Ko sem bil otrok so mi vedno govorili, da moram za stvari trpeti, če želim biti uspešen. Tega sem se držal, kot pijanec plota. Če pogledam za nazaj se iz osnovne in srednje šole spomnim le učenja in brezglavega ponavljanja. Po šoli sem se do poznega učil, da sem pisal pet. Lagal sem učitelju, da sem naredil seminarsko nalogo in jo potem dolgo v noč pisal, da bi dobil vse točke. Opustil sem hobije, zabave in sprehode, da bi bil odličen. Res sem hotel biti popoln otrok staršem, ki sta končala medicino in se zaposlila kot kirurga.
Moja usoda je bila zapečatena: postal bom diamantni maturant, se vpisal na medicino, delal v operacijski sobi in na stara leta vnukom pripovedoval kako je bilo, ko sem bil mlad. Vsako jutro bom spil dve kavi ter se s super dragim avtom, za katerega bom zapravil čisto preveč, odpeljal v službo, kjer bom delal, operiral in se smehljal kirurškim vicem. Trikrat na teden bom imel nočno izmeno, zaradi katere bom začel uporabljati kremo za prekrivanje podočnjakov, ki mi jo bo kupovala žena, prav tako zdravnica, ki bo imela v imenu, tako kot jaz napisana dva dr.-ja. Po poroki mi bo žena rodila dva otroka, ki bosta odraščala ob velikem novofundlandcem, ki ga bom po službi sprehajal ter mu metal žogico. In ko se bosta otroka zaposlila, pes pa umrl se bom upokojil in vsak dan skrbel za vrt ter ob nedeljah igral golf. Navidezno srečen se bom poslovil od sveta, medtem ko bodo vnuki že poročeni.

Takšne so bile »moje« sanje pri sedemnajstih. Kot bi rekla moja mama, se mi je obetalo »popolno življenje«, ki bo samo takšno in pika. Res je vse teklo kot po maslu. Osnovno šolo sem obiskoval v našem domačem kraju in jo opravil z odliko. Po njej pa sem prva dva letnika preživel v neki prestižni gimnaziji, kjer je bil poudarek predvsem na naravoslovnih predmetih, se pravi biologija, kemija, fizika. Imeli so tudi zdravstveno vzgojo, namenjeno prav takim učencem kot sem bil jaz. Še vedno sem živel doma. A po drugem letniku se je oče odločil, da sem dovolj dober, da me vpiše v mednarodno gimnazijo, ki je bila približno 570 kilometrov oddaljena od mojega doma. To je pomenilo, da sem praktično dve leti preživel v dijaškem domu.

---------------------------

Torej, včeraj sem začela pisat tole zgodbo.:hugging: Ne vem še točno kaj se bo iz nje razvilo, ampak, če bom imela čas bom jo nadaljevela. To je moja prva zgodba, zato upam, da vam je všeč. :grin:

Adijo! :heart: