*b* Chriss *b*
Korakal sem po prostoru. Pogledi so bili uprti vame, kar me je delalo še bolj nestrpnega kot sem bil že sicer. Večina članov, torej tisti, ki so utegnili priti, je bilo zbranih v bazi. Od gladkih belih sten so se odbijali njihovi nadležni glasovi.
»Tišina.« Ustavil sem se na mestu in počakal, da množica umolkne. Ko so to storili, sem stopil k svoji z belo barvo pobarvani mizi in se usedel na stol, ki je bil podložen z rjavo blazino. Na mizi je bil le madež rjavega odtenka. Najbrž je ostal od ponedeljka, ko sem pil svojo popoldansko kavo.
»Rickard, začnite.« Pokimal sem višjemu detektivu, ki je bil oblečen v dolg rjav plašč s še daljšo kapuco.
Rickard se je odkašljal in začel. »V Grey Cityju sem s še nekaj kolegi,« pomignil je h gospodom, ki so stali poleg njega in vestno pokimali, »raziskoval ugrabitev šestnajstletne deklice, živeče na kmetiji izven mesta, imenovani Fredovo. Živela je s starši in dedkom, njena babica pa je stanovala v sredi mesta. Na kmetiji so redili prašiče in nekaj krav, na sploh pa so se največ ukvarjali z…«
»Bistvo prosim,« sem zavzdihnil in pogledal na uro, ki je bila pritrjena na steni. Bila je že nekoliko stara in zlomljena na robu, a uporabna kot ostale. Kazala je štiri popoldne.
Rickard se je znova odkašljal in rekel: »Od deklice je ostala le roka.«
Kljub smrtonosni tišini si lahko prav *i* slišal, *i* kako so se člani spogledali. »Kako, prosim?« me je zanimalo, saj sem bil tudi sam nekoliko začuden. Tega seveda nisem kazal na obrazu.
»Raziskali smo vse o deklici in naj bi bil njen dedek dolžan določen delež denarja določenim ljudem.« Videlo se mu je na obrazu, da ni ugotovil, komu. »Mož pa se zaradi starosti tega ni spominjal in denarja seveda ni predal. In zato so ti ljudje…«
»Kako ste pa potem ugotovili vse to, če se ni spominjal?« sem ga v trenutku prekinil.
Rickard je za trenutek okleval. »Kot sem rekel, še preden ste me prekinili,« očala so mu zlezla na nos in pogledal me je kar se da očitajoče, »je deklica živela s starši. Dedek je bil očetov oče in mu ta dolg zaupal, preden je pozabil.«
Pokimal sem. »Nadaljujte.«
»Ti *i* ljudje, *i* katerim je bil mož dolžan denar, so ugrabili njegovo vnukinjo kot maščevanje. Pogrešali smo jo en mesec in pol, nato pa šele našli nekaj podatkov o teh ljudeh.« Iz žepa je potegnil plastično vrečko, v kateri je ležal star list papirja. List je vzel iz vrečke in ga podržal v rokah. Nato je stopil do moje mize in nanjo odložil pomemben dokaz. List sem razgrnil in zagledal sporočilo, ki je bilo nanj napisano, a se je razmazalo. Videlo se je, da od mokrote.
*i* Bedak, zakaj ga nisi posušil? *i* sem ga preklel v mislih, a na pogled deloval umirjeno. »Ne da se razbrati,« sem pripomnil s hladno vljudnostjo. Takoj po tem izrečenem sem si očital, da preveč kažem svoja čustva.
