Drage bralke in bralci!

Končno vam predstavljam tretje poglavje moje zgodbe. Upam, da je tistim, ki jo vestno berete všeč in da se ne vleče preveč. Hvaležna sem za vsak komentar in ogromno mi pomeni, da si vzamete vsak dan čas za prebiranje mojega pisanja!
V današnjem delu se vračamo nekaj časa nazaj in morda vam ne bo še takoj kristalno jasno kaj se dogaja. Obljubim pa, da bo dobilo vse skupaj čez nekaj časa ogromno smisla in boste vse razumeli. Samo prosim ne obupajte nad branjem. Upam, da ste vsi lepo preživeli novo leto. Sedaj pa lahko kar začnemo…

Sedeli sva pred učilnico za glasbo in jedli kolačke s koščki brokolija. Na njenem čelu je sameval pramen las in ravno, ko sem iztegnila roko, da bi ji ga umaknila izpred oči, me je zaslepila parajoča svetloba in trenutek za tem mi je nekdo pihnil v uho. Skočila sem k višku in vsa preplašena pogledovala na okrog. Matilda, ki je medtem odskočila, da je z glavo ne bi zadela naravnost v zobe, je naenkrat stala na sredi moje sobe in se dušila od smeha. Nekaj sekund sem jo zaspano opazovala, nato pa se užaljeno skobacala iz postelje in se namenila v kopalnico.
“Ne bodi užaljena!” se je pritožila Matilda in mi sledila po hodniku. “Priznaj, da je bilo vsaj malo smešno.”
Ozrla sem se čez ramo in ji namenila naveličan nasmeh, ki sem mu dodala narejen vzdih, s katerim sem ji želela sporočiti kako otročja je. Matildi to ni vzelo veselja in ko sem ji, da bi utišala njen smeh, vrata skoraj pred nosom zaprla, je to njeno dobro voljo le podkrepilo.
Naenkrat pa se je zaslišalo loputanje z vrati in hihitanje na hodniku se je poleglo. Medtem sem iz poličke pod ogledalom vzela zobno pasto, saj sem si nameravala umiti zobe. Ko pa sem zaslišala robustne korake in nato moški glas, ki je nekoliko omotično, pa vendar glasno zakričal: “Kaj za vraga se tu dogaja?”, mi je roka zastala sredi dejanja.
Prepoznala sem glas in prav nič mi ni bilo po godu, da bi se moški, ki mu je pripadal, potikal po našem stanovanju. Zobno pasto sem hitro odložila nazaj na svoje mesto in planila iz kopalnice. Postavila sem se Matildi ob bok in na vso moč poskušala ohraniti mirno kri ter vsiljivcu, ki je nepovabljeno vdrl v prostor ne pokazati kako zelo me ga je bilo strah. Dodobra sem si ogledala klavrno postavo pred nama. Moški je imel na sebi navlečene prevelike kavbojke, ki so bile že kar lepo zdelane in so imele na sprednji strani že nekaj lukenj ter zaplat, ki so potrebovale krpanje. V roki s katero je pijano mahal po zraku je držal prazno steklenico alkohola in bilo je očitno, da ga noge še komaj držijo, ko se je opotekel in ob tem skoraj podrl mamino vazo z rožami.
Komaj sem še lahko verjela, da je to eden in isti Richard, ki je nekoč na otroške vrtiljake prinesel sveče pečeno torto, ki jo je spekel sam. Isti Richard, ki je znal potolažiti vsakega otroka in je z njimi ravnal kot bi bili najbolj dragocen zaklad na svetu. V tej podobi pred nama nisem prepoznala moža, ki je z Matildino mamo Tanjo ravnal kot s kraljico in zanjo postoril vse najbolj ljubke stvari. Spomnim se vseh rojstnih dni, ki smo jih preživeli z Protnikovimi. Skupaj jih praznujemo že odkar sva z Lukom majhna otročička in sta se najini mami spoznali na delu v bolnišnici. Za tem stoji še dolga zgodba pričkanj med ženskama in dolgih prepirov ter obrekovanj, ki smo jih bili prisiljeni poslušati vsi družinski člani. Včeraj sem slišala Tanjo, kako je rekla to o meni. Ja, veš, prav na živce mi gre, ne morem je prenašati. Tanja to, Tanja tisto.
Bolj, kot da bi jo Tanja motila, mi je mama delovala kot bi ji bilo kreganje s sodelavko v zabavo in ne vem, če bi se spletke med njima kdaj končale, če ne bi vstopila očeta. Ko sta se spoznala najina očeta in postala nerazdružljiva prijatelja ter skupaj celo ustanovila podjetje, mami nista imeli druge izbire kot da sta privolili v en sam samcat pinkik med družinama. Najprej sta se prav grdo gledali in nista hoteli poskusiti niti hrane, ki jo je prinesla druga! Potem pa je Matilda grdo padlla po klancu in obe sta ji takoj priskočili na pomoč. Ta naglica in materinska zaščitniškost sta ju povezali in kar naenkrat se spletke med njima niso zdele več tako neločljive kot prej.
Richard je bil takrat prav ponosen na svojo ženo in zgodbo o začetku prijateljstva med mamama je vedno, ko jo je še pripovedoval zaključil z mokrim poljubom namenjenim Tanji. Kot majhna sem to zgodbo slišala najraje in še preden sva z Matildo postali najboljši prijateljici in nisva še vedeli, koliko skupnega bova razvili in kako se bova povezali, sem rada sedela ob njej in poslušala pripoved.
