22. 6. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
še dva dni do mojega rojstnega dne.

Zjutraj sem se zbudila v veliki sobi z belimi stenami – to definitivno ni bila moja soba. Ko sem se ozrla naokoli sem zraven sebe zagledala Nika in od presenečenja padla iz postelje.
“Lara!”
“V redu sem!” sem zavpila in dvignila palec! Nasmehnil se mi je.
“Se spomniš kaj se mi je zgodilo?”
“Zadnje, kar se spomnim je, da si ujel tistega tipa!” Skobacala sem se nazaj na posteljo in spet padla dol. “Pa daj no!”
“No potem si padla in jaz sem te ujel. Tipa sem privezal na stol in poklical policijo in reševalce. Reševalci so rekli, da naj jo odpeljem do postelje zato sem te odpeljal sem!” Še enkrat sem se skobacala na posteljo.
“Verjetno so mislili v bolnišnico.” Spet sem padla iz postelje. Zlezla sem na sredino, da nisem mogla pasti.
“Tudi možno! Izvoli palačinke!” Pomolil mi je krožnik palačink.
“Oprosti sestra je vanje dala jajčne lupine in verjemi, da od takrat ne jem več palačink.” Namenil mi je užaljen nasmeh. Sploh ne vem, kako mu je to uspelo. “Ne, da ne bi delal tega friza!” Vendar prepozno.
“Vem kako se mi lahko oddolžiš.” Približal se mi je, vendar sem se mu izmaknila in padla iz postelje.
“Hahaha!” Nato sem se zresnila. “Ne.”
“Pa daj no, samo enega.”
“To vedno rečeš potem pa temu dodaš še eno ali več nul.” Skobacala sem se in, ko sem se obrnila sem videla Nika, ki je gledal bolje, da ne veš kaj. Klofnila sem ga s svojimi včerajšnjimi oblačili. “Mi pokažeš kopalnico?” Pokimal je in se skobacal iz postelje. Na mojo srečo je padel name ravno v tistem trenutku, ko je v sobo vstopila njegova mama.
“Nik! Ja kaj pa počneš?” je rekla in stekla do naju.
“Nič mami,” je rekel in se zarežal.
“Pojdi dol iz Lare!” Zavil je z očmi. “In ne zavijaj tako z očmi. Saj ti bodo še ven padli!”
“Mami naslednjič potrkaj!”
“Seveda, da bom. In ljuba duša obleči se in ne skači na okrog v spodnjicah!”
“Kaj sploh delaš tu?”
“Prinesla sem kavo in kruh namazan z namazom po mojem receptu.” Pladenj je postavila na posteljo in šla. Skobacala sem se na posteljo in od tam Začela jesti kruh.
“Prideš na festival?” sem ga vprašala in srknila požirek kave.
“Seveda,” je odločno pribil in polil skoraj vso kavo po meni. Zavila sem z očmi.
“Dobro, lahko spiješ mojo kavo. Pokaži mi kje je kopalnica,” sem mu rekla in se zavila v Nikovo kopalno haljo. Vstal je in s tem polil še drugo kavo.
“Jaz moram tole pospraviti. Kopalnica je na koncu hodnika.” Vstala sem in videla, da ima Nik precej pospravljeno sobo. Imel je veliko omaro, posteljo, mizo, televizijo, nekakšen mini štedilnik in mini hladilnik. Stopila sem na velik hodnik z rumenimi stenami. Šla sem na konec hodnika in potrkala na vrata.
“Naprej!” je vzkliknil Nejc, ki je poplesaval na sredi sobe. Imel je enako, vendar bolj razmetano sobo od Nika. Nejc je bil v spodnjicah. Očitno imajo to v družini.
“Kaj delaš?” sem ga vprašala in ga s tem na smrt prestrašila.
“Lara! Kaj ti delaš tu?”
“Pri Niku sem prespala. Saj sem potrkala in si mi rekel naj vstopim.”
“Mislil sem, da si mama. Veš kaj? Saj ni važno.”
“Iskala sem kopalnico.”
“To pa je zraven moje sobe. Prazna je.” Šla sem na Nejčevo desno in ugotovila, da je Nik veliko bolj mišičast kot Nejc. Potrkala sem na vrata in vstopila. Takrat je prišla Nikova mama.
“Oh Lara, ljubica. Te je Nik narobe usmeril?” Pokimala sem. “In polil te je s kavo. Se opravičujem v imenu mojega sina.” Pomolila mi je šampon, balzam in milo z vonjem kokosa. Vzela sem jih in se ji poizkusila zahvaliti, vendar je že stekla v Nikovo sobo. Razgledala sem se po kopalnici. Modra tla, bele stene, prav tako vrata. Pohištvo je imelo moder pas in izgledalo je kot morje. Imeli so veliko kopalno kad, velik tuš, prazen lijak (na našem je vedno komaj kaj prostora), čisto wc školjko (naša ni nikoli čista, ta pa je kot bi jo vsak čas kupili in veliko omaric. V ogledalu sem se zazrla v podobo. Blond lasje, ki so bili skuštrani kot, da jih ne bi še nikoli počesala so kraljevali moji postavi. Nikov plašč z pandastim vzorcem pa je še bolj pokazal mojo vitko postavo. Nekdo je potrkal.
“Zasedeno!” sem vzkliknila.
“Oh, Lara! Prinesla sem ti dve brisači, krtačo in zobno ščetko.”
“Hvala!” Odprla sem vrata in se prijazno nasmehnila. Vzela sem košaro in za sabo zaprla vrata.

