»NE!« sem zakričala in stekla naprej, a pod mojimi nogami se je svet začel lomiti. Razpoke v tleh, utripajoča svetloba, vse se je začelo podirati …
In potem … potem je prišel ON.
Stvor.

***

Njegove oči so sijale kot dve zvezdi v breznu teme, njegove poteze so bile nejasne, kot da se ves čas spreminja. Toda tisto, kar me je zares prestrašilo, je bil občutek … kot da me gleda že dolgo. Predolgo.
»Ava,« je zašepetal moj ime, in njegov glas me je objel kot svilena nit, nežna, a smrtonosna.
Zadrhtela sem.
»K-kdo si? Kaj hočeš od mene?«
Senca se je premaknila bližje, in ko je bila le nekaj korakov stran, sem začutila njegovo toploto. Nisem pričakovala, da bo topel. Srhljivo človeški.
»Vse,« je odgovoril s tihim glasom. »Hočem tebe.«
Srce mi je divje razbijalo. V meni se je prepletal strah in nekaj drugega – nekaj, česar nisem hotela priznati. Privlačnost? Privlačnost do nečesa, kar ni bilo človeško?
Toda potem … sem začutila drugo prisotnost.
Tako hitro, kot je izginil, se je Rayan vrnil.
Nenadoma sem začutila toploto za svojim hrbtom. Obrnila sem se in ga zagledala – živel je, bil je tu. Njegov dih je bil neenakomeren, roke stisnjene v pesti, oči so mu bile divje.
»Ava, odmakni se,« je siknil.
A nisem se mogla premakniti. Pogledala sem Rayana in nato Stvora, ki se je zdaj smehljal, kot da se zabava.
»Kako plemenito,« se je posmehnil. »Misliš, da me lahko zaščitiš pred njo? Ali pa njo pred menoj?«
Rayan je stopil bližje. »Ona ni tvoja.«
Stvor se je zasmejal. Nizek, vibrirajoč zvok, ki mi je preletel po koži kot elektrika.
»Oh, ampak Ava je že dolgo moja.«
Moje misli so se podivjano pomešale. Kaj za vraga je mislil s tem?
Nisem imela časa razmišljati, ker se je naslednji trenutek vse razletelo v svetlobi.
Potegnilo me je nazaj, kot da sem padala skozi nevidne roke, in zadnje, kar sem videla, sta bila Rayanov zaskrbljeni obraz in Stvorjev preveč samozavesten nasmeh.
In potem – tema.
Bila sem ujeta med dvema svetovoma.
Nisem vedela, ali padam ali lebdim, toda občutek je bil omotičen, skoraj omamen. Vse okoli mene so se prelivale barve – srebrna, temno modra, črna kot noč brez zvezd. Slišala sem glasove, šepetanja, ki so mi polnila misli, a jih nisem razumela.
Potem pa – bum!
Trdo sem udarila ob nekaj mehkejšega, kot da bi padla na kup listja. Globoko sem zajela sapo, srce mi je butalo ob rebra. Ko sem odprla oči, sem se znašla na popolnoma drugem mestu.
Svetloba je bila mehka, nežna, skoraj nerealna. Drevesa okoli mene so bila previsoka, njihovi listi so žareli s šibkim modrikastim leskom. Zrak je imel vonj po nečem sladkem, neznanem.
»Ava!«
Obrnila sem se in ga zagledala.
Rayan.
Njegove oči so bile divje, zaskrbljene, v trenutku je bil pri meni. Klečal je ob meni, njegove roke so se dotaknile mojega obraza, kot da se želi prepričati, da sem resnična.
»Si v redu? Počasi dihaj,« je zamrmral in mi s palcem nežno prešel čez ličnico.
Občutek njegove kože na moji je bil skoraj električen. Srce mi je preskočil utrip. Pogledala sem ga, njegove rahlo razmršene lase, kot da se je ravnokar prebil skozi nevihto, njegove napete mišice pod raztrgano srajco …
»Kaj … kaj se je zgodilo?« sem izdavila, poskušala ignorirati toploto, ki mi je narasla v prsih.
Rayan ni takoj odgovoril. Pogled mu je zdrsnil od mojih oči do mojih ustnic – in samo za trenutek se mi je zazdelo, da se bo sklonil bližje. Da bom čutila njegov dih na svojih ustnicah.
Toda potem se je vse spremenilo.
Veter je nenadoma postal leden. Zrak okoli naju se je zgostil. Nekaj je bilo tukaj.
Rayan se je sunkovito odmaknil, oči so mu potemnele. »Ne.«
Za nama se je nekaj premaknilo.
Obrnila sem se in tam – tam je stal Stvor.
Nasmehnil se je. Tokrat še širše.
»Dobrodošla, Ava,« je rekel. »Doma si.«
Mravljinci so mi preleteli kožo.
Kaj za vraga je mislil s tem?