Hejla!
Po skoraj enem mesecu spet nova objava
Uživajte v branju!

----------------------------------------

Stopim pred vrata in pritisnem na zvonec. Takoj se oglasi Din-Dan-Don. Obožujem ta zvonec, ni tako kot naš ki naredi samo Din-Don. Skratka všeč mi je. Na vratih se prikaže Abina mami. Visoka in vedno urejena ženska. Svetli lasje se ji spuščajo čez rame obraz pa ji krasi sijoč nasmeh. Takšna je vedno. Ta nasmeh je Abi gotovo podedovala po njej. ''Hej Lara! Kar vstopi!'' me veselo pozdravi. ''Živijo, kako ste?'' vprašam in vstopim.
Izza vogala se prikaže Abina mala sestrica Sija s kužkom v naročju. ''Laraaaaaa!'' veselo zakriči in me objame, kužka pa nežno položi na tla. ''Živijo Sija'' jo pozdravim. Preden lahko še kaj več povem me že prehiti. '' Abigel je v sobi. Je že čisto v redu. Saj bi danes prišla v šolo ampak je morala spakirat za v Italijo. Pa a veš da Abi ne gre sploh več v šolo? Veš da gremo v Italijo? In to kar za celo leto?! K noni in nonotu gremo. U brajde. Pa Aja gre tudi z nami! '' kužka pobere s tal in si ga da v naročje. ''No Aja to je Lara. O njej sem ti pripovedovala prejle'' šepeta kužku. '' Lara to je Aja. Ona je samo moja. Saj Abi tudi skrbi za njo ampak vseeno je samo moja.'' Prime me za roko in reče'' Pridi peljem te k Abi''. Koliko ta otrok govori, pomislim.
Ta čas ko hodiva do Abine sobe gledam slike ki visijo na kremno belih stenah. Najbolj so mi všeč tiste na katerih sva z Abi. Ena mi je še posebej pr srcu. Okoli ust imava brke od sladoleda, v rokah pa vsaka po en kornet s sladoledom, ki se topi in nama polzi čez majhne prstke in kaplja na tla v lepljivih kapljicah. Ampak to naju sploh ne moti. Veselo se smejiva v in zabavava.
''Tako, tu sva!'' reče Sija in na široko odpre vrata v Abigelino sobo.
Abi sedi na tleh okoli ne pa ležijo tri kartonaste škatle v katere previdno zlaga spominke, slike iz polic in podobne drobnarije.''Hejla!'' po tiho pozdravim. Abigel mi steče v objem. ''Hej!'' nato dahne. Vedno bolj ko se bližamo odhodu, vedno bolj je vse dramatično in čustveno. Ne morem si pomagati ampak že zdaj ko je v šoli manjkala samo teden sem jo tako zelo pogrešala. Kaj bo šele ko je eno leto ne bom mogla videti ?!...
''Kako si?'' vprašam. ''Dobro. Pa ti?'' odvrne. Nekaj časa zbiram besede nato pa vseeno rečem ''Tudi,ampak pogrešam te'' Žalostno se nasmehnem, ona tudi ''Uspelo nama bo, boš videla. Mama in tata sta rekla da bomo mogoče prišli za dan ali dva malo nazaj, da se vidiva po tem pa spet nazaj v Italijo. Seveda pa lahko pridete tudi vi kaj k nam.''
Vseeno se malo pomirim. Abigel je še vedno tu in to moram izkoristiti do konca. Zdaj ni časa za jokanje, potrebno je živeti.
----------------------------------------

Upam da vam je zgodba všeč, vesela bom vsakega popravka ali menenja v komentarjih.


Uživajte!

Do naslednjič,
Marc Marqez fan