Trdno sem pristala na betonu. V petah me je močno zapeklo in morala sem počakati, da se je bolečina polegla. Roke sem si malo opraskala, ko sem pristala z dlanmi na ostrih kamenčkih, a bilo je pomembno, da čim prej pridem domov. Lahko bi sicer stekla po stopnicah in me v nogah in dlaneh ne bi ščemelo, a to ne bi bila pustolovščina. Te so pa najpomembnejše v zgodbah.
Vstala sem in s pogledom ošinila nahrbtnik na ramenih, da bi preverila, če mi je kaj padlo iz njega. Na srečo ni. Stekla sem po ozki ulici, kjer je stal Markusov blok, ves stisnjen v tem neopaznem kraju. Šla sem proti svoji hiši, ki stoji vzhodno od Markusovega stanovanja. Je na drugem koncu mesta, zato sem se že na polovici poti močno utrudila in se bila primorana odpočiti. Pretekla sem že polovico parka, ki je stal med Markusom in mano. Z rokami sem se naslonila na kolena in malo zadihala, nato pa stekla in brez ustavljanja prišla domov.
Tete Kiare ni bilo doma, ključa pa tudi nisem imela. Zato sem kot vedno splezala po dolgem žlebu do mojega okna. Pred časom sem v zidu, na katerega je pritrjen žleb, naredila majhne zareze, da sem lažje ohranila oprijem. Ko sem se splazila skozenj, me je pričakal lajajoč Toni.
Toni je psiček, ki mi ga je podarila mama, preden se je preselila v Milano. Zdaj ne živi z mano, prav tako ne oče. Slednji naj bi bil celo v Sloveniji, nihče ne ve, kje, a se ga sploh ne spomnim, saj se je odselil še pred mamo. Moja starša sta ločena, a začuda me to ne moti toliko. Živim s teto, ki zame skrbi prav tako dobro – če ne še bolje – kot bi zame skrbela oče in mama.
Pobožala sem Tonija in ga poskušala umiriti, a je vedno znova skočil name. Nisem imela časa, da bi se ukvarjala z njim. Izmuznila sem se mu, a je stekel za mano. Tekla sem iz sobe in proti stopnicam.
Stekla sem v spodnje nadstropje in sunkoma zaloputnila vrata za seboj. Čez trenutek sem zaslišala drsenje krempeljčkov po parketu, nato pa cviljenje.
*i* Ne zdaj, *i* sem v mislih rekla Toniju. Odšla sem do mize v kuhinji, nad katero je bila na steni pritrjena lesena polica, pobarvana na belo. Na njej je stal tisti staromodni telefon, ki ga uporabljajo le še dedki in babice, a zame je bil dovolj.
Zavrtela sem 113.
»Halo?« se je oglasilo iz slušalke. »Dober dan, danes se je zgodilo nekaj groznega!« sem skoraj zakričala. »Šla sem k prijatelju, a sem našla le njegovo sobo, v kateri je bilo veliko krvi in zažganega pohištva. Zavese so bile raztrgane in vse črne in osmojene. Najbrž jih je razžrl ogenj. Mojega prijatelja nisem našla in ni dvoma, da so ga ugrabili!«
Malce sem zadihala in počakala na odgovor. »Mhm…« Nekaj nerazumljivega.
»Prosim? Res je nujno.«
»Kako to misliš, da je ogenj razžrl zavese? Rekla si, da je fant ugrabljen. Je bil tam tudi požar?« sem dobila odgovor.
»Ni bil požar… sicer še nisem prepričana, ampak…« Nisem vedela, kako naj nadaljujem, da bi me policist jemal resno. Kdo bi vendar nekomu verjel, da je prijatelja ugrabil zmaj? Saj nihče ne verjame v zmaje. Poznamo jih le iz legend, ki pa so namenjene le temu, da se otroci zabavajo, ko nimajo pametnejšega dela. Nihče se z legendami dejansko ne ukvarja. Spomnim se, kako mi je Kiara nekoč povedala legendo o zmaju. Govorila je o otrocih, ki so zatavali v jamo, tam pa srečali zmaja, ki jih je vse pobil. Tako si nihče ni več upal v jamo.
Tej legendi sem verjela, ko sem bila še majhna deklica. Z veseljem sem jo poslušala znova in znova, pa mi je bila vedno enako zanimiva. Morda zaradi Kiarinega doživetega pripovedovanja, morda pa zaradi moje naivnosti.
Vem, da mi v tem trenutku nihče ne bi verjel, da se je Markus ukvarjal z zmaji in jih je preučeval. Čeprav sem to odkrila komaj danes. Ampak v to sem prepričana, saj tista stara knjiga na njegovi postelji ne bi služila čemu drugemu. Ne verjamem, da je Markus tako lahkomiseln, da je le bral bukvo in verjel v zapise. Tudi sam je zapisoval vanjo in zagotovo bom kmalu prebrala vse, kar je zaupal knjigi. Nikoli si nisem mislila, da je Markus tako… zanimiv.
»Deklica, nimamo veliko časa. Čakajo nas druge težave, ki so zagotovo pomembnejše od neke ugrabitve, ki je ne znaš niti razložiti. Razjasni malo to z ognjem,« me je oseba na drugi strani prekinila pri razmišljanju.
»Markusa je ugrabil zmaj,« sem lepo zaključila. Tišina je zajela prostor.
Prav predstavljala sem si policista, kako se je čudil pred telefonom. Zagotovo je zelo izbuljil oči in pravkar nagovoril ostale. Zdaj so si najverjetneje zapisovali vse, kar sem povedala in kmalu bodo začeli z raziskovanjem o skrivnostnem zmaju.
A to se ni zgodilo.
Zaslišala sem čudno hreščanje. Šele potem sem ugotovila, da gre za krohot. Ni bil glas le ene osebe, najbrž se mi je posmehovala vsa policijska postaja. Zardela sem in počakala, da kaj odgovorijo.
»Punca, lej, to ti bomo rekli,« je nekdo s hehetajočim glasom začel. Ni bil tisti, s katerim sem se prej pogovarjala. »O zmajih bereš v knjigah. O zmajih ti pripovedujejo starejši. O zmajih slišiš na televiziji. A te zgodbice ne spadajo k resnim primerom. O njih se pogovarjaj s svojo mamo.«
Prekinil je.
V hiši je spet zavladala smrtonosna tišina. Niti Tonija se ni slišalo. Najbrž je zaspal.
S sklonjeno glavo sem telefon počila na stojalo in obstala. Iz oči so mi pritekle vroče solze, ki so mi stekale na lica. Imela sem odprte oči in jih nisem želela zapreti, saj bi me solze takoj zajele. Vseeno si nisem morala pomagati in sem pomežiknila. *i* Kaj naj zdaj? *i* sem se vprašala.
Stopila sem do zaprtih vrat in se s čelom naslonila nanje. Globoko sem zadihala, a to ni odgnalo solz. Odgnalo jih ni niti, ko sem se vzravnala in si jih obrisala iz lic. Še vedno so mi vrele v očeh.
Z roko sem segla h kljuki in počasi odprla vrata. Tam je stal Toni in me gledal z velikimi očmi. Mahal je z repom in se vrtel na mestu. Zdelo se je, da me želi potolažiti.
»Markusa ni več,« sem mu dejala. Še vedno je bil vesel. *i* Zakaj se veseliš? *i* sem jezno pomislila. A Toni je bil vedno bolj vznemirjen.
Nato sem se zavedala.
Ne potrebujem pomoči policije. Imam Tonija, najboljšega psička na svetu. Z njim se bom odpravila iskat Markusa in rešila ga bova. *i* Skupaj. *i*

~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Kot obljubljeno, je tukaj nov del zgodbe. Res je ni težko pisati, itak pa jo pišem od znova in imam bistvo že zavzeto.
Upam, da ste uživali in imejte lep dan, :)
Daenerys