Prišel je še en popolen dan, pred začetkom zmede...

Zbudila sem se. Ura je bila pol sedmih zjutraj in kot vedno sem izgledala popolno. Hitro sem se vstala ter si oblekla svojo šolsko uniformo. "June!" me je poklicala mama:
"Pridi na zajtrk!"
Takoj bom!" sem zaklicala nazaj ter si popravila svoje lase čokoladno rjave lase za uho. Pohitela sem po stopnicah v kuhinjo - na mizi je bila skodelica čaja, pomarančnega soka, na krožniku pa sem imela dve pečeni jajci in kos toasta. "Vesel prvi šolski dan!" mi je zaželela mama ter se mi nasmehnila. Nasmehnila sem se ji nazaj ter jo okarala: "Joj, mami, spet si si vzela preveč časa za moj zajtrk. Moraš pohiteti v službo."
Mama se je le na kratko zasmejala ter se odpravila do avta. Vmes sem pojedla svoj zajtrk in pospravila posodo. Pograbila sem še svoj nahrbtnik in se opravila v šolo.
Imela sem čuden občutek in v glavi so se mi ves čas ponavljalji enaki glasovi:
"Pojdi v šolo, pojdi v šolo,..."
Postalo mi je slabo. Padla sem na kolena in v ustih sem imela okus po bruhanju. Tedaj se je zgodilo: Kot, da bi pomežknila sem se znašla v svoji matični učilnici. "
Kako sem se znašla tukaj?" se vprašam in pogledam na uro. Kaže 8.15 - prva ura se začenja.
"Podravljeni učenci," nas je pozdravila učiteljica.
"Dobro jutro," smo zamrmrali v en glas ter se vstali.
"Lahko se usedete," nam je naročila učiteljica ter nadaljevala: "Danes se nam bo pridružil še nov učenec. Prosim, da ste do njega prijazni in..." prekinilo jo je trkanje. "Naprej!" je zaklicala in vstopil je fant. Bil je visok, s rjavimi lasmi ter rjavimi očmi. "Torej, to je Leo, vaš novi sošolec, ki bo žal obiskoval to šolo samo eno šolsko leto," ga je predstavila učiteljica: "A to še ne pomeni, da ste do njega lahko nesramni. Upam, da ga boste lepo sprejeli."
Zvonilo je. "Kaj?" sem pomislila: "Ampak šele dobili smo novega učenca."
Začnem se pomikati proti naslednji uri, a zaslišim znan glas: "June, kam greš? Čas je, da se odpraviš domov, danes imaš vaje klavirja!" "
Kaj, ampak ali se ni prva ura šele končala?" se obrnem proti Kaelu. "O čem govoriš?" se mi nasmehne in že sva na poti domov. Nad nama so drevesa, s rožnato obarvanimi listi. "June, nekaj ti moram povedati..." začne Kael. Pomežiknem in ga pogledam. Želim ga vprašati, kaj mi želi povedati, a se nekako znajdem v svoji sobi. Poskušam se spomniti stvari, ki so se zgodile, a se jih ne morem. Moji spomini so prazni. V glavi spet začnem dobivati glasove:
"Bodi neučakana do jutri, bodi..."


V šoli sem, konec je zadnje ure. Hočem oditi domov, a me noge same vlečejo proti učilnici za likovno. "Ne!" se poskušam upreti: "Nočem tja!"
Ko sem že skoraja pri vratih, pa vidim nekaj kar mi tako vzame sapo, da se ne morem več premikati: v zraku lebdi miza. Pogledam naokoli in opazim še enega fanta, ki dokaj mirno gleda mizo. Opazi me in se obrne ter počasi napoti stran. "Hej, Leo!" zakličem za njim. "Počakaj! Vem, da si tudi ti to videl!"
Čisto pozabim, da bi morala iti v likovno učilnico in, da me notri čaka Kael, da bi me vprašal tisto pomembno vprašanje. Stečem za Leom.
˚ ༘ ೀ⋆｡˚ ˚ ༘ ೀ⋆｡˚ ˚ ༘ ೀ⋆｡˚ ˚ ༘ ೀ⋆｡˚ ˚ ༘ ೀ⋆｡˚ ˚ ༘ ೀ⋆｡˚ ˚ ༘ ೀ⋆｡˚
OMG! Uspel mi jee<33