:warning:*b*Tole zgodbo je napisal AI- moderatorka*b*:warning:
:notebook_with_decorative_cover: Dnevnik – 21. julij

Danes sem skoraj nehala pisat. Bila sem preblizu temu, da preprosto zaprem vse, zažgem te liste in se pretvarjam, da nič od tega nikoli ni bilo res.

Ampak potem sem šla nazaj v tisto staro škatlo v vikendu. Bila je še ena mapa, zložena na dnu. Zavila sem jo v odejo, ko sem prvič gledala slike, ker nisem hotela več brskat. Ampak zdaj… nisem mogla več zdržat.

V njej so bili stari zapisi, članki iz časopisov, fotokopije dokumentov.
Na enem listu piše “Zaupno – primer 447/A – Povezava: D. Kovač.”

To je priimek njegovega očeta.

Na enem izmed člankov je bil naslov iz 2007: “Mladi moški izginil po srečanju z lokalnim podjetnikom – primer nikoli rešen.”
Na drugem: “Pričevanje: ‘Videl sem, kako je grozil mladi mami z otrokom.’”

Pod vsemi temi listi je bil še DNK izvid. Z istim priimkom kot njegov oče – ampak druga ženska. In drugi otrok.
Ni bil samo moj oče. Imel je še enega otroka. In ta je izginil.

Obrnila sem še zadnji papir in skoraj omedlela.

Na njem je bilo moje ime.
In spodaj pripisano ročno:
:point_right: “Ona ve. Če začne iskati preveč, ukrepamo.”

To pomeni… opazujejo me že ves čas.
In tisti klic ni bil slučajen.
Tudi tisti terenec ne.
In kar je najbolj noro: mami je vse to že vedela. In je zato želela, da nikoli ne izvem, kdo je moj pravi oče.

V trenutku sem čutila, da me prime panika. Zagrabila sem telefon in hotela poklicat nanj – njega.
Ker čeprav mu ne zaupam več… je edini, ki mogoče vse razume.

Ampak telefon je bil mrtev.
Nekdo ga je odklopil iz polnilca.
In vrata vikenda so bila rahlo priprta.