Sedela sem poleg očeta na majhni klopci. Na veji so čivkali drobni ptički, toda nisem bila pri volji za njihovo petje. Vse v meni je vrelo.
"Misliš, da bo dobro?" sem se obrnila k njemu.
"Bo, Grace."
Nisem mogla več prenešati pritiska, ki se je naselil na moja ramena, zato sem vstala ter se začela sprehajati po bolnišničnem parku polnem rož. Bedne rože, sem razmišljala. Kako lahko v bolnici nasadijo rože???

Odkar so moji mami postavili diagnozo raka, se je moje življenje obrnilo na glavo. Vsak teden jo je očka vozil na kemoterapijo, ponavadi pa sta se vrnila šele ponoči. Vsak teden, sva bili vsaj en dan s sestro prepuščeni sami sebi. To me sicer ne bi motilo, le skrbelo me je za mami. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto svojega življenja sem se bala zanjo.
"Grace, mama pride čez pet minut!" je proti meni zavpil očka.
"Prav, prihajam," sem zaklicala nazaj. Navadila sem se biti pridna in ubogljiva, saj je le tako mama lahko shajala z menoj.
Tako sva z očijem spet sedela na klopci, sonce pa me je prijetno grelo. Kljub vsem temnmim mislim, sem za trenutek odmislila mamino podobo ter globoko vdihnila. Nato sem izdihnila in se v trenutku počutila bolje, čeprav je bilo od izvidov tega pregleda mogoče odvisno celo mamino življenje.
Takrat sem zagledala visokega zdravnika v beli halji, ki se nama je bližal. Nosil je očala z debelim črnim okvirjem, ter majhno črko R na hlačah.
"Pozdravljeni gospod Reyers! Prišel sem vam podati izvide..." je začel doktor. Moj oče ga je le nemo opazoval.
"Khm, no... Vaša žena ima redko obliko raka na ledvicah... Toda ugotovili smo, da se je rak tam ustavil!"
Ustavil? Nisem mogla verjeti svojim ušesom, bila sem presrečna.
"Toda... To še ni vse," je nadaljeval zdravnik. Dih mi je za trenutek zastal.
"Rak se je tam nehal širiti. Popolnoma smo ga zaustavili. Toda, na pljučih smo ji odkrili nove rakave celice," je povedal. Pogledala sem ga z gnusom v očeh. Vem, bedno. Ničesar ni bil kriv, trudil se je. Pa vendar sem se obrnila in stekla stran, od te umazane stavbe, ki je v meni vzbujala strašljive spomine. To je bil kraj, kjer so moji mami prvič postavili diagnozo raka. In ta kraj je bil kriv, da mama še vedno ni bila zdrava. Bruhnila sem v jok, vendar nisem jokala dolgo. Nisem si zaslužila tega. Jokati bi konec koncev morala mama.


"Graceee!" je kričal očka. Šele takrat sem se spomnila, da sedim na tleh v parku in si brišem solzne oči.
"Oči," sem zaklicala ter mu stekla v objem. Roke sem ovila okoli njegovega telesa, tako močno, kolikor sem mogla. Nikoli več ga nisem želela izpustiti.
"Hej, punca moja. Vse bo v redu, nihče ni rekel da je to konec. Mami bo danes ostala v bolnišnici, da opravijo vse preiskave. Jutri se bo najbrž že vrnila domov," mi je povedal. Njegov glas je bil miren, tako sem še jaz prvič v tem dnevu začutila malce upanja. Da bo mogoče še vse v redu. Da bo spet tako, kot je bilo. Jaz, Emma, mami in oči skupaj.
Kot, da bi bral moje misli mi je nežno dejal: "Pridi, greva domov. Tudi Emma naju bo vesela."
Emma je bila moja starejša sestra. Imela sem jo najraje na svetu. Kljub temu, da je bila včasih pretirano nadležna, je bila najboljša oseba, lahko sva si zaupali vse. Komaj sem čakala, da jo objamem.

Ko sem stopila skozi vhodna vrata je Emma pritekla po stopnicah. Planila mi je v objem.
"Slišala sem, Gracy. Vse bo še dobro. Vse no še dobro," mi je nežno prigovarjala. Toda s tem ni tolažila mene, tolažila je sebe. Vedela sem.
"Mami bo dobro!" sem dejala še sama. Pogledala sem sestro v oči in jo prijela za roko. Hvaležno se mi je nasmehnila, jaz pa sem njeno roko še čvrsteje stisnila.
"Pridita dekleti, pojejmo nekaj," naju je pozval očka. Z veseljem sem odšla v kuhinjo, kjer je dišalo po salami. Očka jo je pravkar rezal na tanke kolute.
Skupaj smo se usedli za veliko leseno mizo. Na krožnik sem si naložila kruh in salamo ter ugriznila v sendvič. Bilo je zelo okusno.
"Jutri mama pride domov. Bodita sproščeni, kot vedno. Nič se ni spremenilo, prav? Tako se ji mora zdeti, saj ji bo to največ pomenilo in ji tudi pomagalo," nama je očka povedal. Obe sva mu s prikimavanjem pritrdili, čeprav sva v sebi slutili, da to ne bo tako enostavno.
_____________________________________
um... kaj je to??? ahahah jz sm bla sam tko uuu dobla sm inspiracijoo, zdle morm jz to hitr napisat da ne pozabm<3
in dejansk je neki nastal... pačč hotla sm napisat neki mau drugačnga, pa se dotaknt tud mau blj občutljivih tem, o katerih se ne tok pogovarjamo ;))
upam, da vam je všeč, če pa maste kkšne pripombe pa kr hitro povejte tenkss