1. del - UVOD

Hej hoj! Ime mi je Dafne in imam 14 let. Tole je prvi del... hmm... nečesa. Pustimo slednje še neodločeno. Če ti bo prebrano všeč, mi prosim pusti komentar, da vem, če se splača naprej pisati. Hvala vsem, ki boste zgodbo tudi kritizirali. Važno je, da poveš svoje mnenje.


Rdeča sponka za lase, dve z majhnimi kristalčki povezani zapestnici in roza lak za nohte. Dvignem pogled in se prisiljeno, pa vendar na široko nasmehnem mamini prijateljici Breti - ali po mamino - Bri. Bri je mamina najstarejša in najboljša prijateljica, ter moja največja nočna mora. Iz neznanega razloga je Breta prepričana, da lahko spremeni edino stvar na meni, o kateri sem popolnoma prepričana in za katero sem trdno odločena, da se ne bo nikdar spremenila. In pri tem ne namerava odnehati. Del naše družine je, že odkar se je oči odselil v Maribor in vem, da jo njena vstrajnost lahko prižene do nezdravih ekstremov.
"Ti je všeč?" vpraša priliznjeno in kljub temu, da vprašanje nameni meni, pogled usmeri k mami in ji pomežikne, kot bi hotela reči "Ni zakaj." ali "Vidiš, sem ti rekla, da bo delovalo." Zaradi tega se želja v meni, da bi ji lahko kaj zabrusila še poveča, pa se zadržim in pozornost namesto Breti namenim mami.
"Poskusit si grem zapestnico." se izgovorim in sunkovito vstanem od mize. Stol z nogami odrinem nazaj in nato z vso močjo, ki jo premorem skušam skriti zadovoljstvo, ki me preplavi, ko vidim kako zelo sem z nenadnim dejanjem prestrašila Breto.
"Saj to lahko storiš tudi tu!" odvrne mama in se mi nedolžno nasmehne, jaz pa sem medtem že na pol poti v kopalnico.
"Kdaj je postala taka najstnica?" še slišim Bretine besede, preden zaloputnem z vrati. Prevzame me takšna jeza, da bi neumno zapestnico najraje zalučala v stranišče in za njo potegnila vodo. Pa jo raje odložim na poličko z zobnimi ščetkami, da skušnjava za to nespametno dejanje ne bi bila prehuda. Dobro vem, da bo mama hotela, da zapestnico nadenem naslednjič, ko pride na obisk Breta, da bo "videla kako mi je všeč", ker "nočem biti nevljudna". V resnici je vse del njunega skrivnega načrta in za dejstvo, da se vse skupaj samo ne zderemo druga na drugo, lahko krivim samo in izključno mamino obsesijo s tabu temami. Z njimi je njo mučila njena mama, ki je nasploh ena najzahtevnejših oseb kar jih poznam, potem pa, ko sta z očijem enkrat prišla do točke, kjer življenje ni bila več samo romanca in zaljubljenost in se je bilo treba začeti soočati z resnimi življenskimi situacijami, jih je začela uporabljati pri pogovorih z očijem. Ne bom je popolnoma okrivila za razpad njunega zakona, lahko pa ji naprtim vsaj del, v katerem prevara očija in vseeno ona dobi privilegij, da se je nanj pri pogovoru s psihologom zdere in odvihra v čakalnico, kjer potem vsa besna telefonira svojo ljubo Breto.
Moje misli kar preskakujejo iz teme na temo in spomini na preteklo leto se mešajo z besnimi občutki, ki jih imam do Brete. Pogled odvrnem od zapestnice in se zazrem v svoj odsev v ogledalu. Snopi temno rjavih las, ki sem jih tako površno postrigla prav pred tem ogledalom, mi zastirajo pogled in iskreno mi gredo včasih prav na živce. Oči imam modre, po očiju in Matilda pravi, da mi ne pristajajo k novi barvi las. Pa mi je iskreno čisto vseeno. Kar je čudno, ker imam običajno Matildina mnenja za sveta. Ampak tokrat mi je važno le, da mi ni treba prenašati maminih pripomb o tem, kako lepe, dolge, zlate lase imam in je moje življenje toliko lažje, da se splača potrpeti z neskladno barvo las in oči. Misli o Matildi me nekoliko pomirijo in ko še nekajkrat globoko vdihnem, sem pripravljena za vrnitev na bojišče.

Zunaj sicer sneži in prižgane so praznične lučke. Decemberski dnevi so kljub pandemiji čarobni in zaradi tega sem vesela, da živimo v centru in lahko iz okna na hodniku opazujem gruče ljudi, ki se sprehajajo ali čakajo v vrsti za palačinke. Čeprav sem vedno prva pri pričetku prepira z mamo, ko ta omeni, da si želi, da bi se znova odprle trgovine in jo vedno znova spomnim, da je korona virus bolj resen, kot se ji zdi, pogrešam lanski Božič in druženja. Ne bi si sicer privoščila palačink na Čopovi ulici, ampak misel na to, da bi bilo karantene konec, me vseeno spravi v boljšo voljo. Tudi vzdušje v našem stanovanju je lepo. Ko vsaj ne bi bilo Brete in bi lahko z mami in Luko v miru igrali Monopoly, kot smo to počeli včasih, ko je bil doma še oči. Na kakšno lepo nedeljsko popoldne se je celo zgodilo, da je bila za pobudo prepirja potrebna več kot ena omemba Brete ali postanek na polju "Blejski otok", kar je tako očija kot mami spomnilo na čisto preveč dogodkov in se potem nismo skregali, kot se je to zgodilo običajno.
Mogoče bi morali kdaj igrati še kakšno drugo družabno igro, pa bi nam uspelo preprečiti kakšen prepir ali pa bi morali poskusiti s kartami. Tako ali tako sem vedela, da povezave med Monopolyjem in rešitvijo ni bila direktna. Povod za prepir ni bila slika Blejskega otoka na igralni deski ali Breta sama, temveč sta bila mami in oči, ki se enostavno nista znala pogovarjati. Bila sta preveč drugačna, preveč samosvoja in trmasta, da bi se poslušala. Kot sem nekoč prebrala v neki reviji, ki jo je imela Karmen nastavljeno za izposojo v čakalnici, je poslušanje v pogovoru še bolj ključno kot govorjenje. Vsak trenutek, ki ga izkoristimo za poslušanje, se naučimo nekaj novega, medtem ko se med blebetanjem ne naučimo čisto ničesar. Z vsako nesramno besedo, ki jo zadržimo zase, pridobimo nekaj moči in samokontrole. To sicer ni pisalo v tistem članku o pogovorih, vem pa, da je res. Zato, ko se vrnem v kuhinjo in sedem nazaj na svoje mesto, Breti ne namenim niti pogleda, temveč jo popolnoma ignoriram. Mogoče jo bo to izučilo in mi bo naslednjič prinesla vsaj prozoren nadlak in ne florescentno roza za "pučke" - kot pravi mama - čeprav dobro ve, da nočem biti ena izmed njih.