Ko se je to zgodilo, še dolgo časa nisem povsem verjela, da ima Luka punco. Kajti, z mano je še vedno ravnal povsem enako kot prej, oziroma še bolj nežno. Na treningih se je cel čas pogovarjal z mano, ubujal je najine hece. Včasih me je gledal in se mi smejal. Tudi če vseh teh znakov ne bi bilo, bi še vedno dvomila v dejanski obstoj njegove punce. Gumica je bila, ja, a lahko bi bilo karkoli. Resnično karkoli. Nikoli prej nisem ničesar slišala o njegovi punci…
In tako sem bila zelo zaposlena z premišljevanjem o tem, če ima res dekle. Vse razen dveh stvari je nakazovalo na to, da punce nima.
Vseeno pa je bolelo. O, pa še kako je bolelo. Tudi če je bil samo dvom, neka misel, neko dejstvo ki sploh ni preverjeno, je bolelo. Bolelo je kot boli, koi ma tvoja ljubljena oseba nekoga drugega, namesto tebe.
Morda je bilo samo upanje, ali pa samo pozitivno gledanje na stvar, toda nekako sami sebi nisem priznala, da ima punco. Saj ne veš. Morda je nima. Ta pozitiva, to upanje ki ostane na ljubljeni osebi, me je gnalo naprej. Da sem verjela, da nima punce.
Med tem, ko sem bila tako zaposlena z premišljevanjem o obstoju ali neobstoju njegove punce, sem postopoma začela pozabljati Tima. No, če rečem postopoma, se malo zlažem. Bilo je, kot da bi v trenutku izginil iz mojega srca, in kot da bi nanj pozabila. Sploh nisem opazila, da sva se nehala pogovarjati. Da se je količina sporočil znatno zmanjšala. Kot da bi šele, ko sem nekoga skoraj izgubila, začela verjeti, da mi je Luka cel čas predstavljal več.
Nikoli si nisem povsem upala priznati, da mi je Luka bolj všeč kot Tim. Morda zaradi drugačnosti in različnosti. Morda zaradi dvomov prijateljic. Zdaj pa je bilo očitno odločeno. Brez, da bi se jaz odločila. Tako je, če preveč čakaš in zavlačuješ, se zgodi samo, in to lahko povsem nasprotno, kot bi si želela.
Saj sem si sama kriva, da sem zavačevala z odločitvijo. In zato sem bila spet tam. Niti ne na začetku. Nekje v luknji, zakopana globoko pod zemljo. Moja prva možnost, Tim, je izgnil iz mene. Moja druga možnost, Luka, pa naj bi imel punco. Torej bi bilo v resnici boljše, če bi bila na začetku poti, kot tam, kjer sem bila takrat.
Ja, želela sem vedeti, kako je z Lukatom. Če sem mu še vedno všeč. Če ima res punco. Kakšno je sploh stanje med nama? Odnosi med punco in fantom so pogosto zelo zmedeni, sploh ker ne veš pri čem si. Toda to je bilo skoraj še huje. Želela sem mu pisati, da bi ga vprašala, da bi končno vedela, pri čem sem. Tudi če bi mi povedal, da ima punco. Vsaj vedela bi. Ampak nikoli nisem izbrala dovolj poguma, da bi to res naredila.
Ostala sem pri dvomih in upanju ter prepričanosti, da nima punce.
Imela sem razloge, verjemite. Dajal mi je še kar jasne znake, celo flirtal je z mano. Nekega dne mi je pomežiknil, in to zelo nedvoumno meni. Nasmehnil se mi je. Me ogovarjal. Kako da si ne bi mislila, da sem mu všeč.
Vse več znakov se je pojavljalo, da ima punco. Jaz sem pa še vedno vztrajala pri svojem upanju. Ampak tudi dvomih. Vse več dvmov je bilo. Toliko dvomov, da sem si glavo razbijala vsak dan bolj.
Vsak dan, dokler se nekega dne nisem odločila, da si moram nehati lagati, in si priznati, da ima punco. Takrat sem bila žalostna in prizadeta, a tako je bilo. Tako je. Ima punco. Moram nehat razmišljat o njem. Kljub temu pa v resnici nisem vložila ravno veliko truda v to, da bi ga pozabila.


_________________________
evo, nou deu. sori, prejšn tedn ga ni blo kr sm bla na morju.
i am sory, za use une k ste navijal za Tima, lol..
anyways, uživite počitnicee<3

ps. spet izzid ob 11, kr je ob 10 zaseden ._,