*b* Quentin *b*
S prstom sem povlekel po srebrni kljuki, ki je bila zamazana s krvjo. Povohal sem kri in takoj ugotovil, da je še sveža. Na srečo so me učili prepoznavati čas umora ali nekaj podobnega – še sam se ne spomnim – in lahko sem določil, pred koliko časa je prišla kri na kljuko. Iz žepa dolgega usnjenega plašča sem vzel plastično vrečko za dokaze in vanjo napraskal kapljo krvi – bila je namreč nekoliko zasušena. To sem naredil s pomočjo žepnega noža, ki sem ga hranil v žepu. Takoj sem pospravil vrečko s krvjo. Ne smem je izgubiti.
Čez trenutek je k meni stopil Hillaw.
»Si kaj našel?« je vprašal in me pogledal z modrimi očmi. Kot vedno je imel na glavi črno kapuco, ki se ni ravno skladala z rjavim plaščem. Prikimal sem in mu pokazal svežo kri, ki se je držala kljuke. »Pol ure smo prepozni,« sem zamrmral.
Hillaw je pokimal v pritrditev in z roko segel v žep. Pokazal mi je svojo plastično vrečko. V njej je ležala plastična bela rokavica. A bila je krvava. »Našel sem jo pri blagajni na koncu trgovine. Zataknjena je bila med vrati stranišča. Zločinec jo je očitno pozabil tam.« Prhnil sem in se nasmehnil. *i* Kako so pozabljivi, *i* sem pomislil.
»Vzemi prstne odtise na kljuki, jaz pa grem obvestit bazo,« je Hillaw naročil in odšel iz prostora. Koraki za njim so še za trenutek odmevali, nato pa je prostor zapolnila tišina.
Iz žepa sem povlekel povečevalno steklo in si še enkrat ogledal dokaze. *i* Zločinec je imel rokavice, *i* sem se spomnil, ko nisem našel prstnih odtisov. *i* Ampak, zakaj je potem kljuka krvava? *i*
Spomnil sem se krvave rokavice, ki jo je našel Hillaw. *i* Morda je vse povezano. *i* Malo sem se zamislil. *i* Če je Hillaw našel eno rokavico, kje je potem druga? Morda jo je zločinec obdržal ali pa je nekje tukaj. *i* Odločil sem se, da se bom s tem ubadal kasneje.
Zmajal sem z glavo in odšel v smer, kamor je šel Hillaw. Zapomnil sem si, da je šel po hodniku in skozi siva vrata. Čeprav je tukaj skoraj vse sivo…
Ko sem stopal po razmetanem hodniku, sem videl veliko različnih predmetov. Večinoma so se zdeli kot izdelki iz trgovine, a nekateri niso spadali sem.
Nato sem zaslišal glasen trušč. Prihajal je iz zgornjega nadstropja trgovine. Slišalo se je, kot da bi nekdo zaloputnil z vrati. Nato se je zaslišalo, kako se je nekaj razbilo.
Iz žepa sem vzel zvočnik in pritisnil na črn gumb. »Halo, tukaj 306,« sem zašepetal vanj. »Halo, tukaj 306.« Ko se Hillaw ni oglasil, me je začelo skrbeti. »Kličem število 288, halo, kličem število 288.« Spet brez odziva.
Stekel sem do konca hodnika in se znašel pred zaklenjenimi sivimi vrati. *i* Še prej so bila odklenjena. *i* Prijel sem za kljuko in povlekel, a vrata se niso hotela odpreti. Ko sem si tako prizadeval odpreti vrata, se je kljuka odlomila. Padel sem na hrbet z odlomljeno kljuko v rokah. Vsaj ta ni bila krvava.
Vstal sem in v rokah držal kljuko. *i* Zakaj za bogove je Hillaw zaklenil vrata? *i* sem se spraševal, kar mi ni koristilo. Ampak, kolikor se spomnim, ta vrata niso imela ključa. Vsaj Hillaw ga ni imel.
Še zadnjič sem brcnil v siva vrata in odšel v drugo smer, torej po hodniku. Še enkrat sem poklical Hillawa po zvočniku, a se spet ni oglasil.
Odločil sem se, da grem spet v prostor, kjer sem našel krvavo kljuko in Hillaw rokavico. A na sredi hodnika so se vrata v tisti prostor sunkovito zaloputnila.
Stekel sem, da bi ujel podleža, ki mi je zaprl vrata, a ko sem stopil skozi njih, ni bilo tam nikogar. *i* Najbrž je bil le veter, *i* sem pomislil, a vse skupaj je bilo kar preveč sumljivo.
Nato sem se spomnil. *i* Kako bi veter zaprl ta vrata, če pa vodijo v prostor trgovine in ne ven? *i* Tudi okna so bila zaprta… Srce mi je začenjalo hitreje biti. A nisem se smel zadrževati v tem prostoru. Odšel sem nazaj na hodnik.
Tam so bila še ena vrata, ki so vodila v zgornje nadstropje. Spomnil sem se sumljivih zvokov, ki sem jih maloprej slišal od tam. *i* Kaj pa, če je Hillaw v resnici odšel tja? *i*
Pustil sem vrata s krvavo kljuko in sumljivo zaklenjena siva vrata. Odprl sem pastelno rjava vrata, ki so vodila v zgornje nadstropje in se odpravil po lesenih škripajočih stopnicah.

