seveda si prav vsak želi da bi ga njegov crush povabil ven.
tudi jaz sem si to želela. jap, končno sem si priznala da mi je všeč in to zelo.
dnevi so minevali, bil je maj, bil je junij, toplilo se je, v zraku se je vohalo poletje. vonj pa koncu šole mi je polnil nosnice in kar videla sem se že na morju. a ocen je bilo še vedno veliko. tako torej. moji dnevi so izgledali približno tako, da sem nosila poletne obleke, se veselila poletja, jedla sladoled, in se učila ter razmišljala o njem. kako pa da ne bi.
pogovarjala sva se na treningih. vsak trening sva govorila, to je bilo res. učasih več, včasih manj. kadar sva veliko govorila sem to klicala uspešen trening in sem domov odšla z nasmehom in se počutila, kot da lahko skočim direkt na sonce. kadar nisva veliko govorila ali sploh nič - to je bilo sicer redko - sem domov odšla nerazpoložena in razmišljala, če sem mu sploh všeč. če me sploh opazi. in vsi vemo, da je en najhujših občutkov to, da te crush ne mara.
če sva se srečala na hodniku v šoli, sva se ignorirala. nevem kdo koga, ampak on me ni niti pogledal. morda me sploh opazil ni. v šoli nikoli nisva govorila. zato dvomim, da je sploh kdo razen moje bff vedel, da se poznava.
njegov urnik sem znala skoraj na pamet. poizkušala sem poskrbeti, da bi ga čim večkrat videla v šoli. namenoma sem hodila tam, kjer sem vedela da ima naslednjo uro.
in prihajali so čisto zadnji dnevi šole, ko niti ocen ni bilo več. in čas me je prehitel, tako kot vedno. ali sem edina, ki mi čas teče prehitro? ki ne uspe slediti času? no, sploh nisem mogla verjeti da bo že čez tri dni konec šole, saj je bil še včeraj prvi september. in prišel je predzadnji trening. luka je napredoval z izpitom in trener je omenil, če bi šel v drug, večji in "boljši" klub v sosednjem kraju. mislila sem, da se mi bo srce strgalo tisti dan. kaj?? vzeli mi bojo še najini 2 uri na teden, ko se dejansko pogovarjava? tisti dan sem bila zelo žalostna.
kot pa da to še ni bilo dovolj, je trenerju povedal, da na zadnji trening šolskega leta ne bo mogel priti, ker ga je neka punca povabila na rojstni dan. to je moje srce razparalo do konca. punca ga je povabila na rojstni dan. kajj? in bila sem tako žalostna, ker to so dejansko bili clear znaki, da ima drugo. in da jaz nisem tista.
ampak misel, da ga celo poletje ne bom videla, je bila še hujša. da celo poletje ne bom z njim govorila. to je bilo grozno. saj sem želela njegovo telefonsko, ampak vedela sem, da nimam poguma da ga vprašam. ne bi zmogla.
moja bff je rekla da moram probat. da rabim njegovo fonsko. da jo lahko dobim. rekla je, naj ga vprašam. ampak ga nisem.
ko je zvonec zazvonil še zadnjič v šolskem letu smo se vsi v hipu pobrali iz šole. zunaj smo se poslavljali. potem pa sva jaz in moja bff šli v merkator, kjer sva si kupili sladoled in cocacolo. odšli sva sedet na neke klopce, ki so malo odmaknjene od šole in so nekako v naravi, da naju durgi ljudje niso videli.
"fregi, napiši trenerju sms za lukatovo fonsko!" je rekla moja bff.
"nevem no, to bo čudno izpadlo..." sem rekla.
"pa daj no, kaj bo pa rekel? lahko napišeš da je bil izziv!"
"nevem no... strah me je"
"kaj bo pa rekel? pa še celo poletje ga ne boš rabila videt! piši no! saj gre vendar za lukatovo fonsko!!
v tistem trenutku nisem preveč razmišljala, da me ne mara. da mu nisem všeč.
začela sem pisati sms. napisala sem, če mi lahko prosim da lukatovo telefonsko, in da je bil to izziv. nekaj trenutkov sem se obotavljala, preden sem kliknila tipko pošlji. potem sem zamižala, naredila velik požirek cocacole, ki naj bi mi vlila pogum, kliknila pošlji in kriknila.

__________________________
kako se vam zdi?
heh, dans sm pa kr direkt šla na zgodbo hehe, nisem mogla počakat ker sem lih mela navdih.
no, drugače pa ja, ta vikend bom poizkušala biti produktivna in narediti stvari za šolo. tako da ja, mogoče bom zato malo manj na pilu (nič ne obljubim, seveda se me pa še niste znebili lol)
noo, želim vam en lep vikend, spočijte see in uživitee
lyy