Nazaj sem z novim delom, tale bo nasilen pa malce krvav, tako da občutjivim je ogled odsvetovan. Tukaj je ena pesem, ki jo lahko poslušate med branjem: https://youtu.be/goulFI1tOn8?si=QOtwxENmNXhQXX0u
<3
Mara je sedela na prestolu v kraljevi dvorani, ki je bila popolnoma zatemnjena, Nobena bakla ni gorela in razpadajoče tapiserije so pokrivale vsa okna, a je kljub temu lahko videla vse, vključno z balkonom na drugi strani sobe. Spomnila se kako je dvorana izgledala v njenem otroštvu, žar sveč in bakel je razsvetljeval sobo, medtem ko sta Mara in njena starejša sestra Estelliana, hodili naokoli, oblečeni v najbolj elegantna oblačila, pravšnja za plemstvo.

Estelliana je bila vedno deležna več ljubezni in pozornosti kot ona. Mara je vedno sumila, da ima to opraviti s tem, da je bila njena mati čarovnica. Po očetovi smrti naj bi njena sestra celo podedovala grad, medtem ko naj bi njo pri osemnajstih prisilili v poroko z nekim plemičem iz daljne dežele, in se je znebili. Tisto noč ko je Mara uresničila svoj temačni načrt, da zavzame kar ji je pripadalo, je poskrbela za sestro, tako da ji je dala uspavalni napoj. Hotela jo je ubiti, a si je premislila, saj je hotela, da Estelliana vidi, kaj si njena sestra zares zasluži.
Tako je Estelliano, ko se je končno zbudila, pričakal prizor iz najbolj sprevrženih nočnih mor. Mara se je še vedno spominjala sestrinega krika, ko je prišla v dvorano, in zagledala vrane in krokarje, ki so jedli meso trupel, ki so ležali po sobi, sredi vsega pa je na prestolu sedela Mara, ki ni bila več človek.
Po tem ko se ji sestra ni hotela podrediti, jo je dala zapreti v temne katakombe pod gradom. Njeno razmišljanje je prekinil zvok korakov, in v dvorano sta pristopila dva izmed njenih služabnikov, ki sta držala nekega moškega iz vasi, poleg pa je stal Dravek.
“Hotel vas je napasti, moja kraljica,” je rekel Dravek, in ji izročil meč, nato pa stopil na podij in se postavil na desno stran prestola.

Ujetnik je že hotel spregovoriti, a ob pogledu na kraljico je onemel, kajti Marina temačna lepota je vsakega človeka navdala s poželenjem, a hkrati tudi z grozo.
“Povej mi, res misliš, da lahko škoduješ svoji kraljici?” Je vprašala.
Vzela je meč, in nastavila konico na svoj vrat. “Pa da vidimo, česa si sposoben, slabič.”
Ujetnik se je s tresočimi rokami stegnil, da bi prijel meč, in Mara je pokimala. Iz temnih kotov dvorane se je zaslišalo globoko renčanje, in trije volkovi so počasi stopili naprej. Marine črne oči so se zableščale. Čez njen obraz je hušknil zlohoten nasmeh.
Ujetnik se je začel tresti od strahu, a je vseeno prijel meč. Takrat je Mara sunkovito vstala, ga zgrabila za lase, in podrla na kolena.
“Kako si drzneš dvigniti roko nad svojo kraljico!”
Usedla se je nazaj na prestol.
“Poskrbi zanj, Dravek,” je naročila z hladnim glasom.
“Seveda, moja kraljica.” Stopil je naprej, in ga pogledal v oči. Šele zdaj se je spomnil, kje ga je že videl. Bil je eden izmed dečkov, ki se je vednomer spravljal nanj kot otroka. Dravek je začutil kako je bes vzplametel v njem, preden je planil nadenj kot stekli pes.
Mara se je samo kruto nasmehnila, in uživala v zvoku ujetnikovih krikov.