»No… ja. Pa se res ne da,« je ugotavljal in v rokah preobračal list, kot bi hotel pisavo razbrati narobe obrnjeno. »Sporočilo smo prebrali, preden… se je zmočilo.«
*i* Vsaj to. *i* »In kaj je pisalo?«
»Ne spomnim se natančno,« je odvrnil in se obrnil h kolegom. Zdelo se je, da hoče ostale spodbuditi, da se spomnijo. »Ampak bila je grožnja, namenjena dedku, naj izroči določeno vsoto. Pisalo je tudi, da bodo posledice dedkovega ne uboganja… slabe.« *i* Torej njena smrt. *i*
»Ste nato našli deklico? In kje?«
»V sporočilo je bil omenjen kraj, kjer bi naj mož oddal denar. A mi smo to našli še dolgo po tem, ko je bilo napisano sporočilo. Zato…«
Z roko sem mu nakazal, da naj za trenutek utihne. »Ne razumem,« sem rekel. »Zakaj niso mož in družina deklice klicali policije že takoj, ko so prejeli grožnjo?«
Rickard se je znova odkašljal in odgovoril: »Niso je prejeli. Grožnja sploh ni prišla do družine, zato sami niso mogli vedeti, kaj se je z deklico zgodilo, ko so jo ugrabili. To grožnjo smo našli na njihovem podstrešju po več kot enem mesecu.«
Gledal sem ga z očmi, ki niso izdajale čustev. Nato sem pokimal in mu pustil, da je končal.
»Kje sem že ostal?« se je zmedel. Za trenutek je okleval, nato pa se spomnil in rekel: »Ker je bil kraj napisan na grožnji, smo s kolegi takoj odšli tja. Bil je povsem zapuščen kraj, kjer je bila le stara lesena koliba. V njej ni bilo ničesar vredne omembe, kar nas je zmedlo. Pomislili smo, da so deklico odpeljali drugam. Na srečo je pes našel sled, ki je vodila do potoka. Pod mostom smo našli truplo deklice. Oziroma, kar je ostalo od nje.« Zadihal je, saj je pripoved povedal zelo hitro in najverjetneje le v enem dihu. »Možno, da so morilci pustili celo truplo pod mostom, a mi smo našli le roko. Videlo se je, da je razpadlo od ždenja v vodi.«
Prikimal sem. »Rickard, lahko odidete.« Te besede so moža kar udarile v obraz, vsaj videti je bil tako. »Prosim?« je bebavo vprašal. Zdel se je nekoliko užaljen.
»Če mi imate še kaj za povedati, se lahko dogovoriva po sestanku. Niste edini, ki ste raziskovali,« sem dejal. Pomignil sem proti ostalim prisotnim, ki jih ni bilo tako malo. Rickard je počasi pokimal in odšel iz prostora. Sledili so mu kolegi, s katerimi je raziskoval ugrabitev deklice.
*b* Andy *b*
»Tukaj baza Sokolji krempelj,« sem dejal v zvočnik. »Za zvočnikom sem 801.«
Sedel sem na usnjenem stolu v pisarni. Stol je škripal ob vsakem premiku, a to me ni motilo. Bila je moja izmena, da odgovarjam na klice v bazi in si jih zapisujem. Kasneje pa poročam vodji. V roki sem že imel pripravljeno beležko, z napisom *i* Sokolji krempelj. *i* Tako se je imenovala baza v tem kraju.
»Andy!« je zahreščalo iz zvočnika. Glas je bil vsekakor ženski, a ga nisem mogel prepoznati.
»Tukaj 801. Kot veste, se skozi zvočnike kličemo po številkah. Kdo je na drugi strani?« Odgovoril sem potrpežljivo in umirjeno. *i* Najbrž nov član, *i* sem pomislil.
»455 na drugi strani zvočnika!« se je oglasila oseba na drugi strani. »Andy, jaz sem! Grace!«
Srce mi je takoj poskočilo, ko sem prepoznal glas osebe, ki je nisem slišal že dlje časa. Zvočnik sem si takoj pritisnil k ustnicam, da bi bil bliže njej.
»Grace, kje si?« sem zaklical. A sem se takoj popravil: »Hočem reči 455. Kje ste?« Postalo mi je vroče v obraz. Čutil sem, kako mi je rdečica prišla na lica. Stopil sem do okna in ga odprl.
