Zjutraj se zbudim ležeča na tleh. Očitno sem padla s postelje. Na čelu čutim pekočo bolečino. Hitro vstanem in panično odkorakam do kopalnice. Na čelu nimam samo rahle odrgnine, temveč pravo rano. Ker je rana krvava hitro pomislim na preprogo, ki je najbrž rdeča. Toda ne mudi se mi pogledat. Najprej se počešem, kajti iz glave mi visijo štrene, ne pa lasje. Če dobro pomislim.... Kdaj sem jih nazadnje umila? Komaj zdaj me nenadoma prešine grozljiva misel. Babice še vedno ni v sobi! Le kje je? Ko se počešem, želim že oditi, toda.. Prekine me nenadno vprašanje iz ozadja moje glave. Zakaj imam rano? Od padca bi kvečjemu pridobila modrico. Ne, na nečem sem se porezala. Začnem preiskovati krvavo preprogo, kjer sem zjutraj obležala in po petminutnem iskanju končno najdem droben delec stekla. Čakaj malo.. Stekla? Le kje bi ga staknila? Skušam ga povleči iz preproge, toda zataknjen, je kar je skoraj nemogoče. Končno močneje povlečem in o bog! V roki stiskam majceno kamero, na kateri utripa majhna rdeča lučka. Z peto takoj začnem udirhati po njej, dokler lučka ne ugasne. Obstojim, moji možgani pa so takoj polni prizorov, kisi jih ne morm izbiti iz glave. Je kamera povezana z nenadim izginotjem babice? Babi. Vedno je bila z mano tukaj in povsod. Na njej je več stvari ki so mi všeč. Nenadoma mi glavo zajame neviden val... *b*Več*b* stvari.... *b*Več*b* kamer. Kaj ti bo ena sama? Takoj začnem preiskovati celo sobo in kopalnico in ko že obrnem celo sobo na glavo na moji postelji več kot samo ena kamera. Pet. Pet kamer. Snemale so me ves čas. Kdo jih je nastavil? G. Milwood? Odločim se, da g. Milwoodu ne bom popolnoma zaupala. To je vendar njegov dvorec. Ko se uredim, oblepim rano in si naredim figo, se z onesposobljenimi kamerami v roki odpravim v jedilnico. Vkorakam in brez besed skoraj vržem pet majhnih kamer na mizo. Takoj opazim, da so resni in da babice ni med njimi. Vsi so videti osupli. "K-kaj je to?" Vpraša Cira po dolgi tišini. "Kamere. Pet kamer." Ciro vrže pokonci, Leon in Jacob se mračno spogledata, ostali pa trznejo. "Kje si jih dobila?" Pride prvi k sebi Jacob. "V moji in babičini sobi. Skrite so bile po stenah za tapetami, v preprogi in pod umivalnikom." Pojasnim. Jacob izbulji oči: "Kaaaj!!? Opazovali so te?" Prikimam, saj nevem kaj bi rekla. Leon skoči pokonci in se prime za glavo: "Oh, mi butci! Kaj če so kamere tudi tukaj? Kaj če so povsod?!" Vsi začnemo mrzlično iskati kamere. Čez približno pol ure temeljitega iskanja *b*celega*b* dvorca ni na mizi samo pet kamer, temveč čez petdeset. In na vseh je utripala rdeča lučka, dokler jih nismo onesposobili.
Med zajtrkom vlada grozljiva tišina, saj smo vsi na trnih: Kaj, če je kje še kakšna kamera? Toda mene gloda še eno vprašanje. Ko mi tišina že pošteno para ušesa na glas vprašam: "Kje je babi?" G. Milwood me pogleda: "Mar ni v sobi?" Odkimam. "Včeraj se po večerji ni vrnila v sobo, dokler nisem zaspala. Zjutraj je ni bilo, pa tudi njenih stvari ne." Jim objasnim, kajti vsi me gledajo. "O, bog! Najprej kamere, zdaj pa izginotje! V istem jutru, in to ravno to jutro, ko moramo na pot. Mislim, da nas nekdo sabotira!" S paničnim glasom pristavi Cira. Vsi začnemo mrzlično napenjati možgane, da bi ugotovili, kako naj to rešimo, toda g. Milwood prekine naše razmišljanje: Ne! Ne bomo zganjali panike ali cirkusa! Julija je pametna in ve kaj dela. Prav tako ve, kdaj gremo in kam gremo. Mi pa moramo vseeno na pot. Toda imamo se še čas pripravit. Naš odhod se bo pomaknil za kakšne pol ure, saj zunaj dežuje." Vsi zavzdihnejo ob omembi dežja jaz pa izpadem neumno, saj vprašam: Mar nimate niti enega dežnika?" Namuznjejo se, Leon pa se odkrito nasmeje: "Imamo dežnike, a nam ne koristijo. Tukaj ne dežuje dež. V bistvu se niti ne reče deževati, ampak draguljati. Pri nas iz oblakov padajo dragulji oziroma dragi kamni različnih barv in oblik, zato ni varno, da bi hodili po "dežju". Kot si verjetno predstavljaš, ni prijetno če te pokonča neobrušeni dragulj." Zdaj se tudi sama nasmejem svoji neumnosti, toda vseeno planem k najbližjemu oknu. Z neba res padajo rumeni, rdeči, smaragdno zeleni, roza, beneško modri in vijolični dragulji. Nekateri so že... Kako bi rekla... Bledeli. Predvidevam, da so bledeli tisti, ki so že kar nekaj časa na tleh. Potem so dokončno zbledeli in izginili. Pomislim, da je isto z ljudmi. V kasnejših letih začnemo bledeti, dokler ne zbledimo do konca. Zdramim se in se odpravim po nahrbtnik, saj zunaj dragulja vedno manj in manj, oziroma vse manjše in manjše dragulje. Odpravim se v vežo in v tamkajšnjem naslanjaču počakam ostale.

Se nadaljuje.........