Ko sem se stuširala, sem se obrisala z najmehkejšimi brisačami, ki sem jih kadarkoli imela. Še mehkejše so od Lilijih.
“Lara si že?” me je vprašal Nik
“Počakaj, da se oblečem.” Ker sem navajena, da me stalno nekdo moti to ni bil velik problem. Hitro sem se oblekla in izstopila.
“Saj si lahko notri.”
“Ne fuj!”
“Počešeš se lahko tudi v moji sobi.”
“Bom.” Šla sem v Nikovo sobo in oblekla včerajšnje kratke hlače in včerajšnjo majico. Potem sem se spomnila, da bi si lahko posušila lase. Nisem želela brskati po Nikovih stvareh, zato sem si mokre lase spela v visok čop. Tudi nogavice sem si obula svoje. V tistem je v sobo vstopil Nik.
“To so včerajšnji štumfi?”
“Kakšni štumfi? Reče se nogavice.”
“Prav jezikoslovka. Od kdaj so te nogavice?” Zadnjo besedo je še posebej poudaril.
“Od včeraj.”
“Pa ne boš včerajšnjih nogavic no. Daj moje!” Dal mi je Adidasove nogavice.
“Me boš plis zapeljal domov?”
“Ja, te pa bom!”
“Okej si bom doma obula štumfe.” Zlobno se mi je nasmehnil. “Pa daj no! Zdaj si pa še mene nalezel!” Potem sem se zresnila. “Počakam te v avtu!”
“Okej.” Šla sem dol po stopnicah iz kovine in čudoviti beli steni do veže v kateri je bila omara.
“Ja, Lara imam še nekaj zate.”
“Hvala ampak ne.”
“Oh Lara to ni bilo vprašanje. Brez skrbi tudi Nika bom prisilila.”
“No prav, če že vztrajate!” Vodila me je na prostorno teraso z super razgledom na morje in majhno mizico na kateri sta bila dva pravkar pečena rogljička in kapučino. Moja najljubša kombinacija.

Čez približno petnajst minut je na teraso prišel Nik.
“Tvoja mami me je prisilila.”
“Si kar mislim ja. Ključe si pozabila.”
“Nisem hotela brskati po tvojih stvareh. Zelo prijetno mamo imaš.”
“Vsiljiva je.”
“Ne pa ni.” Privzdignil je levo obrv. “Mogoče malo. Ampak božansko kuha.”
“Njena restavracija ima Mishelinovo zvezdico.”
“Ni čudno. Njena kuha je fantastična.”
“S tem se pa strinjam! Greva?”
“Počakaj!” Naredila sem še zadnji požirek kapučina. “Zdaj lahko greva. Najlepša hvala gospa Pavlič!” Usedla sem se v avto in Nik je odpeljal.