Tako zelo mi je bilo kot majhni pučki nerodno, da se nisem upala niti ozreti k njej, da se najina pogleda ne bi srečala. In če sta morda se, sem vedno hitro in sramežljivo pogledala stran. Prav tako prestrašeno sem potem zbirala pogum, da bi pogledala Matildo tudi tisti mračni dan, ker sem dobro vedela kako grozno ji je moralo biti pri srcu, ko je videla kaj je nastalo iz očeta. Moški, po katerem se je celotno otroštvo zgledovala in je potem izginil in se spremenil v to razvalino je bil pravo razočaranje in sramota in jeza, ki sem jo čutila do njega me še kar obdaja.
Previdno sem si končno upala pokukati k Matildi, da bi preverila, kaj namerava narediti in pogled s katerim je prebadala očeta je bil še hujši kot sem pričakovala. Prestrašil me je in spravil v zadrego. Bil je tako hladen, tako razočaran in ponižujoč kot ni bil prijateljičin pogled prav nikoli. Matilda je bila že od nekdaj umirjena in prijazna oseba, zdaj pa je izgledalo, kot bi se ji postava pred njo gnusila. Tudi, če je nekoga sovražila, se je vedno potrudila, da je sovraštvo do njega skrila. Če ne iz vljudnosti, pa iz preprostega dejstva, da je bila enostavno predobra, da bi kogarkoli užalila ali mu pokazala kako zelo jo spravlja ob živce.
Razumela sem sicer srd, ki ga je čutila do te sramote od starša. Pa je bilo vseeno srhljivo opazovati Matildino nenavadno počutje, ker je to plat sebe na dan privlekla tako redko, da sem pozabila, da obstaja. Nazadnje so se njene oči tako zelo iskrile, ko ji je najina nekdanja prijateljica Maja iz rok izpulila stekleno kroglo, ki ji jo je za rojstni dan podarila pokojna babica Štefka in jo z vso silo zalučala na tla, da se je razletela na tisoč koščkov. Matilda je potem za nekaj trenutkov samo nemo obstala in opazovala ostanke njenih spominov. Potem je počasi dvignila pogled iz tal, medtem ko smo ostala dekleta nepremično opazovala dogajanje, ne da bi si upale črhniti. Še Maja, ki je pred trenutkom naredila nekaj tako nepričakovanega in besnega je, ko je uvidela pogled s katerim jo je Matilda prebadala obnemela. Ob spoznanju, da je morda le šla korak predaleč, se je neprijetno premestila. Minilo je samo nekaj sekund in ni bilo veliko časa za razmislek, kajti v naslednjem trenutku se je Matilda odrinila iz mesta ter skočila na Majo, ki je od presenečenja in bolečine, ki ji jo je zadala, ko je nohte zarila naravnost v njeno lobanjo, kar zarjovela.
Ob spominu na grozovit dogodek mi je postalo kar malo slabo in pogled me je spomnil na to česa je Matilda sposobna. Iztegnila sem roko in ji jo podala, da bi se prepričala, da ne bo mogla storiti česa takšnega kot je storila nazadnje.
Obrnila se je proti meni in mi namenila odločen in umirjen prikimaj, s katerim mi je hotela zagotoviti, da zmore to sama in da je čas, da se očetu postavi po robu.
“Kaj delaš tukaj?” je hladno zasikala. Obrnila sem se nazaj k moškemu, ki se je še kar opotekal pred nama in ga premerila od glave do pet, kot da bi mi to lahko kako pomagalo najti rešitev iz te zadušljive situacije.
Čeprav je Richard pogled uperil v naju, je od pijanosti izgledal kar nekoliko omotičen in nezbran. Bilo je, kot bi gledal skoz naju, kot da naju ne bi bilo. V tistem sem si sicer res bolj kot karkoli drugega želela, da naju ne bi bilo v stanovanju in ko je Richard naredil korak proti nama, sem računala na najhuje.
“Prišel sem te pogledat!” je nato hripavo izdavil, medtem pa s steklenico mahal po zraku.
“Prosim pojdi stran.” Je odločno ukazala Matilda in glas se ji je na koncu kar malo zatresel.
“Punčka moja, ne govori tako z mano!” se je zasmejal on in naredil korak proti nama. Matilda je hitro odskočila, to, pa ga je očitno spravilo v slabo voljo, saj je v tistem trenutku nasmeh iz njegovega obraza izginil.
“Pridi sem!” je vzkliknil z istim pijanim priokusom v glasu. Močno se nama je približal in razširil roke. Matilda je očitno sprevidela, da jo namerava objeti, saj ji je, preden so se njegove dolge roke ovile okoli njenega vratu, uspelo zakričati: “Ne!”. Toda bilo je prepozno in že trenutek za tem je javkajoče obstala na mestu, medtem ko se ji je pijani Richard obesil za vrat.
Nemočno sem opazovala kaj se dogaja in moje misli so divjale ob kupu idej, ki sem jih imela. Prav nobena od zamisli pa mi ni prišla prav v situaciji v kateri sva se znašli. Nisem vedela kako naj se Richardu sploh postaviva po robu. Nikoli nismo načrtovali, da si bo res upal znova približati otrokoma in čeprav nam je bilo kristalno jasno kako nevaren je bil lahko, si več kot obiskov v šolo ni upal privoščiti.
V tistem pa mi je bilo dovolj. Naglica in stresnost situacije sta vplivala na moj razum in ne da bi prav dobro premislila kaj delam, sem iz police pograbila lončnico in mu jo razbila na glavi. Besno in robustno, kot neroden trol iz Harry Potter filma se je opotekel proti meni, v tistem pa ga je od zadaj napadla še Matilda, ki se ga je odločila poriniti naprej.
Ne vem od kod je šibka deklica kot je Matilda premogla toliko moči, ampak njen oče je čez trenutek že nepremično ležal na tleh.