1. del, 1. poglavje


Tam nekje, ni vse kot bi moralo biti. Kljub temu, da je za njih normalno za tebe ne bi bilo. Vsak dan, ko se zbudim, se mi zdi nekaj narobe. Ne le z mojim življenjem, s katerim je veliko narobe, vendar se mi zdi, da je nekaj narobe, nekje daleč stran. To se mi je zdelo že od malih nog, vendar nikoli nisem ugotovila kaj. Mami ali očetu sem večkrat povedala, da si želim videti pravega zmaja. Ko sem bila še majhna, sta se mi starša vedno nasmejala, sedaj, ko pa sem 13 let, pa verjetno le mislita, da sem otročja. Vem, da sem, ampak ne morem pomagati. Vsak dan kričita drug na drugega, jaz pa med tem berem in se potopim v svoj svet. Berem že od kar sem stara 3 in pol. V desetih letih branja mi je uspelo odkriti veliko svetov. Vseeno mi je za pisatelja, ampak moj najljubši svet, je ta, ki govori o zmajih.

"Aja? In potem misliš da ti bom verjela, potem, ko si prišel iz službe pozno, in dišiš po ženskem parfumu, ki ga jaz nimam?"
"Pa daj no! Utihni! Če te kaj moti se spravi iz te hiše!"
"Če me kaj moti, bom tebe vrgla iz te hiše! Si pozabil, da je pod mojim imenom?"

To je bil dan, ko sem izvedela,da ati res gre. Rekel mi je: "Ljubica obljubim, da te bom obiskal, rad te imam, adijo."
Zlagal se mi je. Ločila sta se ko sem bila 10. V treh letih me niti enkrat ni obiskal. Poslal mi je le razglednico, sliko z njegovo novo ženo in poleg 20 evrov. Najraje bi mu poslala nazaj, sem mami raje kupila parfum. Mami se vsak dan od tega dalje obnaša kot da je ona kriva, da sta se ločila. Bolj mi je všeč, brez atija. Večkrat se je napil.