Ko sedem za mizo, moj stol zaškripa in vsi, še vedno malce živčni zaradi nedavnih dogodkov se zdrznejo in pogledajo proti meni. Zavlada trenutek nepopisne tišine, ki mi reže v ušesa. Čutim, kako mi lica gorijo in šele ko sedem se vsi vrnejo k svojim pogovorom. Babi me pomenljivo pogleda, češ ne rini spet v ospredje. Na krožnik si naložim riž, rebrca in neznano sadje, za kaerega mi babi pove, da se ga mora pravilno olupiti in izsrebati sok. Okus ima malce po banani in malce po hruškah. Všeč mi je, zato sežem še po enega. "To so tarnogi. Če se slabo počutiš in ti pešajo moči te okrepijo. Zato nikdar ne pojej več kot treh." Mi pove babi, jaz pa ji zavzeto pokimam. Na mizi opazim še eno neznano sadje v obliki nekakšnega stožca in živo rdeče-oranžne barve. "Kaj pa tole?" Vprašam babi, toda ne sliši me, ker se pogovarja z g. Milwoodom. Obrnem glavo in se skoraj zaletim v Leonovo, kajti opazuje me z porogljivim micenim nasmeškom na ustnicah. "To so pa sorugi. Okus imajo podoben jagodam. Samo tukaj, v trojici rastejo. Drugje jih sploh ni." Poda mi enega izmed sadežev in res ima okus po jagodah. Ko se najem, sem tako sita, da se počutim prav malce napihnjeno. Nikamor se mi ne ljubi. Leona vprašam eno izmed mnogih vprašanj, ki se mi pletejo po glavi: "Je v trojici samo ta dvor, ali obstaja tudi ljudstvo in druge stavbe?" Nasmehne se, vesel, da se ima s kom za pogovarjat. "Včasih je obstajalo ljudstvo, toda vsi so se že pred mnogo leti razselili po drugih svetovih. Na drugi strani labirinta za dvorcem so še vedno ostanki njihovih zapuščenih hiš in vrtov. Ostali smo samo mi in ponižni ljudje, ki delajo za nas. Ostali so, ker se jim tukaj dobro godi. Imajo prenočišča, hrano, pa še veliko plačo dobivajo za svoje delo." Mi razloži. "Pa saj je prav tako. Tudi podložniki so ljudje in prav je, da imajo zagotovljene vsaj osnovne pogoje za življenje. V našem svetu, saj si že večkrat bil tam kajne, vladarji ne ravnajo dovolj dobro z služničadjo. Vsaj po mojem ne." Mu povem, kajti res je tako. Plačo imajo minimalno, pa še prenočišč nimajo zagotovljenih. Leon pokima: "Res je. Bil sem že v vašem svetu in sem videl na kako nizkem položaju imajo podložnike. Na srečo pri nas temu ni tako," je ves zadovoljen. Gloda me še veliko vprašanj toda nisem še pripravljena vseh zastaviti: "Kako bomo potovali? Bomo samo hodili, ali poznate avte?" Leon na moje presenečenje zniža glas, ko mi odgovori: "Ne. Tukaj ne poznajo avtomobilov in tudi drugih vaših prevoznih sredstev ne. Toda če bi hodili peš, najbrž v enem letu ne bi prišli do Birne. Mi poznamo prevozna sredstva, o katerih se vam še sanja ne. Imamo leteče ladje, mega-hitra kolesa in podvodne mehanske konjičke." Usta se mi sama od sebe odprejo, kajti takega odgovora pa si celo z pomočjo moje domišljije ne bi mogla zamisliti. No ja, tudi teh svetov in vsega tukaj ne. Na trenutke se zalotim ščipati samo sebe, da bi se zbudila in ugotovila, da so bile to le sanje in igra mojih možganov. Toda nikoli se ne zbudim, ker je vse to resnično. G. Milwood vstane in napove: "Tako. Upam, da ste se okrepčali, da boste lahko hitro zaspali. Ha, ha," se suho zasmeji in isto resno kot prej nadaljuje: "Jutri vas čaka naporen dan in že takoj na poti vas bodo čakale nevarnosti, saj ne vemo, kako hitro se širi bolezen in kje je že. Prav tako ne vemo kje je Birna in ne vemo, če ona ve, kje smo in kaj delamo. Prosim bodite previdni na poti. Vso srečo." Pokima babici, ki stopi k njemu, jaz pa se odpravim v sobo, saj sem utrujena. Le stežka potonem v spanec, toda babice še ni v sobi, ko že spim.

Se nadaljuje...
Tajči<333