živjo,
stara sem 13 let. res bi bila vesela vsem, ki bi mi znali pomagati :) torej: zadnje čase me kar malo skrbi zaradi družbe v kateri živimo. po svetu se dogajajo vojne, in hude krize, in vedno več razmišljam, kaj bi bilo, če bi vojna prišla do slovenije. tudi v novicah, po spletu je vedno več člankov o smrtnih nesrečah na smučiščih, umorih, napadih... vse skupaj me je zadnje čase precej pretreslo, a hkrati videvam, kako smo ljudje pomembni, vsi za enega, eden za vse. a vedno večkrat me zajame strah, o izgubi svojih bližnjih, in v glavi se mi pojavljajo grozni scenariji. vedno več razmišljam, kaj v primeru smrti narediti, pa tudi o tem, kako bi se branila, če bi me kdo fizično napadel... večkrat sem avtomatsko razmišljala o bljižnici iz šole, ki bi jo ubrala, da bi se obranila, če binad nas izvedli teroristični napad, ali kaj posobnega.
ampak, tu je še druga zgodba. ker sem sedmi razred, in čas teče preej hitro, vedno več razmišljam o svoji poklicni poti, a me pri tem marsikaj ovira. na TVju sem videla napovednik za dokumentarni film o stevardesah: kako suhe s morale biti, o tem da so jih vsak mesec tehtali, da so jih nekateri potniki v letalu zagrabili/ udarili po zadnjici, ker za to menda niso imeli prepovedi... vse to me precej straši, sploh zato, ker se je v širšem krogu poklicov ki bi me zanimali znašel tudi poklic talne/zemljske stevardese. enako je s poklcom mesarja/ delavca v klavnici/ delavca v mrtvašnici. *i*'to ni tako nedolžen poklic....'*i*, *i*'te ljudje imajo kasneje hude travme...'*i* razmišljam kako krut je svet, da imajo ljudje travme zaradi svoje službe, načina pridobivanja denarja. in če denarja ni, ne preživiš lahko. kot da bi živeli nekakšno suženjstvo.... med ideje za moj poklic je v moji glavi pot našla tudi psihološka izobrazba, a me skrbi, da bom zaradi težav drugih ljudi tudi sama imela hude težave, zlasti psihične... da bi prenehala spremljati novice je praktično nemogoče, ker bom v vsakem primeru izvedela vsaj tretjino tega. takih stvari ne gledam prostovoljno, ampak mi jih povedo drugi, ko je prižgan TV naključno vidim poročila, marsikaj preberem tudi na pilu, a spletne strani nimam namena zapustiti (sem registrerana pilovka). govori se tudi po šoli, nekdo mi nekaj pove kot zanimivost, o vojnah se učimo v šoli.... z nikomer se ne bi pogovorila, ker me nihče ne razume. morda mi bo kdo dal nasvet, naj zadevo povem staršem, a ne poznajo veliko moje 'notranjosti' saj več časa držim zase marsikaj. zato ne vedo, da se poglabljam v notranjost svoje duše, iščem samo sebe, in ugotavljam razloge za svoje strahove. nazadnje, ko sem staršem omenila, da se pogovarjam sama s sabo, mi niso verjeli. oči pravi da 'ni o čem razmišljati' in je kar se tiče tega v nestrinjanju z mano, a tega ne, ve, ker ne ve za vse moje misli. psihologa ni šans da bi dobila, ker bi morala v tem primeru prej vse pojasnit staršem, a me, kot sem rekla ne razumejo (a za to niso sami krivi). starša bi mi rekla, naj se s tem ne obremenjujem, in težava bi bila po njuno zaključena. v šoli se hodim pogovarjat k eni od učiteljic, ampak ji tega ne morem zaupati, in običajno niti nisva sami. v šoli pomoč praktično ni mogoča, ker tudi svetovalna delavka ni kaj prida. kot sem rekla, doma tega ne bom omenila..... to preprosto ne gre iz moje glave
hvala vsem, ki mi boste pomagali <3
XoXo