»Ne boš verjel, ampak,« je spet zahreščal njen prečudovit nežen glas, »Thomas Will je spet v akciji.«
To me je zelo osupnilo in sem od presenečenja zaloputnil okno. Zunaj je bila noč, poleg tega pa je začelo deževati. »Will? On?« sem rekel ves prevzet od začudenja.
»Grozno, kajne?«
Tako sem si želel, da bi lahko zdaj šel k njej in jo objel, a sem imel pomembnejše delo. »Kako si pa to ugotovila? Zapisati si moram in sporočiti vodji.«
»Saj veš, ko me je Criss, hočem reči 117, poslal raziskovat ruševine večstanovanjske hiše, ki jo je nekdo razstrelil?« me je vprašala. Ja, tega sem se spomnil. Criss je rad druge pošiljal na naloge, sam pa je ostajal v bazi.
»No, zdaj sem tu. Vem, noč je in zagotovo nimaš časa… ampak…« Slišalo se je, da me potrebuje. »Ja? Povej,« sem jo pozval.
»Zvila sem si gleženj in svetilka mi je crknila, ampak je Kelly na srečo našel zvočnik.« To je povedala zelo umirjeno.
»Kaj? Ne moreš se premakniti?« me je zaskrbelo.
»V bistvu res ne.«
V sebi sem začutil tisto občutje, ko želiš postati 'junak' in pomagati nekomu. »Prihajam, Gracie!« sem zaklical v zvočnik in že vstal, da bi si oblekel plašč.
»Ne, Andy, čakaj!« Ustavil sem se na mestu. »Nisem te klicala zaradi gležnja. To bom že sama uredila. Klicala sem te zaradi Willa. Kelly je na tleh našel odsekano dlan, na njej pa Willov znak, ki ga je zarezal z nožem.«
»Ja… in?« Bil sem nekoliko zmeden. *i* Kaj mi želi Grace povedati? *i*
»Zdi se mi, da nam Will pušča namige. A ne vem, zakaj,« je odvrnila, jaz sem se pa globoko zamislil.
.................................
Kar prepričali ste me, da sem hitro napisala nov del. Upam, da vam bo všeč, čeprav je vse skupaj še nekoliko zmedeno. :)
Daenerys
Korakal sem po prostoru. Pogledi so bili uprti vame, kar me je delalo še bolj nestrpnega kot sem bil že sicer. Večina članov, torej tisti, ki so utegnili priti, je bilo zbranih v bazi. Od gladkih belih sten so se odbijali njihovi nadležni glasovi.
»Tišina.« Ustavil sem se na mestu in počakal, da množica umolkne. Ko so to storili, sem stopil k svoji z belo barvo pobarvani mizi in se usedel na stol, ki je bil podložen z rjavo blazino. Na mizi je bil le madež rjavega odtenka. Najbrž je ostal od ponedeljka, ko sem pil svojo popoldansko kavo.
»Rickard, začnite.« Pokimal sem višjemu detektivu, ki je bil oblečen v dolg rjav plašč s še daljšo kapuco.
Rickard se je odkašljal in začel. »V Grey Cityju sem s še nekaj kolegi,« pomignil je h gospodom, ki so stali poleg njega in vestno pokimali, »raziskoval ugrabitev šestnajstletne deklice, živeče na kmetiji izven mesta, imenovani Fredovo. Živela je s starši in dedkom, njena babica pa je stanovala v sredi mesta. Na kmetiji so redili prašiče in nekaj krav, na sploh pa so se največ ukvarjali z…«
»Bistvo prosim,« sem zavzdihnil in pogledal na uro, ki je bila pritrjena na steni. Bila je že nekoliko stara in zlomljena na robu, a uporabna kot ostale. Kazala je štiri popoldne.
Rickard se je znova odkašljal in rekel: »Od deklice je ostala le roka.«
Kljub smrtonosni tišini si lahko prav *i* slišal, *i* kako so se člani spogledali. »Kako, prosim?« me je zanimalo, saj sem bil tudi sam nekoliko začuden. Tega seveda nisem kazal na obrazu.
