Ne vem, če objavljam prezgodaj, ker nisem dobila še nobenih komentarjev, ampak si res želim objaviti drugi del, tako da je tu - prvo poglavje moje zgodbe. Uživajte v branju! :wink:

Pred natanko enim mesecem bi verjetno še trdila, da je šola zguba časa in da bi z veseljem vsak dan ostajala doma in ležala v postelji ter jedla čips. Potem pa se je začela karantena in z njo se je moja želja po ostajanju doma vedno bolj zmanjševala. Zdaj si želim samo eno; da bi lahko odšla v svet in se ne več vrnila v naše turobno stanovanjce na Čopovi ulici.
Noge prekrižam in se vzravnam na stolu. Rada sedim v tem položaju, ker se počutim v njem gibčno. In spomni me na Matildo, ker je tako zmeraj sedela ona. In ne le s pokrižanimi nogami. Včasih je eno nenavadno zložila pod drugo, ali pa se je sesedla v položaj ki je spominjal na tistega v katerem se v cerkvi moli in se nato z zadnjico dotaknila stopal, kar je šlo potem tistemu, ki je sedel v klopi za njo strašno na živce, ker ni videl ničesar, razen gromozanske fige v katero je zvila svoje lase.
Ko se je nesrečnež, ki mu je pri predmetu, kjer se je Matilda porodila želja po tem nepriročnem sedenju pripadalo mesto za njo začel pritoževati, se je Matilda zmeraj čisto počasi obrnila, se kislo nasmehnila in se presedla na stolu tako, da sta ji nogi bingljali nad tlemi.
Najbolj mi je v spominu ostalo, ko jo je na to, da tako enostavno ne more sedeti, opozorila učiteljica za slovenščino, ki jo kličemo Plončeva, čeprav nas vedno znova opomni, da ji naj rečemo kar Lucija. Ni mi po godu, ko učitelji želijo, da jih kličemo po imenih, kot bi bili prijatelji. Vem, da mislijo, da se tako z nami povežejo in napravijo nekakšen vtis, ampak v bistvu naredijo ravno obratno in potem je odnos med nami enostavno čuden. Poleg tega zna biti Plončeva preprosto zlobna in kruta.
Enkrat je na primer opazila, da Matilda zastira pogled za sabo (za njo je sedela ena najinih dobrih prijateljic Iris. Seveda bi se ji Matilda umaknila, če bi iRIS spregovorila, ampak se ta ni hotela pritožiti, ker je zlat angelček. Čisto preveč je vljudna in si nikoli ne upa priznati, če jo kaj moti) in se je medtem, ko je Ana brala nalogo čisto počasi primajala do najine vrste.
“Bi se morda lahko normalno usedlli mlada dama?” je čisto počasi vprašala. Matilda se je zdrznila in preden je zaznala, da govori njej nekaj sekund nemo strmela v velikanska očala, ki si je Plončeva posadila na nos. “Vam je muca popapala jezička?” je še kar vrtala ta in vedno bolj mi je šla na živce. Ne le, da je, da bi dodala ironijo v svoje nadlegovanje Matildo vikala, uporabljala je še te nadležne izigrane izraze, ki jih nihče več ne uporablja. Ne razumem kako si je Plončeva predstavljala, da bi imela lahko s katerim koli učencem prijateljski odnos, če se pa do nas obnaša na takšen način.
Šele takrat se je Matilda prebudila in stopala hitro položila na tla. Ničesar ni odgovorila in kljub temu, da je zdaj Iris lahko lepo videla na tablo, Plončevi ni bilo dovolj nadlegovanja, ker očitno ni dobila reakcije razreda, ki jo je iskala.
“Bova midve naprej brali, Matilda?” jo je pobarala in ji namenila čisto preveč zadovoljen nasmeh. Zdelo se mi je, kot bi vedela kako zelo neprijetno ji mora biti v tej situaciji in to počne nalašč.
“Lahko jaz preberem.” Sem se ponudila, ker sem na prijateljičinem obrazu od zadrege že opazila rdečico.
“Ne bo treba, bova midve z Matildo zmogli sami.”
Potem je morala prebrati celo stran in jecljala je, kot bi ji črke po strani kar skakljale. Ko jo je zvonec končno rešil pred tragedijo, je bila že skoraj v joku in smilila se mi je huje kot kadarkoli prej.
Na srečo je sledila malica, kar je Matildo običajno spravilo v boljšo voljo. Za povrh so nam pripravili še orehove zvitke, ki jih je imela najraje. Te je mama v pečici pripravila tudi danes in prav njihov vonj me je spomnil na prigodo z Plončevo. Nje v karanteni prav res ne pogrešam. Ravno nasprotno, vsak dan sem hvaležna, ker mi je ni treba videti.
“Prste stran!” mi zabrusi mama, ne da bi se obrnila in preverila kdo je vstopil v kuhinjo.
“Samo enega bom.” Ji povem, ampak nič ne pomaga.
“Niso za nas!” me odvrne in pladenj prestavi na mizo, stran od mene.
“Za koga pa so?” vprašam razdraženo.
“Jutri jih bosta odnesla sosedom v bloku.” Razloži mama in si sname predpasnik.
“A pride Luka?” vprašam začudeno in mama pokima. “Saj veš, da mi ne bo še v sanjah hotel pomagati raznašat piškotov!” ji zabrusim in mama mi nameni užaljen pogled. Mama obožuje peko piškotov. Soboto, ki jo izbere za to označi za sveto in potem morava njena “pomagača” piškote raznašat po bloku. Čeprav sosede komaj poznamo, postanejo za božič naenkrat dovolj pomembni, da si zaslužijo piškote in čestitke.
Iz police vzamem kozarec in se sprehodim do hladilnika, da bi si nalila nekaj mleka.
“Pokliči danes babi, prav?” me pobara mami in začuden pogled, ki ji ga namenim je prav nič ne zmede.
“Lepo je, da se spomnimo nanjo.” Me opomne mama in za mano zapre hladilnik, ko je mleko znova na svojem mestu.
“Lahko pokličem vsaj dedija in ne nje?” se pogajam.
Za trenutek je pomolčala, kot bi pretehtavala, če se je vredno o temi skregati ali ne. “Pojdi po še nekaj mleka.”
Tako sem čez deset minut, zakamuflirana s šalom, kapo, rokavicami in očkovo staro jakno, ki jo je skupaj s še nekaj drugimi srajcami in hlačami opustil, ko se je lani odselil.
Mami gre strašansko na jetra, ko nosim moške obleke. Ne pusti mi, da jih kupujem v trgovini in jakne so še edina stvar, pri kateri ji ne popokajo živci. Ampak glede na to, da grem za njo v trgovino, si lahko privoščim spodrsljal in skozi vhodna vrata se hitro izmuznem na hodnik. Pritisnem na tipko za dvigalo, ampak sem vmes, ko se na ploščici ob vratih prikaže številka 1 že na pol poti do stopnišča.
Preskakujem po dve stopnici hkrati. Včasih, ko je moja glava prazna začnem čisto preveč premišljevati o vsaki odločitvi in dejanju v svojem življenju in naenkrat se začnem spraševati, če hitim ker se mi mudi ali pa zato, ker si želim čim prej nazaj domov.
Obstojim na sredi stopnišča in si snamem desno rokavico. Rokavice sem si na hitro sposodila od mame. Njene najljubše, tiste, ki so okrašene z modrim puhom, ki greje prste. Iz žepa izvlečem telefon in odprem kontakte. Poiščem črko M v imeniku in Matildino ime takoj pritegne mojo pozornost.