*b* Grace *b*
Stopala sem po ruševinah večstanovanjske hiše in iskala dokaze, ki bi pomagali pri reševanju zločina. Nekdo je namerno povzročil eksplozijo in s tem uničil celotno stavbo. Opeke so bile razbite, steklo raztreščeno, pohištvo uničeno. Morala sem paziti, kam sem stopila, saj se bi lahko na ostrih predmetih urezala.
Bila je noč, jaz sem pa s svetilko v desnici in pištolo v levici iskala karkoli uporabnega. Ob meni je stopal črn labradorec Kelly, ki je prav tako stikal po dokazih. Smrček je tiščal med ruševine in vohljal. Držala sem ga na povodcu.
Nenadoma je zalajal in se pognal proti smeri vonja. Urno sem tekla za njim. »Kelly, kaj je? Si kaj našel?« sem zaklicala med tekom. Čevelj se mi je zataknil med opeko, ki je nisem opazila. Sunek me je vrgel na tla, zato sem spustila povodec.
Z rokami sem se ujela in se močno odrgnila ob nekaj, kar je bilo sumljivo podobno straniščni školjki – seveda razbiti. Kljub rokavicam na dlaneh sem krvavela. Poskusila sem vstati, a me je zaslepila bolečina v gležnju. Usedla sem se na nekaj, podobnega zlomljeni mizi in si segla po gležnju. *i* Ah, zvin, *i* sem pomislila. Tako sem obsedela tam.
Pištolo sem trdno držala v krvaveči dlani. S svetilko sem posvetila naokoli, a svetloba ni segla dovolj daleč, da bi videla Kellyja. »Kelly!« sem zaklicala. Ni se odzval.
Pištolo sem si vtaknila med zobe, da sem imela eno roko prosto. Z njo sem pobrskala po žepu in iskala zvočnik. »Kam je izginil?« sem zamrmrala. Svetlobo sem usmerila v tla in se sklonila, da bi lažje poiskala izgubljen predmet.
Nenadoma je svetilka ugasnila.
Zaklela sem. Zdaj nisem videla prav ničesar. Tipala sem po tleh, da bi v temi našla zvočnik, a povzročila le še več ureznin. Neuporabno svetilko sem vrgla čez ramo in si pištolo položila v levico.
Lajež mi je dvignil glavo. Prihajalo je vedno bliže. »Kelly!« Črn pes je pritekel k meni. Na srečo je imel nekoliko svetlejšo ovratnico, zato sem lahko videla, da je res on. Ko je prišel do mene sem ga pobožala za ušesi. Videla sem, da ima nekaj v gobcu.
»Daj,« sem ukazala. Pes mi je v dlan položil nekaj vlažnega in hladnega. Bila je odsekana dlan. *i* Zagotovo zaradi eksplozije, *i* sem najprej pomislila. A bila je zelo ravno odrezana, kar se ni zdelo preveč verjetno za posledico eksplozije.
Ko sem držala dlan v roki, sem zagledala vzorec, ki je bil vanjo zarezan z nožem. Glavo sem pomaknila bliže, da se mi je prikazala jasna slika ureznine.
Osupnila sem, saj mi je bil znak popolnoma znan. »Will,« sem presenečeno zamrmrala.

................................................

Poskusila sem s takšnim tipom zgodbe in sem kar zadovoljna. :)
Vsm, da bi morala nadaljevati s prejšnjimi zgodbami in mi je fuuuul žal. Obljubim, da bom tudi tiste nadoknadila, prav?
Se že veselim kakšnega komentarja in seveda kritike. ;)
Daenerys