»Raziskali smo vse o deklici in naj bi bil njen dedek dolžan določen delež denarja določenim ljudem.« Videlo se mu je na obrazu, da ni ugotovil, komu. »Mož pa se zaradi starosti tega ni spominjal in denarja seveda ni predal. In zato so ti ljudje…«
»Kako ste pa potem ugotovili vse to, če se ni spominjal?« sem ga v trenutku prekinil.
Rickard je za trenutek okleval. »Kot sem rekel, še preden ste me prekinili,« očala so mu zlezla na nos in pogledal me je kar se da očitajoče, »je deklica živela s starši. Dedek je bil očetov oče in mu ta dolg zaupal, preden je pozabil.«
Pokimal sem. »Nadaljujte.«
»Ti *i* ljudje, *i* katerim je bil mož dolžan denar, so ugrabili njegovo vnukinjo kot maščevanje. Pogrešali smo jo en mesec in pol, nato pa šele našli nekaj podatkov o teh ljudeh.« Iz žepa je potegnil plastično vrečko, v kateri je ležal star list papirja. List je vzel iz vrečke in ga podržal v rokah. Nato je stopil do moje mize in nanjo odložil pomemben dokaz. List sem razgrnil in zagledal sporočilo, ki je bilo nanj napisano, a se je razmazalo. Videlo se je, da od mokrote.
*i* Bedak, zakaj ga nisi posušil? *i* sem ga preklel v mislih, a na pogled deloval umirjeno. »Ne da se razbrati,« sem pripomnil s hladno vljudnostjo. Takoj po tem izrečenem sem si očital, da preveč kažem svoja čustva.
»No… ja. Pa se res ne da,« je ugotavljal in v rokah preobračal list, kot bi hotel pisavo razbrati narobe obrnjeno. »Sporočilo smo prebrali, preden… se je zmočilo.«
*i* Vsaj to. *i* »In kaj je pisalo?«
»Ne spomnim se natančno,« je odvrnil in se obrnil h kolegom. Zdelo se je, da hoče ostale spodbuditi, da se spomnijo. »Ampak bila je grožnja, namenjena dedku, naj izroči določeno vsoto. Pisalo je tudi, da bodo posledice dedkovega ne uboganja… slabe.« *i* Torej njena smrt. *i*
»Ste nato našli deklico? In kje?«
»V sporočilo je bil omenjen kraj, kjer bi naj mož oddal denar. A mi smo to našli še dolgo po tem, ko je bilo napisano sporočilo. Zato…«
Z roko sem mu nakazal, da naj za trenutek utihne. »Ne razumem,« sem rekel. »Zakaj niso mož in družina deklice klicali policije že takoj, ko so prejeli grožnjo?«
Rickard se je znova odkašljal in odgovoril: »Niso je prejeli. Grožnja sploh ni prišla do družine, zato sami niso mogli vedeti, kaj se je z deklico zgodilo, ko so jo ugrabili. To grožnjo smo našli na njihovem podstrešju po več kot enem mesecu.«
Gledal sem ga z očmi, ki niso izdajale čustev. Nato sem pokimal in mu pustil, da je končal.
»Kje sem že ostal?« se je zmedel. Za trenutek je okleval, nato pa se spomnil in rekel: »Ker je bil kraj napisan na grožnji, smo s kolegi takoj odšli tja. Bil je povsem zapuščen kraj, kjer je bila le stara lesena koliba. V njej ni bilo ničesar vredne omembe, kar nas je zmedlo. Pomislili smo, da so deklico odpeljali drugam. Na srečo je pes našel sled, ki je vodila do potoka. Pod mostom smo našli truplo deklice. Oziroma, kar je ostalo od nje.« Zadihal je, saj je pripoved povedal zelo hitro in najverjetneje le v enem dihu. »Možno, da so morilci pustili celo truplo pod mostom, a mi smo našli le roko. Videlo se je, da je razpadlo od ždenja v vodi.«
Prikimal sem. »Rickard, lahko odidete.« Te besede so moža kar udarile v obraz, vsaj videti je bil tako. »Prosim?« je bebavo vprašal. Zdel se je nekoliko užaljen.
