*b* Uvod *b*
Ozrla sem se proti vhodnim vratom belega bloka, dolgočasnega in neprivlačnega v tej zatohli ulici. Vrata prav tako niso bila nič posebnega; nezanimive rjave barve z železno kljuko. Imela so dve krili, ki sta se stikali, držala pa ju je staromodna ključavnica. Zanimivo, da v teh časih na vrata še vedno pripenjajo te ključavnice.
Saj bi pozvonila, pa tega nisem mogla. Na steni pred vrati so bili napisi stanovalcev, a priimek Retipuy ni bil dodan. Tako se piše Markus.
Poznam fanta, Markusa, ki ni običajen fant. Izumlja lastnoročne naprave in jim pravi izumi. Vsi nekako delujejo, a noben ni uporaben. Zanimivo, da sva postala prijatelja, saj sva si presneto različna. Sama ne maram znanosti, ki jo on ljubi, raje se zatečem v naravo, kar pa on ne. Sama verjamem v mitološka bitja, sem sramežljivo dekle in imam rada mirno življenje. Spomnim se njegovih velikokrat izrečenih besed: *i* Ema, brez pustolovščin ne boš prišla nikamor. *i*
Sem Ema, natančneje Emelin, a iskreno je to predolgo ime. Moralo bi biti kratko in hitro izrečeno, zato se raje okličem za Emo. O sebi bi lahko povedala še veliko, a to ni zgodba o meni, temveč o mojem prijatelju Markusu. Povem le še to, da se pišem Nutras.
Da se vrnemo k prej opisanem dogajanju. Stala sem pod obokom in razmišljala, kako bi prišla k Markusu. »Markus!« sem zaklicala, ko sem videla odprto okno, ki je njegovo. Stanuje v prvem nadstropju, zato sem si lahko zapomnila kraj njegovega okna. Brez odziva. »Markus!«
Lahko bi stopila nazaj in videla skozi okno, a je ulica preozka, da bi lahko to naredila. Namesto čakanja, da bi mi kdo odprl, sem se zabila v vrata. Presenečeno sem ugotovila, da so pravzaprav odprta. Kar me je vrglo po tleh. Na srečo je bila na tleh preproga, zato se nisem preveč udarila. Kot vedno je smrdelo po urinu, zato sem hitro vstala in stekla po stopnicah.
K Markusu sem odšla, ker sem spet imela grozne sanje. Dogajalo se mi je že tedne in vse skupaj je bilo res srhljivo. Vsako noč je bilo resničnejše in mi enostavno ni dalo miru. Nisem si želela pustolovščin, le vedela sem, da je Markusa zanimalo. In te sanje so bile nenavadne. V vsakih sva se z Markusom pojavila pred zmajevo jamo in naju je živa požrl, tokrat pa naju ni. Kot vse sanje so bile zmedene, a jasno sem videla, da je zmaj požrl le Markusa. Mene sploh ni bilo zraven.
Po marmornih stopnicah je bila položena rjava preproga. Morda je bila nekoč rdeča, a je njena barva zbledela. Ko sem pritekla v prvo nadstropje, sem morala do konca hodnika in nato levo. Na koncu so zevala vrata, prav nič drugačna od drugih. Vrata v Markusovo stanovanje. A bila so odprta.
Stekla sem do njih in sunkovito vstopila. V veži ni bilo ničesar vrednega omembe, zato sem odšla v dnevno sobo. Vse je izgledalo normalno. Spomnila sem se odprtega okna in odprtih vrat v stanovanje. *i* Da se ni Markusu kaj zgodilo… *i* sem pomislila in spet izgovorila njegovo ime, le da šepetave. Postalo me je strah.
Šla sem do njegove sobe, ki je bila le-ta zaprta. Odprla sem vrata in zagledala grozljiv prizor.
Žimnica na postelji je bila raztrgana, prav tako rjuha in polni sta bili krvavih madežev. Blazina je bila ožgana in v nos mi je prišel vonj po dimu. Zaves skoraj ni bilo, le nekaj ostankov blaga, ki je bilo na robovih črno. Na tleh je ležala knjiga. Pobrala sem jo in poskušala zadrževati krike, ki so hoteli skočiti iz mene. Knjiga je bila skoraj cela ožgana, a ostalo je nekaj strani. Prepoznala sem skice zmajev in poleg Markusovo pisavo. Bila je razmazana, zato nisem mogla prepoznati besed. Očitno je Markus popisal knjigo.
Zagledala sem se skozi okno. Kljub stavbi pred njim sem videla drevesa v parku. Osupnila sem, ko sem videla črne in ožgane krošnje, skoraj brez listja. Zažgana drevesa so se nadaljevala proti gozdu v skoraj ravni črti. *i* Kdaj se je to zgodilo? *i* sem se spraševala.
Na okenski polici je bila črna posušena snov, ki je izgledala kot kri. Zelo gosta, a definitivno ne človeška. Še enkrat sem se ozrla po sobi, nato pa mi je v glavo šinila misel. *i*Ugrabljen je. *i*
V nahrbtnik, ki sem ga imela s sabo, sem zbasala knjigo o zmajih in ožgano rjuho, nato pa skočila.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Se spomnite mojega prejšnjega profila WikiDuo? Tam sem pisala to zgodbo. A zdaj sem se odločila, da jo popravim in napišem znova. Upam, da vam je všeč. ;)
Daenerys