Bobov trenutek nepozornosti, je gigantu zaril meč globoko v hrbet, konica pa je, polna ichorja, pogledala ven na drugi strani.

Prijazni gigant Bob je bil premagan.

Percya je morala spravit v dvigalo.

»Pridi! Hitro Percy!« je zakričala svojemu fantu, ki je nepremičen stal na mestu.

Potegnila ga je za roko, proti vratom in ga potisnila noter. A Percy se je zbudil iz omamljenosti, ugotovil kaj počne, in jo napadel.

Zasukal jo je tako, da je stala v kabini on pa zunaj nje. A se je borila nazaj. Nekaj časa sta se samo premetavala sem in tja, nato pa je Annabeth potegnila zadnjo rešilno bilko. Percya je z ročajem svojega bodala iz drakonove kosti udarila v spodnji del hrbta, njegovo bivšo Ahilovo peto. Tisti majcen trenutek, ko je bil njen fant zmeden, je svoje ustnice pritisnila na njegove, da je obstal v šoku. Hitro se je sprostil in jo začel poljubljati nazaj, algoglavec, kakršen je bil, ne vedoč kaj počne. Potisnila ga je v dvigalo in v poljub vnesla vso ljubezen, ki jo je čutila do njega. Čeprav je poljub trajal je pet sekund, je bil zanjo kot pet let. Ko se je odmaknila, ga je pogledala in s solzami v očeh prosila:

»Živeti moraš Percy. Oba to veva.«

Pogledal jo je, njegove morske oči so se srečale z njenimi žalostnimi, prosečimi sivimi.

»Anna…Prosi-im, n-ne morem živeti br-brez tebe« je rekel skozi solze. Poljubila ga je, hitro, a polno ljubezni in obupa, vedoč, da je bil to nun zadnji poljub.

»Potem živi zame, Percy. Zmagaj to vojno, imej srečno življenje. Čakala te bom. Obljubim.«

V tistem trenutku je vedela, da se je vdal in sprejel njeno usodo.

»Povej ostalim, da jih imam rada, Perce.« je rekla »in nikoli ne pozabi, da te ljubim, Percy. Za vedno.« je še dodala.

»Tudi jaz te ljubim, Annabeth. Za vedno.« je rekel, in zadnja stvar, ki jo je videla preden so se vrata zaprla, so bile njegove čudovite morsko zelene oči.

Dvanajst minut je držala gumb in ko ga je lahko končno izpustila, so vrata izginila. Ostala je v Tartaru.

V tistem trenutku je začutila bolečino. S širokimi očmi je ugotovila, da ji iz prsi štrli meč, kri je namočila njeno najljubšo oranžno majico tabora.

Padla je na kolena, vsako sekundo šibkejša, a z nasmehom na obrazu.


»Čakala te bom, Percy. Ljubim te.« so bile zadnje besede, preden je v samem osrčju pekla izdihnila ena največjih junakinj Olimpa.