»Če mi imate še kaj za povedati, se lahko dogovoriva po sestanku. Niste edini, ki ste raziskovali,« sem dejal. Pomignil sem proti ostalim prisotnim, ki jih ni bilo tako malo. Rickard je počasi pokimal in odšel iz prostora. Sledili so mu kolegi, s katerimi je raziskoval ugrabitev deklice.
*b* Andy *b*
»Tukaj baza Sokolji krempelj,« sem dejal v zvočnik. »Za zvočnikom sem 801.«
Sedel sem na usnjenem stolu v pisarni. Stol je škripal ob vsakem premiku, a to me ni motilo. Bila je moja izmena, da odgovarjam na klice v bazi in si jih zapisujem. Kasneje pa poročam vodji. V roki sem že imel pripravljeno beležko, z napisom *i* Sokolji krempelj. *i* Tako se je imenovala baza v tem kraju.
»Andy!« je zahreščalo iz zvočnika. Glas je bil vsekakor ženski, a ga nisem mogel prepoznati.
»Tukaj 801. Kot veste, se skozi zvočnike kličemo po številkah. Kdo je na drugi strani?« Odgovoril sem potrpežljivo in umirjeno. *i* Najbrž nov član, *i* sem pomislil.
»455 na drugi strani zvočnika!« se je oglasila oseba na drugi strani. »Andy, jaz sem! Grace!«
Srce mi je takoj poskočilo, ko sem prepoznal glas osebe, ki je nisem slišal že dlje časa. Zvočnik sem si takoj pritisnil k ustnicam, da bi bil bliže njej.
»Grace, kje si?« sem zaklical. A sem se takoj popravil: »Hočem reči 455. Kje ste?« Postalo mi je vroče v obraz. Čutil sem, kako mi je rdečica prišla na lica. Stopil sem do okna in ga odprl.
»Ne boš verjel, ampak,« je spet zahreščal njen prečudovit nežen glas, »Thomas Will je spet v akciji.«
To me je zelo osupnilo in sem od presenečenja zaloputnil okno. Zunaj je bila noč, poleg tega pa je začelo deževati. »Will? On?« sem rekel ves prevzet od začudenja.
»Grozno, kajne?«
Tako sem si želel, da bi lahko zdaj šel k njej in jo objel, a sem imel pomembnejše delo. »Kako si pa to ugotovila? Zapisati si moram in sporočiti vodji.«
»Saj veš, ko me je Criss, hočem reči 117, poslal raziskovat ruševine večstanovanjske hiše, ki jo je nekdo razstrelil?« me je vprašala. Ja, tega sem se spomnil. Criss je rad druge pošiljal na naloge, sam pa je ostajal v bazi.
»No, zdaj sem tu. Vem, noč je in zagotovo nimaš časa… ampak…« Slišalo se je, da me potrebuje. »Ja? Povej,« sem jo pozval.
»Zvila sem si gleženj in svetilka mi je crknila, ampak je Kelly na srečo našel zvočnik.« To je povedala zelo umirjeno.
»Kaj? Ne moreš se premakniti?« me je zaskrbelo.
»V bistvu res ne.«
V sebi sem začutil tisto občutje, ko želiš postati 'junak' in pomagati nekomu. »Prihajam, Gracie!« sem zaklical v zvočnik in že vstal, da bi si oblekel plašč.
»Ne, Andy, čakaj!« Ustavil sem se na mestu. »Nisem te klicala zaradi gležnja. To bom že sama uredila. Klicala sem te zaradi Willa. Kelly je na tleh našel odsekano dlan, na njej pa Willov znak, ki ga je zarezal z nožem.«
»Ja… in?« Bil sem nekoliko zmeden. *i* Kaj mi želi Grace povedati? *i*
»Zdi se mi, da nam Will pušča namige. A ne vem, zakaj,« je odvrnila, jaz sem se pa globoko zamislil.