Ko sem bila na domačem dvorišču sem stekla v sobo in za sabo povlekla Nika. Pred mano pa se je zarisala mamina postava.
“Kje si bila mlada dama?!” je rekla z zaskrbljenim izrazom.
“Ne delaj se, da ti je mar,” sem ji zabrusila, na da bi jo pogledala. Takrat je pred mano stopil Nik.
“Pri meni je bila. Onesvestila se je in jaz sem jo zapeljal k meni domov,” je rekel. Za mano je stopil v mojo sobo. Odprla sem omaro. Vzela sem rumeno obleko brez rokavov, ki mi je segala do kolen in je imela moder pas. Spodaj so bile izvezene rožice.
“To je bilo zadnje darilo, ki mi ga je dala pokojna babica,” sem rekla in komaj zadrževala solze. Niku sem sedla v naročje in dihala v njegovo ramo.
“Vse mi lahko poveš, lahko pa tudi nič,” je rekel in me trepljal po hrbtu.
“Hvala ti,” sem zašepetala.
“Hvala tebi.”
“Zakaj?” sem ga vprašala in si obrisala solze.
“Ker si mi pokazala tvojo drugo plat.” Nežno me je poljubil na lice in ta poljub je bil kot polnilec, ki je napolnil moje telo. Spet sem bila polna energije.
“Pridi, pokazati moram točko, da dobimo nagrado.” Obula sem si sandale in stekla ven, Nik pa za mano. Šla sva do hleva s sloni in jih odprla. Vodila sem jih do ceste in počasi štela, da so slišali le sloni. Ob glasbi so se sprostili in plesno točko odplesali kot balerine. Na koncu pa sem Niku namenila zaslužen poljub.
“Zakaj pa to?”
“Zaslužil si si ga.” Nato je komentator razglasil zmagovalca.
“Zmagala je ...” Naredil je dolg premor in s tem povečal pričakovanja. Midva pa sva se odlepila drug od drugega. “Klinika Vesne Medved!” Užaljeno sem zavzdihnila. “Hecam se! Zmagovalka je Klinika Lavrič!”
“No to si si pa ti zaslužila,” je rekel in me poljubil.

Zvečer sem na pol ležala na Niku. Prižgala sva novice. Jaz sem le poslušala, saj sem imela preveč dela s poljubljanjem Nika.
“... no sedaj pa na dogodke današnjega dopoldneva. Natančneje na dogodke poletnega festivala. “ Prikazali so posnetke današnjih točk. “Zmagala je Klinika Lavrič, ki je imela plesno točko s sloni. Lili Lavrič je na blog klinike tudi objavila posnetke vaj. Sloni so pod vodstvom talentirane sedemnajstletne Lare Lavrič, ki sicer igra košarko tudi odlično zaplesali. Sedaj pa na vreme ...” Naprej nisem več poslušala.
“No talentirana Lara Lavrič, ki je odlična v košarki in dresiranju živali mi boste pokazali v čem ste še dobri?”
“Pa bom, če že vprašate.” Svoje ustnice je prisesal na moje in me strastno poljubljal.
“Sestlica kaj pa delas?” me je vprašala Lina in jaz sem skoraj padla iz sedežne.
“Greva v mojo sobo?” sem rekla Niku in Lini dala daljinca.
“Prav,” je rekel Nik in mi sledil. Vrgel se je na posteljo in jaz zraven njega.
“Najprej grem pod tuš,” sem rekla in odprla svojo omaro. Na mojem spodnjem perilu je bil listek: NAJMLAJŠA SI.”
“Kaj to pomeni?” me je vprašal.
“Da se moji bratje norčujejo iz mene.”

Ko sem prišla nazaj, me je že zasul z vprašanji.
“Kje sva že ostala?”
“Tukaj.” Nadaljevala sva s poljubljanjem. Jaz sem svoje roke dala na njegov tilnik, on pa na moje boke in potoval gor in dol.

No lepo se imej, jaz pa moram iti, ker moram nadaljevati s poljubljanjem,
Lara











Hej Metuljčki,
zdaj se zgodba začne zares zapletati. Sedaj sem iz Londona tako, da bo nov del ven verjetno tudi že v ponedeljek. Imamo še tega pa še tri dele tako da ja.
Lysm
Heart