"Očka... Vem, stara sem petnajst, ampak vseeno... Kako se naj delamo, da je vse normalno? Saj mama ni neumna," sem ga vprašala po malici. To me je grizlo in skrbelo. Nisem vedela, kako dolgo se bom lahko pretvarjala.
"Ja, toda ne sme nas skrbeti. To, to bo tudi njej vlilo upanje."

V hiši je bilo mučno. Nikjer nobene energije, nikjer veselja, s katerim je bila ponavadi prežeta. Hitro sem si obula superge ter očku zaklicala, da se vrnem čez uro. Stopila sem skozi vrata.
Pogled na lepo listje, ki je kar cvetelo mi je jemal dih. Z drevesa sem utrgala majhen cvet, ter si ga položila na roko. Gledala sem ga z vseh strani, nato pa nisem niti razmišljala, ampak sem vzela kolo. Usedla sem se nanj ter se odpeljala proti bolnišnici, kjer je ležala moja mama.
Ko sem se pripeljala pred vhod sem se ustavila. Zakaj sem to počela? Zakaj sama? Toda takrat sem ugotovila zakaj počnem to. Ne zaradi mame, ali zaradi očeta. To sem počela zase. Nekako mi je to pomagalo, da sem prebrodila te najhujše dni, ki so se zdeli kot nočna mora. Da sem prišla na prostor, kjer je bila mami se mi je zdela nekakšna odrešitev ali nekaj podobnega. Razjahala sem svoje zlato kolo in ga priklenila z verigo. Nato sem vstopila v stavbo.
Hodila sem po hodnikih polnih bolnikov. Videti so bili, kot da njihovo življenje visi na nitki. Toda... Moja mami je še imela to možnost, da se pozdravi. Lahko preživi, nato pa zopet na novo zažuvi ter si ustvari življenje. Ti ljudje tukaj pa... To je bil smrtni oddelek. Vsi so bili obsojeni na smrt. In šele takrat, ko sem stala tam vsa izgubljena sem se zavedla, kako dragoceno je življenje. Da moram ceniti vsak trenutek, vsako stotinko v sekundi. Ker lahko je vsak hip konec. In zato moraš vsako sekundo izkoristiti na polno, pa čeprav je mogoče zadnjič. In tako sem se zavedla, da moram z mamo preživeti največ časa kolikor se da, saj nikoli ne bom mogla vedeti, kdaj jo bom zadjič objela.
Sploh se nisem zavedala, da sedim na tleh in lovim sapo. Ko sem pogledala navzgor je pri meni stalo veliko medicinskih sester, z vodo v rokah. Vstala sem.
"Iskreno se opravičujem. Samo... Nekaj me je prijelo. Oprostite," sem dejala. Bilo me je sram. Zelo.
"Oh, zato pa smo tukaj, da pomagamo. Me veseli, da si boljše, sedaj pa hitro naprej," se mi je najmanjša od sester s svetlimi lasmi prijazno nasmehnila. Nasmehnila sem se ji nazaj, nato pa stekla po hodniku naprej. Zavila sem v sobo 205, kjer naj bi bila moja mama. Preden sem pritisnila na majhno leseno kljuko, sem globoko vdihnila. Nato izdihnila. In odprla vrata.
Notri je spala moja mama. Na prvi pogled ni bila prav nič drugačna kot vedno- svetli, na paž postriženi lasje, lepa postava... Pa vendar sem imela občutek, da je na nek čuden način vse drugače kot nekoč.
Ko je začutila pogled na sebi je odprla oči. Njena roka se je počasi pomikala proti očem, ki si jih je z dlanjo rahlo pomela. Z lešnikovimi očmi se je zazrla vame ter se mi kot v počasnem posnetku nasmehnila.
"Mami..." sem začela, toda nadaljevati nisem mogla. Obraz so mi zalile solze.
"Mami oprosti... Ne bi smela... Oprosti... Samo, jaz... Tako te pogrešam," sem skozi solze izdavila.
"Hej, Gracy. Poslušaj me. Vse bo dobro prav? Pa tudi solze so nekaj dobrega, verjemi mi. Dati moraš iz sebe to kar te teži. Le jokaj," mi je nežno prigovarjala ter me z toplimi rokami božala po gostih laseh. Tiho sem jih hlipala v naročju. Za trenutek se mi je zazdelo, da je vse tako kot je bilo včasih. Ko sem se v njenem varnem naročju jokala zaradi dram v šoli. Zaradi fantov. Zaradi ocen. Toda to je bil le trenutek, ki je hitro izginil. Spet sem stala na realnih tleh, kar me je zabolelo. Toda mamo sem še imela in odločena sem bila, da bom to izkoristila.
Ko sem se počutila malce bolje sem si obrisala od solz mokre oči. Mami se je v postelji rahlo dvignila, tako da me je lahko gledala v oči. Mirno se mi je nasmehnila.
"Vedno sem se tabo punca moja. Tudi z Emmo. In neskončno vaju pogrešam. Toda... Če bo šlo vse po sreči se lahko čez nekaj dni vrnem domov."
"Oh, mami, to je krasno!" sem od sreče skoraj zavriskala. Tedaj pa je v sobo stopila medicinska sestra. Ko me je zagledala me je prijazno pozdravila ter stopila k mami.
"Oh, oprostite. Saj moram domov... Adijo mami, nasvidenje!" sem hitro dejala, objela mamo ter stekla iz sobe. Težek kamen se mi je odvalil od srca, ko sem končno stopila na svež zrak. Spet sem bila svobodna.

____________________________
omgg jz ne morm vrjet da sm to spravla skp... če kdo želi, da ga obveščam nej mi pove, zaenkrat pa obveščam:
~ #laro
~ malii
~ rapo? (nism zihr)
~ hermi
~ tj
če sm koga pozabla nej mi povee :)
no upm da je ureduu pa kr povejte kej loh izboljšam<33 lyy all my pooks🤩🥺 <3