.................................
Kar prepričali ste me, da sem hitro napisala nov del. Upam, da vam bo všeč, čeprav je vse skupaj še nekoliko zmedeno. :)
Daenerys
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Heyy! <3
Niti ni tako zmedeno kot si rekla, mogoče je kakšen del res čisto malo ampak to niti ni toliko moteče.
Ful dobro je very zanimivo :smirk: Pa komaj čakam nov del hahah
Lepo bodi :))
~cg
Niti ni tako zmedeno kot si rekla, mogoče je kakšen del res čisto malo ampak to niti ni toliko moteče.
Ful dobro je very zanimivo :smirk: Pa komaj čakam nov del hahah
Lepo bodi :))
~cg
0
Heyy tudi tebi xD
Ni zmedeno? Wow. Sem mislila, da se vsi tukaj samo čudite in ste tako: "Kaj za... kako se je to zgodilo?"
:)
Very zanimivo? Juhuu! In tale emoji (😏) me je he he zelo navdušil. xD
Tudi ti lepo bodi <3
Ni zmedeno? Wow. Sem mislila, da se vsi tukaj samo čudite in ste tako: "Kaj za... kako se je to zgodilo?"
:)
Very zanimivo? Juhuu! In tale emoji (😏) me je he he zelo navdušil. xD
Tudi ti lepo bodi <3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ojjj<333
SORII
Oprosti, ker nisem prebrala in komentirala prej :/ sem mela nekaj obveznosti :/
Ampak zato to delam zdej:pensive:
Najprej te moram nekaj vprašat: KAKO?! Pač KAKO resno. Zdej ne bojo samo učne ure vejiščine ma tudi učne ure opisovanja:nerd::relieved: pač DANYYYYYYYY nehiiiiiiiii:joy: ne dohitevam tvojih sposobnosti:joy:
Okokok mbyyy sm spet našla neki malo napakic ker hočem bit uporabna plidna punčka:innocent:
*b* Chriss *b*
1. ko je rekel "Tišina" na začetku sploh nisi omenila, da je kdo govoril in potem je množica kr umolknila... kako:smirk:
2. ne vem če je napaka al samo js tako mislim in je pravilno ma ko je opisoval uni Rickard (al neki takega) hišo je rekel:
Bil je povsem zapuščen kraj, kjer je bila le stara lesena koliba. V njej ni bilo ničesar vredne omembe...
a je ničesar ni bilo vrednO ali vrednE omembe? pač nevem to mi bo mogel kakšen večji profi (*wink wink*:wink:) povedat...
Potem opomnit te moram (čeprv sem sigurna da to že veš) da paziš na osebe in odnose med njimi ker se lahko hitro zmedeš in se ti vse zablokira tako da pazi, da jih ne predstaviš preveč (začela sem brat igro prestolov in je ful oseb naenkrat in moreš prav razmislit) in da jih bo dovolj da se še vedno vse razume :grin: govorim iz lastnih izkušenj:sweat_smile:
Okok dovolj kritike ker js res nisem oseba za to xD Raje bi spet in spet pohvalila tvoje opisovanje in bogate povedi :innocent::joy: ampak sklepam da že veš, da imaš talent za to (meni pa tudi baterije zmanjkuje) in bom tukaj končala
Še enkrat: ful dobro!
