Hehe, tretji del :blush:

“Halo?” Matildin glas na drugi strani linije je hripav in zveni, kot bi ravnokar vstala.
“Ne delaj se, da ne veš kdo kliče!” jo posvarim in si znova nadenem rokavico. Imam razpokane roke in vsaka sekunda brez maminih toplih zaščitnic je lahko usodna.
“Če sem pa mislila, da je bila to najina nova tradicija.” Se z narejenim razočaranjem pritoži ona.
Spustim se do dna stopnišča in čez trenutek sem že zunaj, na ulici, ki je napolnjena s hitečimi nakupovalci in sprehajalci.
“Rabiš mleko?” bleknem prvo stvar, ki mi pride na misel.
“Ne, lahko mi pa prineseš puding.”
“Boš klasiko?” se pozanimam in Matilda mi pritrdi z zadovoljnim “mhm”. Zasliši se hreščanje in najverjetneje si v usta strese nekaj čipsa, ker me potem odslovi z hitrim: “Zdaj moram pa še to pojest preden prineseš!” in najinega pogovora je konec.

Zavijem desno in se sprehodim do majhne trgovinice na sredini ulice. Vrsta je kratka in v rumen jopič oblečena gospa, ki nas spušča v trgovino se mi prijazno nasmehne. Vrnem ji nasmeh, čeprav vem, da ga pod masko verjetno ne bo opazila.
V trgovini je ravno pravšnje število ljudi, pa se vseeno le s težavo izognem nekemu staremu gospodu, ki se postavi predme, ko se že s polnimi rokami napotim proti blagajni. Že se zrinem mimo njega, pa se tokrat dotakne moje rame in me sunkovito ustavi sredi koraka. Zdrznem se in od presenečenja mi jajca zgrmijo iz rok naravnost na tla.
Prodajalka, ki pred mano izpraznjuje poln voziček izdelkov odskoči in gospa s košaro polno rjavega riža se obrne, da bi videla kdo povzroča kraval. Strašno neprijetno mi je in obraz mi kar žari od neugodja. Nikoli nisem bila preveč zgovorna ali samozavestna oseba in v situacijah, ki so od mene zahtevale kakršno koli udejstvovanje v javnosti, nisem najbolj postavna.
“Kaj je pa s tabo narobe?” obrnem se in pogled uperim v starca, ki je za nesrečo kriv. Maska mu počiva pod nosom in kljub razdalji med nama mi v nos stopi vonj po alkoholu.
Ne odgovorim mu in se raje ozrem k prodajalki, ki medtem utrujeno vzdihuje. Postane mi še bolj nerodno in smili se mi, ker bo morala sedaj za mano še pospravljati.
“Hej! Haloo?!?” starec stopi korak bližje in roko znova iztegne proti meni. Izmuznem se mu in se vzvratno pomaknem nazaj. Pri tem pa se s hrbtom zaletim v stojalo z božičnimi sladkarijami, ki so kljub temu, da je Božič že za nami še kar v prodaji. Nekaj vrečk pristane na tleh in ko se obrnem, da bi jih pobrala, s kotičkom očesa znova opazim pogled gospe z rižem. Ne pristopi, da bi se zavzela zame in ne priskoči na pomoč pri pobiranju vrečk. Samo stoji tam, se dela, da nekaj išče in radovedno opazuje dogajanje. Na srečo me reši prodajalka, ki se na prizor vrne, da bi počistila nered. Starec medtem še kar stoji na svojem mestu in si nekaj brunda. Ob pogledu nanj me preplavi srh in želim si, da bi jo lahko čim hitreje pobrisala iz trgovinice.
Z nekaj občutka krivde, ker prodajalko pustim samo s čudakom, se napotim nazaj do police na drugi strani po nova jajca in se nato hitro postavim za gospo z rižem v vrsto za samopostrežno blagajno. Poskenirane izdelke nemarno pomečem v vrečko in se v naglici skoraj zaletim v gospo z rumenim jopičem, ki se še kar nasmejana obrne, da bi videla komu se tako mudi. Ne uspe se mi opravičiti, saj se v strahu, da bi me dohitel neprijetni starec raje urno zaženem naprej po ulici proti Matildinemu bloku.
Ne živi daleč in po nekaj minutah hoje že zvonim na zvonec z njenim priimkom.
“Halooo?!?” prav počasi izdavi. Zasliši se brenčanje in nato cmokanje, ko si očitno v usta strese še preostanek čipsa.
“Srečo imaš, da sem jaz.” Jo opomnim, ona pa le lahkomiselno odvrne, da nihče drug tako ali tako ne zvoni po hišah. Potem odloži slušalko in urno priteče po stopnicah.
“Pudingg!” se razveseli in izročim ji obljubljeno.
“Imam prigodo zate!” nato ji povem celotno zgodbo in pri koncu je običajno tiha Matilda tako razdražena, da ne bi bila presenečena, če bi se naenkrat zagnala po ulici in ne odnehala dokler ne bi starca našla in se prepričala, da se mi nikoli več ne približa. Matilda je ena najbolj zaščitniških prijateljic kar sem jih kadarkoli imela in kljub temu, da deluje kot najbolj miroljuben človek na svetu, se zna zavzeti za tisto, kar se ji zdi važno in zato jo imam najraje.
“Morava nekaj ukreniti, ne more te kar nadlegovati!” vztraja.
“Dokler ga nikoli več ne vidim, bo vse v redu.” Ji zagotovim in se mimo nje prerinem v vežo. Tam se sesedem na stopnišče in jajca odložim ob sebe.
“Si morala plačati za jajca, ki so ti padla?” vpraša Matilda in jaz začudeno odkimam. Na to sploh nisem pomislila.
“Še dobro, ker potem bi morali nekaj narediti še glede tiste prodajalke.” Sede poleg mene in kot običajno prekriža noge. Nekaj trenutkov tako sediva, nato pa Matilda iz nenada spregovori.
“Povabil me je na valeto.” Reče in občutek ko se zavem kaj je ravnokar izustila je podoben kot bi me nekdo z nožem zabodel v hrbet. Ob misli na nož me zaskeli hrbtenica in moram se vzravnati.
“Primož?” poskušam ostati mirna. Dobro vem, kdo jo je povabil, pa si vseeno omogočim nekaj lažnega upanja in izstrelim ime za katerega si želim, da bi bilo pravo. Primož je prijazen, dobrosrčen in izredno neroden sosošolec, čigar povabilo bi Matilda zagotovo odklonila. Vseeno pa bi bilo stokrat lažje prenašati Primoža kot pa tistega, za katerega je rezervirana Matildina družba na valeti.
Zazrem se skozi okno in si zaželim, da bi mi lahko Matilda novico povedala po telefonu in se mi ne bi bilo treba grenko nasmehniti in ji zagotoviti, da sem zanjo vesela. Potem se obrnem nazaj proti njej in storim prav to.