Čez nekaj minut je Dravek vstal, in si ogledoval svoje okrvavljene kremplje. Pogledal je moškega na tleh. Bil je sicer še živ, ampak je hudo krvavel.
Sklonil se je, ga zgrabil za ramena, in postavil na noge. Marširal ga je po stopnicah, in vse do katakomb pod gradom. Tam doli v katakombah ni bilo nobene luči, a vendar je Dravek vseeno lahko videl tako dobro, kot bi stal v polmraku. Zabrisal ga je po tleh kot bi bil punčka iz cunj. Moški se je kljub poškodbam pobral in ga poskusil spotakniti, a Dravek ga je popadel za vrat in z eno roko tiščal ob steno.
“Bog pomagaj,” je zajecljal.
“Bog?” Dravek se je porogljivo zasmejal. “Kje je bil Bog, ko sem ga kot deček prosil naj mi pomaga?”
Zarenčal je, pri tem pa pokazal kot britev ostre zobe. Nekega dne bo vsa Vasaria občutila njegov gnev. Ugriznil ga je v vrat, in se predal temi v sebi.

Potem ko je potešil svojo žejo, je zgrabil truplo za lase, in ga odnesel s sabo. Hodil je naprej, globoko v osrčje katakomb, vse do zaklenjene kripte. Tam je postal pred zarjavelo železno ograjo. Notri na kamnitih tleh je sedela mlada ženska, po videzu zelo podobna Mari, z okovi okoli nog. Esteliana ga je pogledala, njene črne oči pa so odražale mešanico žalosti in gnusa.
“Če si mi prinesel človeka, samo vedi, da nikoli ne bom podlegla takšni divjaški podlosti, kot ti ali moja zla sestra.”
Ujel je podgano, ki ji jo je vrgel čez rešetke v ograji, in se obrnil, da bi odšel.

“Vem zakaj to počneš, Dravek,” je začela, “vem kaj misliš o moji sestri. Mnogokrat sem slišala kako pride k mladeničem v vasi v sanjah, da si je poželijo, in če pridejo sem jih ugnobi.” Njene oči so pridobile pogled, ki je bil nekaj med izzivalnostjo in posmehom. “Zagotovo je tako tudi pri tebi. Hrepeniš po njenem dotiku, po tem, da bi bila vajina zveza več kot samo vez med kraljico in njenim služabnikom, vse užitke, ki si jih z njo doživel v sanjah, bi najraje izkusil na lastni koži, in prepričana sem, da če je ena oseba, ki te lahko-“
“Tiho, ti ne razumeš ničesar!”
Odšel je nazaj gor, še vedno noseč truplo. Spustil ga je na sredino dvorane, in prizor volkov, ko so začeli trgati meso, je odgnal njegove misli od Estellianinih besed. V njegovi glavi se je porodila zamisel kako bi lahko prinesel pogubo nad vsemi ljudmi v Vasariji. Zdaj jo je rabil samo še predstaviti kraljici.

*modra*{}{}{}{}{}{}{}{}*modra*
Če koga zanima kako točno zgleda Mara, je tukaj ta posnetek https://youtu.be/QTy-TCy1OLI?feature=shared (Mara je tista, ki ima kelih pa bodalo, tam čez deset sekund, in ja, tako kot v knjigi, je Mara osemnajst.) Zdej seveda, to je fanfiction, tako da moram povedat da v knjigah Mara nima sestre, ampak jaz sem jo vseeno dodala, ker, zakaj pa ne? hecna stvar je, da sem šele včeraj prebrala drugo knjigo, v tej drugi knjigi se pa razkrije zakaj je Dravek sploh prišel služiti kraljici + njegova predzgodba... in ne boste verjeli, praktično ista je! Tukaj je odlomek iz knjige, preveden iz strani PONS-a:
'Rodil se je z najsvetlešimi sivimi očmi in lasmi belimi kot decembrski sneg, zato so ga že od trenutka, ko ga je prvič zagledala vaška babica, imeli za hudičevega otroka. Bil je bolehen otrok, nagnjen k najrazličnejšim boleznim, zato so se ga ljudje v Vasarjii izogibali. Trpel je pod zlobnimi očitki drugih otrok in žalitvami odraslih. Tudi njegovi starši so se na koncu vdali krutim govoricam drugih vasčanov in so začeli svojo jezo stresati nanj. Njegovo življenje je bilo pravi pekel. Njegov obstoj je bil tako neznosen, da je do svojega sedemnajstega leta sprejel odločitev, da bo na tak ali drugačen način končal svoje trpljenje. Ker ni imel nikogar, ki bi ga potolažil, in ni imel ničesar za izgubiti, je uteho poiskal na edinem mestu, kamor se nihče ni upal iti. Odpravil se je v Stolp.'

Ko preberem to, mi je kar mal žal zanj, sam pol k se spomnim kaj vse je že naredil (v knjigah seveda) pa kako krut je, hja, pol me pa mal mine :/