Ly,
GG
p.s. čeprav pričakujemo nove dele se ne silit in piši počasi (js bom prebrala tudi če objaviš naslednje leto xD)
SORII
Oprosti, ker nisem prebrala in komentirala prej :/ sem mela nekaj obveznosti :/
Ampak zato to delam zdej:pensive:
Najprej te moram nekaj vprašat: KAKO?! Pač KAKO resno. Zdej ne bojo samo učne ure vejiščine ma tudi učne ure opisovanja:nerd::relieved: pač DANYYYYYYYY nehiiiiiiiii:joy: ne dohitevam tvojih sposobnosti:joy:
Okokok mbyyy sm spet našla neki malo napakic ker hočem bit uporabna plidna punčka:innocent:
*b* Chriss *b*
1. ko je rekel "Tišina" na začetku sploh nisi omenila, da je kdo govoril in potem je množica kr umolknila... kako:smirk:
2. ne vem če je napaka al samo js tako mislim in je pravilno ma ko je opisoval uni Rickard (al neki takega) hišo je rekel:
Bil je povsem zapuščen kraj, kjer je bila le stara lesena koliba. V njej ni bilo ničesar vredne omembe...
a je ničesar ni bilo vrednO ali vrednE omembe? pač nevem to mi bo mogel kakšen večji profi (*wink wink*:wink:) povedat...
Potem opomnit te moram (čeprv sem sigurna da to že veš) da paziš na osebe in odnose med njimi ker se lahko hitro zmedeš in se ti vse zablokira tako da pazi, da jih ne predstaviš preveč (začela sem brat igro prestolov in je ful oseb naenkrat in moreš prav razmislit) in da jih bo dovolj da se še vedno vse razume :grin: govorim iz lastnih izkušenj:sweat_smile:
Okok dovolj kritike ker js res nisem oseba za to xD Raje bi spet in spet pohvalila tvoje opisovanje in bogate povedi :innocent::joy: ampak sklepam da že veš, da imaš talent za to (meni pa tudi baterije zmanjkuje) in bom tukaj končala
Še enkrat: ful dobro!
Ly,
GG
p.s. čeprav pričakujemo nove dele se ne silit in piši počasi (js bom prebrala tudi če objaviš naslednje leto xD)
0
Ellooooooo! Juhu tvoj komentar, sem ga nestrpno čakala. :))
Pa poglejmo...
1. Khem khem Ginny, ojoj, slabo si brala. "Od gladkih belih sten so se odbijali njihovi nadležni glasovi." Ti to ne pove, da so se pogovarjali? 😉 He he.
2. Upsi, moja napaka. Res je vrednO omembe. Mahhh ko že mislim, da sem vse pobrskala za napakami. xD Hvalaaa!
In hja imaš ful prav. Čisto preveč razkrivam. Ampak ne skrbi... kmalu bodo sledili preobrati. 😏 Igro prestolov si začela brat? Lepoooo!!!
Jaz pa talent? Eh, samo počakajmo na tvoje zgodbice. Drugače pa hvala. <333
Pa poglejmo...
1. Khem khem Ginny, ojoj, slabo si brala. "Od gladkih belih sten so se odbijali njihovi nadležni glasovi." Ti to ne pove, da so se pogovarjali? 😉 He he.
2. Upsi, moja napaka. Res je vrednO omembe. Mahhh ko že mislim, da sem vse pobrskala za napakami. xD Hvalaaa!
In hja imaš ful prav. Čisto preveč razkrivam. Ampak ne skrbi... kmalu bodo sledili preobrati. 😏 Igro prestolov si začela brat? Lepoooo!!!
Jaz pa talent? Eh, samo počakajmo na tvoje zgodbice. Drugače pa hvala. <333
ojjj
1.khem khem aja ups xD
2. hehe našla sm napako ki je dany ni :D ponosna sem na svoje znanje slovenščine xD
ja ja bomo vidli :3
1.khem khem aja ups xD
2. hehe našla sm napako ki je dany ni :D ponosna sem na svoje znanje slovenščine xD
ja ja bomo vidli :3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hojla!
Tvoje zgodbe sem se danes še najbolj razveselila. Zadnje čase kar naprej preverjam, če si napisala nov del, ker sem res navdušena nad dobrimi kriminalkami. Detektivke oz. kriminalke so pogosto dolgočasne, hitro lahko ugotoviš, kdo je storilec ali pa je to nemogoče, saj pisatelj ne pusti namigov. No, tvoja zagotovo ni in že zdaj me presenečaš.
Všeč mi je tvoj način pisanja, ker je nekoliko bolj skrvinosten in bralec ne izve takoj vsega. Že začetek je bil ''nedirekten'' (ne najdem boljše besede), saj nisi takoj razložila, kaj je kraj dogajanja ter kdo je pripovedujoča oseba. Iskreno sem najprej mislila, da so to morilci. S tem ni nič narobe, saj ne je samo še bolj potegnilo, ker nisem vedela, kaj se dogaja. Tudi dinamika med literarnimi liki je dobra in počasi razkriva podatke. Glede slovnice nimam pripomb. Možno je, da se mi je kakšna napakica izmuznila, ampak večjih nisem opazila.
Yes! Serijskih morilec! Wow, to bo še zanimivo. Imam že nekaj teorij, ampak jih bom raje premlevala na svojem ter se pustila presenetiti. Zame je bil tudi velik preobrat, da se Andy in Grace že poznata. Bila sem prepričana, da jima bo njun šef določil raziskovanje nekega primera in se bosta šele tako spoznala.
Lepo se imej!
Clara
Tvoje zgodbe sem se danes še najbolj razveselila. Zadnje čase kar naprej preverjam, če si napisala nov del, ker sem res navdušena nad dobrimi kriminalkami. Detektivke oz. kriminalke so pogosto dolgočasne, hitro lahko ugotoviš, kdo je storilec ali pa je to nemogoče, saj pisatelj ne pusti namigov. No, tvoja zagotovo ni in že zdaj me presenečaš.
Všeč mi je tvoj način pisanja, ker je nekoliko bolj skrvinosten in bralec ne izve takoj vsega. Že začetek je bil ''nedirekten'' (ne najdem boljše besede), saj nisi takoj razložila, kaj je kraj dogajanja ter kdo je pripovedujoča oseba. Iskreno sem najprej mislila, da so to morilci. S tem ni nič narobe, saj ne je samo še bolj potegnilo, ker nisem vedela, kaj se dogaja. Tudi dinamika med literarnimi liki je dobra in počasi razkriva podatke. Glede slovnice nimam pripomb. Možno je, da se mi je kakšna napakica izmuznila, ampak večjih nisem opazila.
Yes! Serijskih morilec! Wow, to bo še zanimivo. Imam že nekaj teorij, ampak jih bom raje premlevala na svojem ter se pustila presenetiti. Zame je bil tudi velik preobrat, da se Andy in Grace že poznata. Bila sem prepričana, da jima bo njun šef določil raziskovanje nekega primera in se bosta šele tako spoznala.
Lepo se imej!
Clara
0
Spet sem se razveselila tvojega komentarja. :)
Huh, zdaj si me kar prestrašila, da bom prehitro vse izdala. In prav imaš, vse je zanimivejšs, če so zapleti nenadni in na začetku še ne veš ničesar. ;)
Skratka, da ne bom predolga, hvala za vse pohvale in nasvete.
Huh, zdaj si me kar prestrašila, da bom prehitro vse izdala. In prav imaš, vse je zanimivejšs, če so zapleti nenadni in na začetku še ne veš ničesar. ;)
Skratka, da ne bom predolga, hvala za vse pohvale in nasvete.
Ne se bati, samo eno majhno teorijo imam, hehe. Do zdaj nisi veliko razkrila, saj se mi ne sanja, kdo je storilec (če odštejemo tega skrivnostnega Thomasa Willa, o katerem vemo le, da ga Andy in Grace poznata ter da ima nek podpis). Skratka, ni ti treba skrbeti in komaj čakam nadanjevanje!
Moj odgovor:
Eva🛼🛼
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Nevem kaj naj
da si povečam samozavest. V razredu imam sošolko,ki jo imajo vsi radi. Na volitvah za predcednika razreda je zmagala ona. Zakaj? Zato ker je najbolj priljubljena in še same petke ima.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(179)
Srednje.
(134)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
UUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUU!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes