*i*Obrnila sem se in tam – tam je stal Stvor.*i*
*i*Nasmehnil se je. Tokrat še širše.*i*
*i*»Dobrodošla, Ava,« je rekel. »Doma si.«*i*
*i*Mravljinci so mi preleteli kožo.*i*
*i*Kaj za vraga je mislil s tem?*i*

***

Svet se je stemnil.
Stvor ni stopil bližje, a sem vseeno začutila, kako se mi ledena prisotnost ovija okoli telesa. Pogledala sem Rayana - stal je točno tam, kjer sem ga pustila, a njegov izraz se je spremenil. Še vedno napet, pripravljen na boj, toda v očeh je imel nekaj drugega. Nekaj, kar me je skoraj bolj prestrašilo kot stvor pred nama.
»Ne poslušaj ga,« je rekel tiho.
Srce mi je divje razbijalo. Nekaj v tonu njegovega glasu, v tem, kako so se njegove pesti stiskale ob telesu, mi je dalo vedeti, da ve več, kot mi je pripravljen povedati.
Stvor se je rahlo nagnil naprej, kot da bi naju opazoval z nezdravim zanimanjem. »Lahko bi ostala tukaj,« je rekel, njegov glas je bil gladek kot strup. »Oba. Skupaj.«
Zastrmela sem se v Rayana, toda ni me pogledal. Ustnice so se mu napeto stisnile, čeljust je trznila.
»Ne verjemi mu,« je ponovil, tokrat ostreje.
In potem – le za sekundo – sem zagledala, kako se je stvor nasmehnil.
Nekaj se je zgodilo.
Rayan se je zdrznil, kot da bi ga nekaj potegnilo nazaj. Nisem razmišljala - skočila sem naprej in ga zgrabila za zapestje, prsti so se mi ovili okoli njegove kože.
Tisti trenutek, ko sva se dotaknila, je vse izginilo. Stvor. Tema. Ledeni občutek v prsih.
Ostala sva samo midva.
Njegova dlan je zdrsnila okoli mojega pasu, potegnil me je bližje, kot da je edini način, da ostaneva tukaj, če se drživa drug drugega. Moje dihanje je bilo plitvo, preblizu sva bila, preveč stvari sem čutila naenkrat.
»Ne spusti me,« sem zašepetala.
Za hip – samo za hip – so njegove oči padle na moje ustnice.
Potem pa … nič.
Zrak se je prelomil. Nekaj ga je odtrgalo stran od mene.
Izginil je.
Praznina, kjer je stal pred sekundo, je bila bolj strašljiva kot karkoli drugega.
In stvor se je zasmejal.
»Vidiva se kmalu.«
Potem pa … tema.


Zrak je bil gost in težak od vonja po starem lesu in rahlem priokusu po dimu, kot da bi nekdo pred kratkim zakuril ogenj v kaminu. Moje oči so se odprle počasi, kot da bi bile moje veke obtežene s svincem.
Ležala sem na mehki površini. Odeja pod mojimi prsti je bila topla in dišala je po nečem domačem, čeprav se nisem mogla spomniti, od kod bi mi bil ta vonj znan.
Počasi sem se dvignila in se ozrla okoli.
Bila sem v hiši. Veliki, stari hiši, ki je izgledala kot nekaj iz drugega časa. Leseni tramovi na stropu, kamniti kamin, mehka svetloba sveč, ki so stale po lesenih policah. Nekaj je bilo na tem prostoru—nekaj magičnega.
Nisem vedela, kako sem prišla sem. Niti zakaj.
Stopila sem s postelje in moje bose noge so se dotaknile hladnih lesenih tal. Rahlo sem zadrhtela, a ne zaradi mraza. Nekaj me je vleklo naprej, skozi vrata, po dolgem hodniku, dokler nisem prišla do velike kuhinje.
In tam je bil on.
Rayan.
Stal je pri kuhinjskem pultu, obrnjen stran od mene, in nekaj tiho mrmral. Luč sveč je nežno osvetljevala njegove lase, mehko padala na njegove poteze. Srce mi je poskočilo.
»Rayan,« sem izdavila, preden sem se sploh zavedala.
Obrnil se je. In ko me je pogledal, sem vedela—nečesa mi ni povedal.
»Končno si budna,« je rekel in se naslonil na pult.
»Kje sva?«
Za trenutek ni odgovoril. Pogledal je skozi okno, kjer je zunaj vladala temna, skoraj neresnična pokrajina.
»To je skriti svet,« je rekel tiho. »Svet, ki ga šola skriva. V njega lahko vstopijo samo izbrani.«
Počasi sem stopila bližje. »In midva sva izbrana?«
»Ja.«
»Kaj pa ostali?«
»Še niso prišli.«
Tišina med nama je bila napeta, prepletena s toliko neizrečenimi vprašanji. A v njegovih očeh sem videla nekaj drugega. Nekaj globljega.
V naslednjem trenutku je bil že pri meni. Njegove roke so zdrsnile okoli mojega pasu in me potegnile bližje.
***
okej tule naprej se bo pa zdej začelo mal bol romantično pa zanimivo. tole je bil zdej ubistvu uvod u use skupi!

Lp
Haiss:kiss: