Saj sem si poizkušala dopovedati, da ima punco… in sem v to začela tudi verjeti. No, nekako. Počasi. A sem.
Postajalo je veliko bolj očitno, ja. Toda zakaj, zakaj vedno, ko si zaljubljen, slepo verjameš v najbolj pozitivno možnost? Ja, še zmeraj sem nekako po tihem upala, da je vse skupaj samo nekakšna šala… in da mi bo čez nekaj časa povedal, da sem mu še vedno všeč. Slepa sem bila. In še kako. No, še vedno sem.
Saj bi ga lahko nekako pozabila, če se z mano ne bi še vedno obnašal, kot včasih… ko sem mu bila všeč. Če ne bi simpal name. Če z mano ne bi flirtal. Tako je, zelo je mešal moja čustva.
Vsak teden sem se prepričevala, da mi ni všeč. V šoli sem razmišljala o tem, da se mi gabi. Potem pa je prišel tisti en dan na teden, ko sva imela trening skupaj. Samo ena ura na teden, ki me je vedno znova poslala na začetek moje poti pozabljanja.
V šoli sva se ignorirala, pisala si že dolgo nisva več, ostal je le še tisti del njega… tisti del iz treningov. Tista plat njega. In ta se je na treningih do mene obnašala posebno. Na lep način posebno. Imela sva najine fore… ki jih je pridno obujal. Veliko sva govorila… želela sem si, da bi se čas vstavil na treningu, in nikoli šel naprej.
In potem vse od začetka. Vsak teden znova. Na treningih mi je dajal lažno upanje, da mu še vedno nekaj pomenim… da v meni še vedno nekaj vidi. Da zanj še vedno nekdo sem.
V šoli pa nisem bila nič. Zato me je tako zmedlo, vsakič sproti. Res sem bila zmedena. A vedela sem, da ga moram pozabiti. In prišel je zadnji trening v šolskem letu, zadnjič, ko me je zmedel za eno uro. Zadnjič, ko mi je dajal lažno upanje.
Mislila sem, da me bo morda pa le vprašal za valeto, če se tako obnaša do mene… in potem sem izvedela, da tudi toliko dobra nisem več. Ker že ime plesalko za valeto.
Poletje je prišlo. ker ga nisem videvala več toliko, o njem nisem več toliko razmišljala. Ko pa sem o njem razmišljala, je moje srce še vedno bilo zanj. Še vedno mi je lep.
Med poletjem ga moram dokončno pozabiti. Naj se ta zgodba, zgodba okoli njega, ki me je mučil eno leto in pol, končno konča.
Dejstvo, da bojo vsi spomini, postali preteklost, in nekaj, o čemer moram nehati razmišljati, je bolelo. Vsi najini skupni trenutki. Koliko jih je bilo. Koliko lepih, ljubečih. Ko mi je zaskrbljeno pisal, kje sem bila, ker me ni bilo. Ko me je prijel za roke, rekoč, da imam mrzle. Ko me je na pol objel. Ko sva si nerodno podala šilček, med tem pa se povsem nepotrebno in za malo predolgo dotaknila drug drugega s prsti. In trenutki lažnih upanj. Kljub temu, da so lažna, mi vseeno veliko pomenijo. Ko sem nosila mizo, in je prišel do mene, ter rekel, da jo bo nesel on namesto mene. Ko mi je pomežiknil. Vsakič, ko je šel z mano po treningu pogledat nadomeščanja. Ko je obujal najine hece na treningu. Toliko je tega. Toda zdaj ne sme biti več tega.
Moja zgodba se tukaj končuje. Najina skupna zgodba se je zaključila že veliko prej, moja o njem pa se je še nadaljevala. Tako je, moja zgodba se mora zdaj zaključiti. Tudi če v resnici nočem. Tudi če bi v resnici še zmeraj raje premišljevala o njemu, ne, najina zgodba se tukaj končuje. Mora se. Nisem še povsem pripravljena, a je dovolj. Bilo je dovolj.


______________________________
tako, to je zadnji deu. vbistvu se ta zgodba še dogaja, to poletje je mišljeno kot poletje 2025.
ne morm vrjet da je zadnji deu že... ampk ja, sm tut kr ponosna, da sm zaključla.
se pa drgač res tko počutim, točno tko..
ena velka zahvala usem, k ste brali, komentirali, lajkali.. velik pomen<3
also zdj se bom loh bolj osredotočila na mojo drugo, novo zgodbo, k je končn izmišljena hah.
ja, uživite še naprej poletje
:yellow_heart::yellow_heart: