Popoldne poslušam glasbo in razmišljam o nenavadnem paru, ki me je opazoval v pizzeriji. Nekaj je na tem. Mora biti. Sprehodim se do okna in zalijem svoje lilije na okenski polici. Vrže me na rit, plastenka z vodo za rože pa se razlije po tleh. Ne da bi se zmenila za mokre zokne še enkrat pokukam skozi okno. Da, nedvomno je on. Isti fant, ki sem ga videla v pizzeriji se skriva za ograjo, živo mejo. Nedvomno me je opazoval, saj se je potuhnil. Hitro z zokni pobrišem tla, nato pa obujem superge in oblečem plašč. Pohitim vem, brez da bi komu kaj rekla. Pogledam na telefon. Ura je 18.30. Sklonim se in odracam za veliko bukev. Fant me ne more videti, jaz njega lahko in ravno prav sem odaljena od njega. Približno pet metrov. Nepremično sedi na travi in strmi v moje okno. Ravno se želim splaziti še bližje, ko se iznad mene zasliši prediren krik. Glavo sunkovito zasukam navzgor. Med vejami stare bukve čepi dekle. Dekle iz restavracije. Začnem teči, toda fant me prestreže. Trdo me prime za ramena in mi roke zasuka navzgor. Zakričala bi od bolečine, toda v usta mi zatlači kos blaga, tega pa prelepi z črnim lepilnim trakom. Želim se mu iztrgati, toda pritisne me ob živo mejo, katere vejice me bodejo v prsa in trebuh. Dekle je za svoj izgled neverjetno gibčno, saj je v enem skoku in par korakih pri nama. Pograbi torbo in pomigne fantu, ta pa me odvede v črno vrtnarsko lopo za brinovim grmom. Dekle vstopi in mi pregleda žepe. Vzame mi pomečkano mažo za ustnice in jo položi na neko napravo, ki jo je privlekla iz torbe. Klikne na velik rdeč gumb, ki poskenira mažo za ustnice. Nato jo zabriše nazaj meni v naročje. Fant me medtem priveže na stol. Nemo kričim in se izvijam, ampak očitno vesta kaj delata, ne morem pobegniti. Fant vzame iz stranskega žepa črne torbe nekakšno škatlico rumene barve. Z njo mi pritisne ob prste in mi očino odvzame prstni odtis, saj se iz škatlice izvije holografski posnetek, na katerem so vsi moji prstni odtisi. Dekle vpraša: "Si prepričan, da je prava?" "Je." ji pokima fant. "Njeni prstni odtisi se ujemajo z Julijinimi." Stisne me pri srcu. Moja babi je Julija. Dekle ga pogleda izpod popolno populjenih obrvi in si malce pogrize ustnico. Grozno je ljubka. "Če ni prava naju bo odstavil z delovnega položaja ali naju celo ukazal ubiti. Nočem še umreti, še posebej pa ne zaradi tebe." Fant obstane brez besed. Nato pa se zbere. "Cira, ne bova umrla, ker je prava. In, ali še vedno ne boš pozabila tistega? Saj veš, da sva o tem že razpravljala. Sploh pa je zdaj napredoval tisti tvoj Jacob, ki se tako slini po tebi. Če bi mu On ukazal, naj naju ubije, te nebi." Dekle, ki ji je očitno ime Cira, ga vzvišeno pogleda: "Kaj pa ti veš o naju. Sploh pa si ti tisti, ki ne more preboleti tiste noči." Fant obupano zavije z očmi. "Samo počakava še na znak in prevoz pa gremo. Čim prej hočem opraviti s tem." Cira mu prikima. Nekaj časa sedimo v tišini, nakar Cira spregovori: "Oprosti, Leon. Ampak Jacob me ima res rad in če bi mu rekla naj naju ne ubije, naju verjetno ne bi. Tudi tebe ne, čeprav te sovraži." Fant, ki mu je ime Leon se obrne stran od nje, proti meni. Očitno je pozabil, da ga lahko vidim, saj obriše solzo in obstoji. Pogleda me in reče: "Ej, mala! Kaj zijaš, raje povej koliko si stara in kako ti je ime!" Dekle mi lepilni trak na silo odtrga z lic in me pri tm z dolgimi nohti opraska po obrazu. Izpljunem blago in se jima zoperstavim: "Nevem kdo sta, ali kaj hočeta od mene! Toda glede na ugrabitev in domnevno povezanost z mojo babi vaju bo kmalu prevzela policija!" Nasmehneta se drug drugemu in dekle spregovori: "Oh, misliš,da sva ti pustila telefon? Kako naduto. Zdaj pa izpljuni, koliko si stara, sicer boš ob življenje!" Telefon opazim v Leonovih rokah kako brska po njem. Tiho sem. "Povej!" Vzklikne Cira in mi majhno srebrno bodalo prisloni na vrat. Že hočem odpreti usta, ko me Leon prehiti: "Ni treba, Cira. Sploh pa ne smeš. Julija in On jo želita živo. V njenem telefonu je vse, kar morava vedeti. Samo blokiram še Majo, Katji, Tio in Lio, hehehe!" Cira se privošćljivo nasmehne, nato pa ji zazvoni teefon in ko stopi na sončno svetlobo in se javi, se ji glas popolnoma spremeni. Leon se sunkovito obrne k meni. "Ne bom ti izbrisal kontaktov tvojih prijateljic, samo povej mi koliko si stara in kako ti je ime." Njegove oči me iskreno gledajo, zato me nagonsko zgrabi želja, da bi mu povedala vse. "Stara sem 14. Imen se pa ne pove neznancem." Gleda vame, dokler se Cira ne vrne. Videti je precej razburjena. "Raje spakirajmo. Jacob mi je rekel, da bo kmalu prevoz tu in čez par minut nam pošlje znak." Lepon ji je prikimal in vse napravice spakiral v torbo. Ošinil me je, odvezal in me spet trdno prijel za roke. Čez par minut se je iz Cirinega telefona zaslišal pisk in stopili smo na sončno svetlobo. Pred nami se je prikazal ovalen žarek modre svetlobe. Stopili smo vanj in že nas je vrtelo in dvigovalo. Pristali smo pred mogočnim gradom, ki ga še nikoli nisem videla.
Se nadaljuje...